Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega akta niso razvidni razlogi oziroma kriteriji, na podlagi katerih so ocenjevalci (kot je razvidno iz upravnega spisa, je tožnico v okviru pred-selekcijskega postopka ocenilo 10 ocenjevalcev) dodelili posamezno število točk, katerih skupni seštevek in izračun povprečja predstavlja končnih 13 točk. Sicer je navedeno, da je način ocenjevanja opredeljen na spletni strani www.startup.si, vendar se sodišče glede tega strinja s tožnico, da gre za zelo splošno, neoprijemljivo utemeljitev brez natančne obrazložitve.

Tožnica je v tožbi (kot tudi že predhodno v razpisni dokumentaciji in v predstavitvi izdelka) navedla, da v treh letih po natančnem pregledovanju svetovnega trga ni našla nobene omake, primerljive njenemu izdelku. Ker se toženec glede tega ni opredelil oziroma je zgolj pavšalno navedel, da podobne (tudi naravne) burger omake že obstajajo, ni pa jih konkretno naštel, sodišče šteje tudi ta zaključek za pavšalen in nemožen preizkusa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega sklada RS za podjetništvo, št. SI19/00013 z dne 11. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom toženec ni odobril tožničine vloge za dodelitev sredstev, ki jo je ta 18. 4. 2019 vložila v okviru prijave na Javni razpis za spodbujanje in zagon inovativnih podjetij v letu 2019 (P2 2019). Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožničina vloga ocenjena na podlagi petih meril. Pri 1. merilu (Predstavitev na Demo dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2019) je lahko podjetje doseglo največ 35 točk, pri čemer je organizator pred-selekcijskega postopka za vsa sodelujoča start up podjetja, ki so bila v starostnem razredu, kot ga je opredelil toženec (registrirana od 1. 1. 2018 do 15. 3. 2019), temu posredoval poročilo s številom doseženih točk. Tožnica je zbrala 13 točk. Pri 2. merilu (Višina osnovnega kapitala na dan 31. 3. 2019) je tožnica prejela vseh možnih 20 točk, saj je na dan 31. 3. 2019 izkazovala 23.500 eurov osnovnega kapitala in to dokazovala z ustreznimi dokazili. Pri 3. merilu (Inovativnost) je bilo zlasti pomembno, ali gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, ki so rezultat lastnega razvoja. Ker gre za produkt, ki je na trgu sicer že znan (tožnica ponuja burger omako, ki je v celoti naravna), saj razne hamburger omake že obstajajo - tudi naravne, se pa od drugih omak razlikuje po sestavinah, gre za prilagoditev že obstoječih izdelkov, zato je tožnica dobila 10 od možnih 20 točk. Pri 4. merilu (Strategija trženja in pretežni prodajni trg podjetja) je bila tožnica ocenjena z 8 od 10 točk, saj je za pretežni trg podjetja predvidela širši evropski trg, ostali trgi (na svetovni ravni) pa niso ustrezno predstavljeni v sklopu opisa segmentov kupcev in kanalov. Pri 5. merilu (Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju) je tožnica dobila 12 od možnih 15 točk, saj je ob oddaji vloge v podjetju redno za polni delovni čas zaposlen 1 lastnik z najmanj 25% lastniškim deležem, ki ima ustrezne reference/znanja s področja razvoja prijavljenega projekta. Tožnica je skupaj zbrala 63 točk. Prag števila točk v sklopu skupine podjetij iz kohezijske regije Vzhodna Slovenija, kamor sodi tožnica, s katerim je odobrena subvencija, je bilo 81 ali več točk, zato tožnici dodelitev sredstev ni bila odobrena.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi je navedla, da je Demo dan, kjer je možno zbrati največ točk in je v praksi najpomembnejši člen razpisa P2, popolnoma pristranski in zrežiran, komisija pa neprofesionalna in nestrokovna, kar potrjuje tudi dejstvo, da člani komisije podjetje ocenjujejo glede na njegovo ime. Opisuje dogodek, ko je član komisije komentiral ime tožničinega podjetja v smislu „da so to verjetno neke povezave s kampom, to je brez veze“, ne vedoč, da za njim stoji članica podjetja. Nesprejemljivo se ji zdi, da nekdo dobi 26 točk za neizvirno kapo, ki jo lahko (gledano s stališča trga) izdela kdorkoli in kjerkoli ter jih podobnih mrgoli na trgu v Sloveniji, kaj šele na Kitajskem, na drugi strani pa popolnoma naraven izdelek, ki odpira novo poglavje v fast food industriji, s suverenim in izčrpnim nastopom dobi le 13 točk. Oporeka strokovnosti, profesionalnosti in izkušenosti komisije in navaja, da so ji bile točke odvzete brez oprijemljive utemeljitve, brez natančne obrazložitve in celo z zavajajočimi podatki, da takšne omake, kot je tožničina, že obstajajo. To ne drži, saj tožnica v treh letih po natančnem pregledovanju svetovnega trga ni našla nobene primerljive omake, komisija pa tudi ni konkretno naštela podobnih izdelkov, ki naj bi že obstajali, zato je njihov zaključek pavšalen, nedopusten in škodljiv. Poleg tega bi komisija, če bi imela osnovna znanja iz ekonomije, vedela, da dobra analiza trga samo za slovenski trg lahko stane tudi do 50.000 eurov, kaj šele za evropski in svetovni trg. Kot dokaz je predlagala vpogled v zapisnik o glasovanju ter zaslišanje A. A. in B. B.. Predlagala je, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu utemeljene in pravilne, postopki organizatorja pred-selekcijskega izbora pa so bili transparentni in strokovni. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov postopka tožnici.

4. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2020 ponovno zatrjevala nepravilnost, nestrokovnost in pristranskost ocenjevanja. Dodatno je predlagala še zaslišanje C. C. in člana komisije, katerega ime bo sporočila naknadno, ter poligrafsko testiranje A. A. in člana komisije, katerega ime bo sporočila naknadno.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženec pravilno in zakonito odločil, da se tožničina vloga za pridobitev sredstev, vložena v okviru Javnega razpisa za spodbujanje in zagon inovativnih podjetij v letu 2019 (P2 2019), objavljenega v Uradnem listu RS, št. 14/19, ne odobri. Sporno je zlasti ocenjevanje tožničine predstavitve na Demo dnevu, ki ga je izvedel organizator pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2019 v okviru 1. merila, ter dodelitev točk v okviru 3. merila (Inovativnost).

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre pri javnih razpisih za javnopravno stvar (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in ne za odločanje o pravici stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. V tovrstnih postopkih se na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka. Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Bistvo pri tovrstnih postopkih je, ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka, v spoštovanju načela enake možnosti ponudnikov, pri čemer morajo biti pogoji javnega razpisa za vse prijavitelje enaki in morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Sodelovanje na javnih razpisih ne more pomeniti, da bo vsak od prijavljenih subjektov na razpisu tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Uspeh prijaviteljev je odvisen tako od razpoložljivih sredstev kot od števila prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje, in od tega, v kolikšni meri posamezni prijavitelj izpolnjuje razpisne pogoje. Tako za obrazložitev upravnega akta zadošča, da je iz njega razvidno, zakaj je vloga na javni razpis zavrnjena ter na kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na odločitev. Če je s tega vidika izpodbijani upravni akt zakonit, se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih, temveč pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene.1

8. Vendar pa, kot je navedeno že zgoraj, ta ureditev pomeni tudi, da morajo biti glede ocene strokovne komisije navedeni jasni in določni razlogi, ki omogočajo presojo njene razumnosti in upoštevanja pogojev javnega razpisa. Iz razlogov mora torej izhajati, zakaj prijavljeni projekt po mnenju strokovne komisije bolj ali manj izpolnjuje posamezne kriterije razpisa. Zgolj kvantifikacija (v obliki točkovanja) ne zadostuje, saj iz nje razlogi ne izhajajo, komisija pa svojega mnenja ne more opreti na kriterije, ki niso bili določeni z razpisom. To pomeni, da mora izpodbijani akt poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člen ZUP).

9. Toženec je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede 1. merila (Predstavitev na Demo dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2019) navedel zgolj to, da podjetje v okviru tega merila lahko doseže skupno 35 točk, da je organizator dogodka za vsa sodelujoča start-up podjetja tožencu poslal poročilo s številom doseženih točk, da je način ocenjevanja opredeljen na spletni strani www.startup.si ter da je tožnica v okviru pred-selekcijskega postopka dosegla 13 točk. Iz obrazložitve izpodbijanega akta tako niso razvidni razlogi oziroma kriteriji, na podlagi katerih so ocenjevalci (kot je razvidno iz upravnega spisa, je tožnico v okviru pred-selekcijskega postopka ocenilo 10 ocenjevalcev) dodelili posamezno število točk, katerih skupni seštevek in izračun povprečja predstavlja končnih 13 točk. Sicer je navedeno, da je način ocenjevanja opredeljen na spletni strani www.startup.si, vendar se sodišče glede tega strinja s tožnico, da gre za zelo splošno, neoprijemljivo utemeljitev brez natančne obrazložitve. Iz upravnega spisa izhaja, da ji je 10 ocenjevalcev podelilo posamezno število točk, razviden je tudi pripis tožničinega komentarja h končnemu izračunu točk (Skupni ocenjevalni list skupine 4 - P2), kaj drugega v zvezi z natančnejšo obrazložitvijo števila točk pa iz izpodbijanega akta, kot tudi iz upravnega spisa ne izhaja. Tako ni jasno, zakaj (na podlagi katerih meril ter s kakšnimi razlogi) je tožnica tekom predstavitve na Demo dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2019 prejela samo 13 točk od možnih 35. Ustrezen ocenjevalni obrazec, ki vsebuje ocenjevalne kriterije, njihovo obrazložitev in točkovnik, je sicer vsebovan v dokumentu Opis postopka ocenjevanja projektov v fazi predselekcije za produkt P2 pod naslovom Korak 3. Kriteriji in potek ocenjevanja, vendar ni izpolnjen, prav tako pa navedeni kriteriji, podeljene točke in njihova utemeljitev niso navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot bi morali biti. To po presoji sodišča ne zadosti minimalnemu standardu razumne obrazložitve. Odločba, ki se je ne da preizkusiti, pa po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

10. Kljub absolutni naravi opisane kršitve, ki zato že sama po sebi zadostuje za odpravo izpodbijanega sklepa, pa sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi tožbeni ugovor glede pavšalnosti zaključka h 3. merilu (Inovativnost). Toženec je znotraj tega merila presojal, ali gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, ki so rezultat lastnega razvoja, in zaključil, da gre v tožničinem primeru (naravna burger omaka) za produkt, ki je na trgu sicer že znan, saj razne hamburger omake že obstajajo - tudi naravne, se pa od drugih omak razlikuje po sestavinah, kar pomeni, da gre za prilagoditev že obstoječih izdelkov, zato je tožnici dodelil 10 od možnih 20 točk. Tožnica je v tožbi (kot tudi že predhodno v razpisni dokumentaciji in v predstavitvi izdelka) navedla, da v treh letih po natančnem pregledovanju svetovnega trga ni našla nobene omake, primerljive njenemu izdelku. Ker se toženec glede tega ni opredelil oziroma je zgolj pavšalno navedel, da podobne (tudi naravne) burger omake že obstajajo, ni pa jih konkretno naštel, sodišče šteje tudi ta zaključek za pavšalen in nemožen preizkusa.

11. Glede na zgoraj navedeno je sodišče zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponovni postopek. Glede na razlog odprave izpodbijanega akta (absolutna kršitev določb postopka) se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov (glede strokovnosti, pristranskosti ter izkušenosti komisije, glede upravičenosti dodelitve višjega števila točk drugim prijavljenim izdelkom/storitvam itd.).

12. Sodišče je odločalo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Tožnica je sicer predlagala več dokazov (zaslišanja več oseb, poligrafsko testiranje in vpogled v zapisnik o glasovanju), vendar jih sodišče ni izvedlo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Stroškovni zahtevek toženca, ki sicer ni specificiran, je sodišče zavrnilo. 25. člen ZUS-1 ne ureja situacije, ko povrnitev stroškov zahteva tožena stranka. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače, za odločitev o tem zahtevku uporabilo prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta določba uveljavlja načelo uspeha, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Glede na to, da toženec v upravnem sporu ni uspel, tožnica pa stroškov postopka ni priglasila, je sodišče njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.