Jedro

Materialne posledice, kakršne navaja tožnik, tudi če bi do njih prišlo, so po sami naravi stvari nadomestljive in zato po ustaljeni sodni praksi praviloma ne predstavljajo težko popravljive škode.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pravni osebi B. Slovenija v poslovni enoti Bencinski servis A., za katero je bilo s strani Ministrstva za zdravje dne 13. 11. 2018 izdano dovoljenje za prodajo tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov, št. 187-540/2018/15, začasno prepovedala prodajo tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov (1. točka izreka odločbe). Prepoved prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov traja 6 mesecev od dneva vročitve te odločbe (2. točka izreka). V postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTPI), ko se poslovnemu subjektu začasno prepove prodaja tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov, če so bile v poslovnem prostoru, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje s pravnomočno odločbo ugotovljene kršitve določb 29. in 30. člena ZOUTPI. Tožena stranka je dne 28. 8. 2020 prejela obvestilo inšpektorata, s katerim so mu bile posredovane pravnomočne odločbe o prekršku oz. plačilni nalogi zaradi kršitve 30. člena ZOUTPI. Med posredovanimi kršitelji je bila tudi pravna oseba C. s.p. (v nadaljevanju kršiteljica pravna oseba). Kršiteljici pravni osebi je bil izdan plačilni nalog 19. 6. 2020, iz katerega izhaja, da sta kršiteljica pravna oseba in neposredna storilka prekrška po prvem odstavku 30. člena ZOUTPI, prodajalka na A. kršili prvi odstavek 30. člena ZOUTPI, ker sta dne 11. 3. 2020 ob 16.25 uri prodajali tobačni izdelek osebi mlajši od 18 let. 3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke. Odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožeča stranka navaja, da ji Tržni inšpektorat RS (v nadaljevanju TIRS) ni dal možnosti, da se o dejstvih in dokazih glede domnevne kršitve izjavi. Tožeča stranka pojasnjuje, da spornega bencinskega servisa ne obratuje sama, ampak ga obratuje partner, ki je samostojni gospodarski subjekt. TIRS je zato ugotovil, da tožeča stranka, ki ne obratuje bencinskega servisa, ne odgovarja za domnevne kršitve prepovedi prodaje tobačnih izdelkov in je zato TIRS postopek zoper tožečo stranko ustavil. Drug upravni organ, torej tožena stranka je dejansko nadaljevala že pravnomočno ustavljen postopek, ki ga je vodil TIRS in povzela vsa ugotovljena dejstva in dokaze in tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in zavaruje svoje interese. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izrekla tožeči stranki prepoved prodaje tobačnih izdelkov, ki sodijo med pomembnejše izdelke, ki jih prodaja tožeča stranka. Zaradi tega bo tožeča stranka v času prepovedi utrpela upad prometa in upad dobička, katerega ne bo mogla „nadoknaditi“. Dejavnost trgovine je takšna, da se potrošnja ne bo „prenesla“ na obdobje po preteku prepovedi, ampak bo izgubljena. Glede na to tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe, in sicer zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje sodbe.

4. Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spise.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oz. začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je tako trditveno, kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti (začasno), odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršite izpodbijanega upravnega akta, oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določeno realno izkazane posledice in takšni, kot jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Zgolj pavšalna navedba tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku težko popravljiva škoda, zaradi upada prometa in upada dobička, ki ga ne bo mogel nadoknaditi, brez dodatne konkretizacije škode, tako po vsebini kot po višini nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ne izkazuje. Materialne posledice, kakršne navaja tožnik, tudi če bi do njih prišlo, so po sami naravi stvari nadomestljive in zato po ustaljeni sodni praksi praviloma ne predstavljajo težko popravljive škode.

10. Ker tožeči stranki ni uspelo izkazati težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem prizadetosti javne koristi.

11. Vrhovno sodišče je v svoji praksi večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnem spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegom v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretne značilnosti posameznega primera2. 12. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Up 145/2018 z dne 26. 7. 2018