Jedro

Zmotna je revidentova razlaga Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Kot gradbena zemljišča so se nacionalizirala med drugimi tudi vsa nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij (prvi odstavek 34. člena ZNNZ). Ta zemljišča so bila torej opredeljena po lokalnem ne pa po funkcionalnem kriteriju, ali z drugimi besedami, pomembno je bilo, kje so ležala, ne pa čemu so služila, kakšne vrste so bila, kaj je bilo na njih ipd. Prejšnjemu lastniku je, denimo, zakon dajal med drugimi tudi pravico še naprej uživati nasade na teh zemljiščih (prvi odstavek 39. člena ZNNZ). Nacionalizacija torej ni, v nasprotju z revizijskimi trditvami, izključevala odvzema iz posesti tudi kmetijskih zemljišč, s katerih je lahko prejšnji lastnik pospravil posevke in pridelke (tretji odstavek 39. člena ZNNZ oziroma pozneje 12. člen ZSZ/84, ki določa odškodnino tudi po predpisih o kmetijskih zemljiščih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej zadevi za plačilo odškodnine za razlaščeno premoženje je sodišče prve stopnje odločilo, da mora predlagateljica plačati nasprotnemu udeležencu odškodnino za razlaščene parc. št..., ..., .., ..., ..., ... in ..., vse vpisane v vl. št... k.o..., v višini 1,739.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1966 dalje. Ugotovilo je, da gre za odvzem kmetijskih in ne stavbnih zemljišč, saj je imel nasprotni udeleženec ob odvzemu na njih posajen fižol, grah in paradižnik; po tistem so na njih zgradili cesto; na njih ni bila urejena preskrba s pitno vodo in elektriko. Ne izpolnjujejo pogojev za stavbno zemljišče po 39. členu zakona o razlastitvi (Ur. list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89 - ZRPPN).

Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da sta podlaga za odločitev o odškodnini pravnomočni odločbi upravnega organa št... z dne 11.3.1985 o odvzemu parcel iz uporabe in z dne 30.12.1991. Tako v tem sodnem postopku ne more nasprotni udeleženec veljavno trditi, da so odvzete iz uporabe stavbne parcele. Tudi iz izvedenskega mnenja in udeleženčeve izpovedi izhaja, da obravnavane nepremičnine ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za stavbna zemljišča. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesa. Predlaga, naj revizijsko sodišče pobijani sklep spremeni tako, da mora predlagateljica plačati odškodnino po cenitvi izvedenca kot za stavbno zemljišče, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve okrajnemu sodišču. Pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene razloge. Opozarja, da je odločba iz leta 1985 nezakonita ali celo nična, ker mu je jemala parcele iz uporabe, le-te ni imel vpisane v zemljiški knjigi, z odločbo iz leta 1991 pa so mu bile parcele dane v uporabo. Ker so bile parcele družbena lastnina že na podlagi nacionalizacije leta 1960, je govoriti o razlastitvi in uporabi ZRPPN povsem nesprejemljivo. Sicer pa sodišče sploh ni imelo pravne podlage odločati o odškodnini, ker mu je bila z odločbo iz leta 1991 priznana pravica uporabe na vseh spornih parcelah. Predlog bi bilo potrebno zavreči. V uporabi fizične osebe so bile lahko le gradbene parcele - stavbna zemljišča, nacionalizirana pa so bila lahko le gradbena zemljišča ne pa tudi kmetijska. Edina pravilna in zakonita odločitev, če ne bi revizijsko sodišče sledilo trditvi, da je udeleženec še vedno imetnik pravice uporabe vseh spornih parcel, je lahko le ta, da mu gre odškodnina za stavbna zemljišča. Opozarja še na vprašanje morale in poštenosti sporne odločitve.

Na vročeno revizijo predlagajoča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Procesne graje, ki jo revizija naslavlja na pritožbeno sodišče, ni mogoče sprejeti kot utemeljene že iz načelnih razlogov. Res določa zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je glede tega potrebno uporabiti v tem postopku (37. člen zakona o nepravdnem postopku - ZNP), da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP), vendar če tega ne stori, je lahko to bistvena kršitev postopka relativne narave le, če bi ta vplivala ali utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (prvi odstavek 354. člena ZPP), česar pa revizija ne trdi.

Tudi za drugi revizijski razlog - nepravilno uporabo materialnega prava na nižjih stopnjah sodnega odločanja ne gre.

Iz spisa izhaja, da so bile revidentu obravnavane parcele nacionalizirane po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLRJ, št. 52/80 - ZNNZ) kot gradbena zemljišča, na katerih mu je po zakonu ostala pravica brezplačnega uživanja po 39. členu tega zakona, dokler so v njegovi posesti. Leta 1985 je upravni organ predlagateljice izdal odločbo (št... z dne 11.3.1985), da se te parcele odvzamejo revidentu iz uporabe. Upravni organ je imel pooblastilo za to v 64. členu zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84 in 33/89 - ZSZ/84), ki določa, da se njegove določbe uporabljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina med drugim zaradi nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, če pravice uživanja oziroma uporabe zemljišča niso izgubili. V citirani odločbi uporabljen izraz "uporaba" pomeni le, da je uporabljena terminologija iz ZSZ/84, za kar je podlaga v citiranem njegovem 64. členu in v prvem odstavku 13. člena. Izraz uporaba namesto brezplačno uživanje, ob kar se obregne revizija, je bila še toliko manj moteča v tem primeru, ker revident ni imel vknjiženega brezplačnega uživanja (šla pa mu je ta pravica, kot rečeno, že po samem zakonu). Ni šlo torej, gledano z obravnavanega vidika, za nepravilno odločbo, kaj šele nično, kar bi ji sicer lahko vzelo moč pravnomočne odločbe.

Spet se revident moti, ko pribije, da je v tem postopku smešno govoriti o uporabi zakona o razlastitvi. Upravičeno uporabljeni ZSZ/84 napotuje na razlastitveni zakon, ko določa v 12. členu, da pripada prejšnjemu lastniku zemljišča, ki je postalo družbena lastnina po tem zakonu (ali po nacionalizacijskem - 64. člen) in mu je na njem prenehala pravica uporabe, odškodnina po predpisih o razlastitvi in po predpisih o kmetijskih zemljiščih.

Odločba št. 463-7/80 z dne 30.12.1991 vsebuje izrek ugotovitvene narave, in sicer da ima revident pravico uporabe na številnih parcelah, med temi tudi na tu obravnavanih. Ta odločba, gledana že samo skozi izrek, ne dodeljuje revidentu pravice uporabe, kot se izraža revizija, marveč le ugotavlja, da ima takšno pravico. Še tehtnejša pa je okoliščina, da je upravni organ izdal to odločbo na revidentovo prošnjo, naj se izda odločba glede pravice uporabe parcel, po priznanju te pravice pa tudi izbris parcel, ki so mu bile pred leti odvzete zaradi izvajanja zazidalnega načrta. Šlo je torej le za tako imenovano historično ugotovitveno odločbo, ki naj bi omogočila korektno upravno in zemljiškoknjižno izvedbo podržavljenja in odvzema iz uporabe obravnavanih parcel. Povedano jasno izhaja iz obrazložitve odločbe (istočasni izbris pravice uporabe; ugotovitev, da ostanejo druge, ne tu obravnavane parcele, revidentu v uporabi; ugotovitev, da gre za postopek po 64. členu ZSZ/84). Res ima ta odločba nenatančen izrek, vendar revident ne more tega izkoristiti, kot da so mu bile parcele vrnjene v uporabo, in to ne le zato, ker česa takšnega, kot rečeno, ni zahteval, marveč tudi zato, ker ta odločba ni posegla v pravnomočno odločbo iz leta 1985. Skratka, sodišče je moralo odločati o odškodnini za parcele.

Zmotna je revidentova razlaga zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Kot gradbena zemljišča so se nacionalizirala med drugimi tudi vsa nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij (prvi odstavek 34. člena ZNNZ). Ta zemljišča so bila torej opredeljena po lokalnem ne pa po funkcionalnem kriteriju, ali z drugimi besedami, pomembno je bilo, kje so ležala, ne pa čemu so služila, kakšne vrste so bila, kaj je bilo na njih ipd. Prejšnjemu lastniku je, denimo, zakon dajal med drugimi tudi pravico še naprej uživati nasade na teh zemljiščih (prvi odstavek 39. člena ZNNZ). Nacionalizacija torej ni, v nasprotju z revizijskimi trditvami, izključevala odvzema iz posesti tudi kmetijskih zemljišč, s katerih je lahko prejšnji lastnik pospravil posevke in pridelke (tretji odstavek 39. člena ZNNZ oziroma pozneje 12. člen ZSZ/84, ki določa odškodnino tudi po predpisih o kmetijskih zemljiščih).

Spet ni mogoče pritrditi revizijskemu sklepanju, da je potrebno parcele obravnavati kot gradbene, ker so bile kot takšne nacionalizirane, njihov status se ni spreminjal, pravica uporabe pa je lahko obstajala samo na gradbenih parcelah. Za določitev odškodnine je bilo po 64. in 12. členu ZSZ/84 potrebno uporabiti predpise o razlastitvi, kar pomeni določbe zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list SRS, št. 5/80, 3/87 in 20/89 - ZRPPN), ta pa ima lastna merila za to, kaj se šteje kot stavbno zemljišče (39. člen ZRPPN). Tako ni mogoče pri določanju odškodnine jemati kot podlage za ugotovitev narave zemljišča njegove takšne opredelitve v kakšnem drugem postopku - v tem primeru nacionalizacijskem. Že omenjeni 12. člen ZSZ/84 namreč določa, da gre odškodnina "po predpisih o razlastitvi", torej tudi po predpisu 39. člena ZRPPN, ki opredeljuje, katero zemljišče ima naravo stavbnega. Moti se torej revizija, da ZRPPN nima nikakršnega vpliva več, če so bile parcele z aktom Izvršnega sveta LR Slovenije in nato z zveznim zakonom opredeljene kot gradbene - stavbne. Izhodišče ZNNZ je bilo poleg tistega, kar je bilo že zapisano, čemu bodo služila zemljišča (poleg že urbanistično zgrajenih tudi tista, ki bodo po planirani stanovanjski in komunalni graditvi v doglednem času zazidana - peti odstavek 34. člena), ZRPPN pa izhaja v določbah o odškodnini iz stanja zemljišča ob uvedbi postopka za razlastitev (prvi odstavek 32. člena in 33. člen) oziroma v tem primeru ob začetku postopka za odvzem iz posesti. Nižji sodišči sta tako pravilno ravnali, ko sta za opredelitev stavbno ali kmetijsko zemljišče uporabili ustrezne kriterije iz ZRPPN.

In še odgovor na zadnje zastavljeno revizijsko vprašanje morale in poštenosti izpodbijane sodne odločbe. Ta se odkriva, najkrajše povedano v določbi drugega odstavka 53. člena zdaj veljavnega zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97), ki določa, da se že začeti postopki za določitev odškodnine po določbah ZRPPN končajo po dosedanjih predpisih. Ko se je torej zakonodajalec odločil za takšno rešitev, je očitno štel, da je tudi glede na našo sedanjo ustavno ureditev rešitev še odprtih odškodninskih postopkov v takšnih zadevah po dosedanjih predpisih korektna.

Po povedanem ni mogoče pritrditi prav nobeni pravno relevantni revizijski trditvi in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, in ne za materialnopravno kršitev mimo tistih, ki jih uveljavlja revizija, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).