Jedro

Stranke postopka se niso dolžne odzvati na vabilo sodišča na zaslišanje in jih v zaslišanje ni mogoče prisiliti. Sklepanje tožnikov, zakaj prva toženka na zaslišanje ni prišla, pa predstavlja zgolj ugibanje tožnikov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo na tožnikih dokazno breme glede zatrjevanega motilnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta toženca motila tožnika v neposredni posesti nepremičnine, ki poteka na meji med nepremičnino 1047/2 (ID 001), katastrska občina ... in nepremičnino parcelna številka 1008/4 (ID 002) katastrska občina ... s tem, da sta v dneh med 22.6.2021 in 24.6.2021 na tem delu nepremičnine z zemljino zasula konec položene cevi premera 20 cm in dolžine 2 metrov, namenjene odvodu atmosferskih vod in zasula 20 metrov, 50 cm širokega in 30 cm globokega, izdelanega jarka za odvod atmosferskih vod, ki je potekal do roba nepremičnine 1046/9 katastrska občina ... Zavrnilo je tudi del tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih takšnih ali podobnih ravnanj. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 2.148,03 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep sta se pritožila tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni jasno, kaj je sodišče želelo doseči z navedbo, da je ugotovitveni zahtevek kot tak nedopusten. Poraja se vprašanje, zakaj bi tožnika na določeno območje položila neko cev, ki bi jo nato zasula. S tem vprašanjem se sodišče ni ukvarjalo. Jasno je, da s strani tožencev ni šlo za celotno zasutje cevi, temveč je bila cev zasuta na koncu te cevi. Torej na tistem delu, kjer je cev vodila v jarek in služila svojemu namenu odvodnjavanja. Cev je služila istemu namenu več kot 10 let. Tožnika sta v očitnem konfliktu tako s tožencem kot tudi z vsemi pričami oziroma sosedi, ki so bili v tem postopku zaslišani. Fotografije, ki jih je posnel drugi toženec, niso imele nikakršnega datuma in zato datuma ni bilo mogoče ugotoviti. Nasprotno je bilo za fotografije tožnikov izkazano, kdaj so bile posnete. Če sodišče zaradi stanja stanja s samim vpogledom v fotografije ne vidi cevi, še ne pomeni, da tam tudi ni bila. To so izpovedale priče na strani tožnikov. Cev je bila sicer prekrita z rastjem in zelenjem, pri čemer laičnega zaključka sodišča, da vegetacija ni bila tako bujna, da se takšne cevi ne bi opazilo, ni mogoče sprejeti. Tudi druga tožnica je potrdila, da je cev bila. Treba se je vprašati, zakaj je bilo potrebno sploh fotografirati neko območje, ko pa očitno ni bilo nič sporno. Toženca sta očitno vedela, kaj pripravljata, kot snemanja pa je takšen, da v resnici prekriva konec cevi, ki je bila naknadno zasuta. Tožnika sta zasutje dokazala, predložila več fotografij, iz katerih izhaja, da je prišlo do posega povsem do roba cestišča, kar pomeni, da je celotno območje zasuto. Delovanje tožencev je bilo v resnici škodljivo in motilno. Zanimivo je, da sta toženca izkazovala, da nikoli nista prejela nobenega dopisa s strani pooblaščenca in ga notorno zavrnila, kar je bilo kasneje ovrženo, da to ne drži. Prva toženka se na sodišču sploh ni pojavila. Drugo toženec ni dopustil, da bi se mati prikazala na sodišču, saj bi lahko kaj narobe povedala in bi šlo tožencema to v škodo, to pa sta skušala preprečiti vse z namenom, da se ne ugotovi dejansko stanje. Izpovedi prič na strani tožencev so prilagojene potrebam sodnega postopka in ne odražajo točnega prikaza stvari.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka tožnikov ni zavrnilo iz razloga nedopustnosti ugotovitvenega zahtevka, temveč iz drugih razlogov, zato je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje v razlogih sklepa nebistvena, kot to ugotavljata že pritožnika sama v pritožbi. Poleg tega je res, da sodna praksa ugotovitveni tožbeni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti dopušča, ko je ta postavljen hkrati z dajatvenim.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da stanje opisane cevi in obcestnega območja od te cevi dalje, pred spornim zasutjem tožencev, ni bilo takšno, kot ga zatrjujeta tožnika. Izpovedba tožnikov namreč ni imela potrditve v preostalih dokazih. Iz fotografij na prilogah B3 in B9, ki sta bili posneti pred spornim motilnim dejanjem, cev, ki naj bi gledala ven iz zemljine, ni vidna, prav tako ne jarek. Rastje, vidno na obeh fotografijah, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni tako bujno, da bi v celoti zakrilo zatrjevano cev in jarek. Tožnika v pritožbi neutemeljeno navajata, da datum na fotografijah ni razviden, saj je tožnik v izpovedbi potrdil, da navedeni fotografiji prikazujeta stanje pred spornim nasutjem. Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj bi tožnika sporno cev sama zasula. To dejstvo za odločitev v zadevi ni bilo odločilno. Ni pa že na prvi pogled jasno, da bi bilo takšno dejanje nesmiselno, kot trdi pritožba. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljen očitek tožencema, da sta s spornim nasutjem zasula konec položene cevi in jarek ter s tem motila tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbah prič, zato so neutemeljene navedbe tožnikov, da so nekatere priče v sporu z njima in zato niso govorile resnice. Zgolj to dejstvo, ob ostalih jasnih dokazih, ne izkazuje, da bi bile izpovedbe prič neverodostojne. Zakaj sta toženca fotografirala sporno območje, ni bistveno, iz izvedenih dokazov pa ni mogoče zaključiti, da bi bile fotografije kakorkoli prirejene ali posnete s takšnega kota, da bi bilo kaj prekrito. Prav tako ni bistveno, ali sta toženca prejela dopis s strani pooblaščenca tožnikov.

7. Stranke postopka se niso dolžne odzvati na vabilo sodišča na zaslišanje in jih v zaslišanje ni mogoče prisiliti. Sklepanje tožnikov, zakaj prva toženka na zaslišanje ni prišla, pa predstavlja zgolj ugibanje tožnikov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo na tožnikih dokazno breme glede zatrjevanega motilnega ravnanja.

8. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP), enako pa toženca, ki z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami