Jedro

Uvedba obnove denacionalizacijskega postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B daje organu, ki je o njej odločil, upravičenost in dolžnost predlagati v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen obnovo postopka ugotavljanja državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo A.A., pravne prednice tožeče stranke, zoper sklep Upravne enote A., z dne 4. 8. 1999, s katerim je prvostopni organ odločil, da se obnovi postopek denacionalizacije premoženja, podržavljenega B.B. in C.C., ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote A., št. z dne 2. 12. 1998, in da se postopek obnovi v obsegu ugotovitve državljanstva B.B. in C.C. v času podržavljenja.

Tožena stranka, ki je o zadevi ponovno odločala po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v B., opr. št. … z dne 5. 3. 2002, v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je pravna podlaga za obnovo postopka v 23. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen-B), po katerem je obnovitveni razlog tudi nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca.

Obstoj tega obnovitvenega razloga je možno izkazati tudi z okoliščino, da pristojni organ v postopku ugotovitve državljanstva nekaterih pravno relevantnih dejstev sploh ni ugotavljal, zaradi česar je tudi nepravilno uporabil materialno pravo. Iz odločb o ugotovitvi državljanstva za B.B. in C.C. je razvidno, da je upravni organ njuno državljanstvo ugotavljal le na podlagi prvega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, v nadaljevanju: ZDrž), ki je začel veljati 28. 8. 1945. Po tej določbi se je kot podlaga za pridobitev državljanstva upoštevala domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941. Vendar vse osebe, ki so imele domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije, niso avtomatično postale državljani DFJ. S 36. členom zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45; v nadaljevanju: Zd) je bil določen tudi negativni pogoj, in sicer, da se osebe ne izselijo oziroma ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Ta določba je bila ohranjena tudi v ZDrž. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da se je B.B. konec leta 1945 izselila v Avstrijo, kjer je dne 18. 7. 1966 umrla. Z novelo ZDrž iz leta 1948 je bil dopolnjen 35. člen, tako da se za državljane FLRJ iz prvega odstavka tega člena niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Teh okoliščin pa upravni organ sploh ni ugotavljal, čeprav je iz odločb o zaplembi premoženja razvidno, da gre za osebi nemške narodnosti. Iz sklepa o razglasitvi C.C. za mrtvega je tudi razvidno, da pogrešani zadnjega dne v mesecu juniju 1945 ni več preživel, torej ni dočakal uveljavitve zakona z dne 28. 8. 1945 in zato tudi ni mogel pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Navedene okoliščine kažejo na to, da bi pripeljale do drugačne odločitve o državljanstvu upravičencev in s tem do drugačne odločitve o denacionalizaciji, če bi bile uporabljene v prejšnjem postopku. V takšnih primerih pa denacionalizacijski organ dovoli obnovo postopka denacionalizacije in nato v smislu določbe 63. člena ZDen zahteva obnovo postopka ugotovitve državljanstva pri upravnem organu, pristojnem za notranje zadeve.

Tožeča stranka kot pravna naslednica A.A. s tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke, ki je po njenem mnenju napačna. V tožbi navaja, da je C.C. umrl 1. 7. 1950 na neznanem kraju občine C. Datum smrti izhaja iz pravnomočnega sklepa Temeljnega sodišča v D., Enote v E. opr. št.. Zato je razpravljanje o tem, ali je preživel 28. 8. 1945, brez osnove. Ta datum je preživel in na podlagi prvega odstavka 35. člena ZDrž pridobil državljanstvo povojne Jugoslavije. Iz tega pa izhaja, da je odločba o državljanstvu z dne 25. 10. 1994 zakonita in pravilna in ni nobenega razloga za obnovo postopka. B.B. je umrla leta 1966 v Avstriji. Pravno naziranje tožene stranke glede uporabe 36. člena Zd je zmotno, saj se to določilo nanaša izključno na območja, ki so se z mednarodnimi pogodbami priključevala ozemlju nekdanje Jugoslavije, gre torej za t.i. območja cone A in cone B. Osebe, ki so živele na tem območju, so pridobile jugoslovansko državljanstvo, če se niso izselile ali optirale za svoje prejšnje državljanstvo. Tožena stranka pa je sama ugotovila, da se je B.B. izselila z območja nekdanje Jugoslavije šele konec leta 1945 in je tako na dan 28. 8. 1945, ko je stopil zakon o državljanstvu DFJ v veljavo, še živela na območju nekdanje Jugoslavije. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da zahtevo za obnovo postopka, ki jo je v imenu Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije podalo Državno pravobranilstvo RS, v celoti zavrne, podrejeno pa tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kot stranka z interesom v tem postopku, na tožbo ni odgovoril. Državni pravobranilec, kot zastopnik javnega interesa, je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št. z dne 5. 6. 2003. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. z dne 5. 3. 2002, s katero je sodišče ugodilo tožbi Državnega pravobranilstva RS zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2000, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V navedeni sodbi je sodišče zavzelo stališče glede obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) glede na okoliščine obravnavane zadeve. Če sodišče upravni akt odpravi, mora upravni organ izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezan na pravna mnenja sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (tretji odstavek 60. člena zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS).

Po proučitvi v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pritožbo vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka zoper prvostopni sklep o dovolitvi obnove denacionalizacijskega postopka zavrnila s pravilnimi razlogi, v skladu s stališčem sodišča v že navedeni sodbi. Kot je sodišče navedlo v tej sodbi, je po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZDen-B dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več mogoče vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Obstoj tega obnovitvenega razloga je, kot izhaja iz navedene določbe, mogoče izkazati s takšnimi okoliščinami, ki bi pripeljale do drugačen odločitve o državljanstvu upravičenca, in s tem v zvezi do drugačne odločitve o denacionalizaciji, če bi bile znane ter uporabljene v prejšnjem postopku. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da sta bili ugotovitveni odločbi o državljanstvu B.B. in C.C., št. … in z dne 25. 10. 1994, izdani, upoštevajoč zgolj domovinsko pristojnost imenovanih, ne da bi bila ugotavljana in preizkušena tudi negativna pogoja - izselitev oziroma opcija za prejšnje državljanstvo ter z nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešitev zoper državljanske dolžnosti.

To pa tudi po mnenju sodišča kaže na to, da sta bili pozitivni ugotovitveni odločbi nepravilno izdani, kar je razlog za dovolitev obnove denacionalizacijskega postopka po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZDen-B. Zato je odločitev tožene stranke, ki je takšen sklep prvostopnega organa potrdila, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbeni ugovori, da negativnih dejstev, ki bi preprečevala ugotovitev državljanstva, ni bilo, nanjo ne morejo vplivati, zato se sodišče glede njih tudi vsebinsko ne opredeljuje. Že v sodbi z dne 5. 3. 2002 je pojasnilo, da uvedba obnove denacionalizacijskega postopka daje organu, ki je o njej odločil, upravičenost in dolžnost predlagati v smislu določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen obnovo postopka ugotavljanja državljanstva v obsegu in glede dejstev ter okoliščin iz predloga za obnovo postopka.

V ponovnem postopku ugotavljanja državljanstva pa bo tožnica imela možnost uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za državljanstvo B.B. in C.C. v času, ko jima je bilo premoženje podržavljeno. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.