Jedro

Tudi v primeru, da bi sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, zahtevku ne bi moglo ugoditi, glede na to, da tožeča stranka, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, zahtevka po višini ni utemeljila. Predložila je le vtoževane račune, kljub ugovoru tožene stranke pa ni obrazložila načina obračunavanja okoljske dajatve toženki in tudi ni ponudila dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko preverilo, ali so zneski dajatve toženki pravilno izračunani in posamezni parametri pravilno določeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 108838/2008 z dne 04. 12. 2008 razveljavi tudi v 1. in 4. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 180,50 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen, tako po temelju kot po višini, povsem zgrešeno. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe dne 25. 08. 2009 pravočasno obrazložila pravno podlago vtoževane terjatve in se skladno s pozivom sodišča z dne 20. 10. 2008 opredelila do ugovornih navedb tožene stranke, med katerimi pa ni bila prerekana višina vtoževane terjatve, ampak zgolj pravna podlaga. Po prejemu prvega pripravljalnega spisa tožene stranke se je tožeča stranka opredelila do navedb, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da se pripravljalni spis tožene stranke ni nanašal na sporno zadevo, glede na dejstvo, da ima tožena stranka do tožeče stranke odprtih več sporov in je očitno, da je pomotoma v spis vložila pripravljalno vlogo, ki se dejansko ne nanaša na sporno zadevo. Spisa tožeče stranke zato ni mogoče šteti kot pravočasno vloženega odgovora na dopolnitev tožbe. Tožeča stranka je smatrala, da pripravljalnega spisa ni mogoče šteti kot pravočasno vloženega odgovora in je zato v izogib morebitnemu presenečenju in zaradi dejanske obsežnosti obrazložitve višine vtoževanih računov predlagala sodišču, da najprej odloči o temelju zahtevka, temu pa sodišče ni sledilo. S tem je povzročilo neenakopravno obravnavanje občanov P. pred sodiščem, saj je v drugi zadevi z enako pravno podlago, sodišče zavzelo tudi glede temelja drugačno stališče. Nepravilno je stališče sodišča, da je obveznost in enako višina plačila okoljske dajatve vezana na koriščenje in obseg storitev javne službe. Občani so dolžni plačevati okoljsko dajatev, ne glede na to, ali so priključeni na javno kanalizacijo, malo čistilno napravo ali odvajajo komunalno odpadno vodo v greznico. Iz predloženih računov je razvidno, da gre za plačilo okoljskih dajatev v vtoževani višini in podrobnejša obrazložitev ni potrebna. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožeča stranka s sklepom z dne 15. 07. 2009 pozvana k dopolnitvi tožbe, tako da bo ta obsegala vsa dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, vendar je podala v dopolnitvi tožbe zgolj navedbe glede temelja, ne pa glede višine tožbenega zahtevka. Naknadno, po prejemu prvega pripravljalnega spisa tožene stranke pa je še predlagala, da sodišče odloči na podlagi listinske dokumentacije v spisu, oziroma zaradi obsežnosti obrazložitve višine vtoževanih računov najprej odloči o temelju zahtevka. Tožeča stranka se je sklicevala na dejstvo, da je bila v pripravljalni vlogi tožene stranke napačno navedena vrednost spora in tudi v pritožbi navaja, da se pripravljalni spis tožene stranke ni nanašal na sporno zadevo, glede na dejstvo, da ima tožena stranka do tožeče stranke odprtih več sporov. Zatrjuje, da je očitno, da je pomotoma v spis vložila pripravljalno vlogo, ki se dejansko ne nanaša na sporno zadevo, vendar za to svojo trditev tudi na prvi stopnji ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je (tudi po oceni sodišča druge stopnje) pravilno štelo, da glede na to, da so bili vsi ostali podatki navedeni pravilno, napaka je bila le pri vrednosti spora, to ne more biti razlog, da bi sodišče vlogo tožene stranke in navedbe v njej štelo za brezpredmetne. V kolikor bi sodišče zavzelo takšno stališče, tudi ne bi pozivalo tožeče stranke k odgovoru. Glede na to, da je tožeča stranka takšen poziv dobila, pa bi morala v skladu z njim tudi ravnati in se s trditvijo, da je smatrala, da pripravljalnega spisa ni mogoče šteti kot pravočasno vloženega odgovora, ne more uspešno braniti.

Tožeča stranka je res predlagala sodišču prve stopnje, da najprej odloči o temelju zahtevka, vendar navedeno, v konkretnem sporu majhne vrednosti, ni prišlo v poštev. ZPP sicer vmesne sodbe v sporu majhne vrednosti ne izključuje, vendar pa mora tožeča stranka v tožbi navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze (451. čl. ZPP), omejeno je tudi število pripravljalnih vlog pravdnih strank (452. člen ZPP). Tožeča stranka je dovoljeno število vlog že vložila, zato v nadaljevanju postopka novih pripravljalnih vlog sploh ne bi mogla več vlagati in zahtevka zato po višini tudi ne več obrazložiti. Tudi v primeru, da bi sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, zahtevku ne bi moglo ugoditi, glede na to, da tožeča stranka, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, zahtevka po višini ni utemeljila. Predložila je le vtoževane račune, kljub ugovoru tožene stranke pa ni obrazložila načina obračunavanja okoljske dajatve toženki in tudi ni ponudila dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko preverilo, ali so zneski dajatve toženki pravilno izračunani in posamezni parametri pravilno določeni, neutemeljena je v zvezi s tem pritožbena navedba, da podrobnejša obrazložitev (glede na predložene račune) sploh ni potrebna. Izdaja vmesne sodbe zato ni prišla v poštev.

Glede drugačne odločitve v drugi zadevi z enako pravno podlago je tožeči stranki pojasniti, da zgolj ena odločba še ne predstavlja ustaljene sodne prakse, pri kateri bi odstop od nje pomenil neenakopravno obravnavanje občanov, poleg tega pa je šlo v konkretni zadevi za specifično procesno situacijo. Glede na to, da zahtevek po višini ni bil utemeljen, se sodišče druge stopnje glede temelja niti ne izjasnjuje.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).