Jedro

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična.

Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna.

Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do tretje toženke, kot to želi prikazati pritožnik, temveč se je le določila obveznost toženke, da je dolžna prvima dvema tožencema v primeru bolezni, onemoglosti zagotoviti preživljanje v naravi ali v denarju. Zakon ne prepoveduje, da ne bi mogel in smel tudi mladoletni otrok, če je tega zmožen (npr. če ima premoženje, če je zaposlen, pa tudi z običajnimi dnevnimi opravili) pomagati oziroma preživljati svojih staršev, če bi slednji to potrebovali.

Sodna praksa v nekaterih primerih dopušča ničnostno sankcijo tudi v primeru, ko je bila pogodba sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, torej v primeru, ko bi sicer prišla v poštev paulijanska tožba, vendar je poudarjeno, da je tako pravno varstvo možno le v primeru, ko je bil sporni pravni posel sklenjen izključno z namenom, da se oškoduje upnika oziroma tretje osebe. Drugače povedano, ko stranki spornega pravnega posla sploh ne bi sklenili, če ne bi želeli prav oškodovati upnikov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno in celovito ocenilo okoliščine, ki bi utegnile kazati na tak namen tožencev. Izključnega ali neizključnega namena oškodovanja upnikov s sklenitvijo določene pogodbe praviloma ni mogoče dokazati neposredno (saj domnevni škodljivci o tem ne bodo želeli izpovedati, prav tako o tem praviloma ni nobenih pisnih dokazov), zato je sklepanje o takih okoliščinah v pravdnem postopku skoraj brez izjeme posredno, indično. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to indično sklepanje sodišče prve stopnje opravilo korektno in ustrezno ocenilo oziroma ovrednotilo vse izpostavljene okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča res ne kažejo na to, da bi toženci sporno izročilno pogodbo sklenili z izključnim namenom oškodovanja tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik je tožencem dolžan povrniti njihove pravdne stroške v znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se ugotovi ničnost izročilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu notarja A. A. št. SV - 000/05 z dne 3. 10. 2005 in notarskega zapisa v notarskem zapisu notarja B. B. št. SV – 000/08 z dne 5. 2. 2008, in zahtevek, da se pri nepremičnini parc. št. 1730/2 k. o. X vzopstavi prejšnje stanje o vpisu tako, da se izbriše vknjižba lastninske pravice v korist tretje toženke do 1/1 in vknjižba dosmrtne služnosti stanovanja v korist prve toženke ter drugotoženke, kar je bilo vse opravljeno na podlagi zgoraj navedenih notarskih zapisov, ter da se na navedeni nepremičnini ponovno vpiše lastninska pravica na prvo toženko. Sodišče prve stopnje je zahtevek na ugotovitev ničnosti dveh notarskih zapisov in posledično izbrisno tožbo zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da v zvezi z izpodbijanima notarskima zapisoma ne obstoje nobeni ničnosti razlogi, toženci pa pri sklepanju teh notarskih zapisov niso ravnali z namenom, da bi onemogočili tožnikovo izterjavo terjatve 874.846,92 SIT s pripadki, v zvezi s katero se že od leta 2005 vodi izvršba.1

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje deloma sledilo njegovim navedbam in ugotovilo, da na podlagi notarskega zapisa z dne 3. 10. 2005 do sklenitve izročilne pogodbe ni prišlo oziroma izročilna pogodba sploh ni nastala, zato je tudi napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi sporni pravni posel nastal 5. 2. 2008, ko je tretja toženka odšla do drugega notarja B. B. in je slednji naredil notarski zapis št. SV – 000/08. V kolikor pravni posel od leta 2005 sploh ni nastal oziroma je bil pravni posel z dne 3. 10. 2005 neobstoječ, tudi leta 2008 toženka s tem, ko je samo ona odšla do notarja B. B. in sestavila notarski zapis brez sodelovanja ostalih treh udeležencev, sploh ni mogel nastati noben pravni posel. Nadalje navaja, da je bila ob sklepanju posla 3. 10. 2005 tožnica še mladoletna, kar je v direktnem nasprotju takrat veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2, notarski zapis je tudi v nasprotju s 111. členom takrat veljavnega ZZZDR, saj ni bil sklenjen za potrebe preživljanja, vzgoje in izobraževanja tretje toženke, temveč za potrebe prve toženke in drugega toženca. Notarski zapis je tudi v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj sta bila prva dva toženca v času od njegove sklenitve dolžna preživljati tretjo toženko, ne pa obratno. Tak zapis je tudi v nasprotju z moralo, saj ni moralno z njim zasledovati cilja preživljanja prvih dveh tožencev s strani mladoletne toženke. Posel je bil sklenjen tudi v nasprotju z 211. in 213. členom ZZZDR, saj bi tretja toženka pri sklenitvi pravnega posla morala imeti skrbnika, pa ga ni imela. V vseh navedenih za ničnost sodba nima nobenih razlogov, zato je storjena bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

3. Nadalje navaja, da ni bil predložen noben dokaz, da bi tretja toženka predložila kakršnakoli plačila za fasado, adaptacijo stanovanja itd. temveč vse temelji zgolj na izjavah oziroma pričanju prvih treh tožencev na naroku. Ni jasno, kakšno zvezo naj bi imelo plačilo fasade leta 2004 s sklenitvijo izročilne pogodbe leta 2005. Navedbe, da naj bi tretja toženka preživljala le prva dva toženca, so tudi v celoti v nasprotju s tem, kar je drugi toženec izpovedal, da prejema pokojnino iz Nemčije v znesku 900 EUR. Sklenitev navedenega notarskega zapisa v celoti časovno sovpada s prejemom sklepa o izvršbi leta 2005 in prenosom lastništva na vozilih Wolksvagen na drugega toženca, za kar je bilo že v drugem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno izključno z namenom preprečiti tožniku, da bi v izvršilnem postopku prišel do poplačila svoje terjatve. Sklepanje notarskega zapisa z dne 5. 2. 2008 časovno sovpada z izdajo dodatnega sklepa o izvršbi z dne 15. 5. 2007. 4. Toženci so na pritožbo obrazloženo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba samostojna vloga, namenjena samostojni fazi pravdnega postopka, zato je treba v njej konkretizirani in določno navesti pritožbene razloge, njeno sklicevanje na navedbe iz prejšnjih vlog pa ne zadošča. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe (v uvodu 2. točke in drugem odstavku 4. točke pritožbe), kjer se pritožnik sklicuje na svoje navedbe v prejšnjih vlogah. Teh navedb torej pritožbeno sodišče ne bo iskalo in nanje ne odgovarjalo. V zvezi s samimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku3) kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so številne bistvene okoliščine v zvezi s sklepanjem obeh izpodbijanih notarskih zapisov pravzaprav nesporne. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil 3. 10. 2005 sklenjen notarski zapis pri notarju A. A., ki so ga podpisale vse štiri tožene stranke, pri čemer je bila takrat tretja toženka še mladoletna, stara nekaj čez 17 let (rojena 18. 8. 1988). Center za socialno delo X (v nadaljevanju CSD) je dne 6. 10. 2005 izdal odločbo (priloga B4), s katero se je tretji toženki za podpis navedene izročilne pogodbe postavil skrbnik za poseben primer C. C. (ki je bil takrat nesporno fant tretje toženke, sedaj pa je njen mož), CSD pa je predmetno izročilno pogodbo tudi "skrbstveno odobril". Skrbnik za poseben primer notarskega zapisa nikoli ni podpisal oziroma odobril za toženko, je pa tretja toženka več kot dve leti pozneje, 5. 2. 2008 (ko je bila stara že 19 let in pol) sama odšla k notarju B. B. in tam sklenila notarski zapis št. SV 000/08, s katerim je potrdila prvotni notarski zapis iz leta 2005 kot zapis njene volje. Na podlagi teh notarskih zapisov so bili nato izvedeni zemljiškoknjižni vpisi, ki jih tožnik prav tako izpodbija. Notarski zapis iz leta 2005 je torej osebno podpisala tudi tretja toženka (takrat še mladoletna, vendar starejša od 15 let).

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je v zvezi z ugotavljanjem veljavnosti notarskega zapisa iz leta 2005 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.4 Slovenski pravni red loči poslovno sposobnost popolno poslovno nesposobne osebe in oseb, ki so omejeno poslovno sposobne. Popolnoma nesposobne so osebe, ki še niso dopolnile 15 let, nadalje osebe, ki jim je v celoti odvzeta poslovna sposobnost, nad katerimi je bila tudi po polnoletnosti v celoti podaljšanja roditeljska pravica (sedaj starševska skrb) ali osebe, ki v času sklepanja pravnega posla niso bile razsodne zaradi duševnih bolezni, duševne zaostalosti itd. Mladoletnik z dopolnjenim 15 letom starosti pridobi omejeno poslovno sposobnost (primerjaj 108. in 112. člen ZZZDR) in omejeno poslovno sposobna oseba (npr. mladoletnik po 15 letu) lahko sama sklepa pravne posle (prvi odstavek 108. člena ZZZDR), torej omejeno poslovno sposobni osebi pravo priznava splošno sposobnost z lastnimi dejanji (izjavami volje) prevzemati obveznosti in pridobivati pravice. Za sklenitev določenih pravnih poslov omejeno poslovno sposobne osebe pa je potrebno dovoljenje staršev oziroma skrbnika (drugi odstavek 108. člena ZZZDR)5. Niti ZZZDR niti OZ ne urejata pravnih posledic za primer, če poslovno nesposobna oseba sama sklene pogodbe torej, če je pri sklepanju pogodbe ne zastopa njen zakoniti zastopnik; pač pa je v drugem in tretjem odstavku 41. člena OZ urejen položaj, ko posel sklene omejeno poslovno sposobna oseba in taka pogodba je po tretjem odstavku 41. člena OZ (le) izpodbojna.6 Ta dodatna predpostavka za veljavnost pravnih poslov omejeno poslovno sposobne osebe (dovoljenje staršev oziroma skrbnika) je določena za zaščito interesov poslovno omejeno sposobno osebe in če ta predpostavka ni izpolnjena, je pogodba izpodbojna. Pravica zahtevati razveljavitev takšne pogodbe pa ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik.7 Iz navedenih določb zakona in pravne teorije izhaja, da je nična ali neobstoječa tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. To stališče potrjuje tudi sodna praksa: odločba VS RS II Ips 176/2018 z dne 6. 12. 2018 ter VSL I Cpg 1665/2014 z dne 9. 9. 2015 (obe govorita o ničnosti pogodbe, ki jo je sklenila poslovna popolnoma nesposobna oseba) ter VSL II Cp 618/2010 z dne 30. 3. 2010 (pogodba, ki jo je sklenil mladoletnik starejši od 15 let, je izpodbojna). Glede na povzeta stališča pravne teorije in sodne prakse in predvsem jasne zakonske določbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila pogodba iz leta 2005 nična oziroma neobstoječa, ker jo je tretja toženka (takrat stara več kot 15 let), podpisala brez sodelovanja skrbnika. Zaradi navedene napake je (bila) navedena pogodba glede na drugi odstavek 41. člena OZ neizpodbojna, kar pa bi lahko uveljavljala le tretja toženka sama oziroma njeni zakoniti zastopniki. Glede na splošno pravilo (primerjaj člen 94. OZ), da izpodbojne pogodbe načeloma veljajo, dokler niso izpodbite, pritožbeno sodišče ugotavlja (to je pravni zaključek in ne dejanska ugotovitev), da je pogodba leta 2005 bila veljavno sklenjena in da ni bila nikoli izpodbita. Še dodatno je njeno veljavnost potrdila (pravzaprav le izpolnila pogoje za njeno zemljiškoknjižno izvedbo) dodatni notarski zapis iz leta 2008, ko je tretja toženka, takrat že polnoletna, z notarsko izjavo, torej v predpisani obliki, odobrila svoje izjave volje iz leta 2005, ki jih je podala kot omejeno poslovno sposobna mladoletnica. S tem je izročilna pogodba z dne 3. 10. 2005 (kolikor je bila pred tem izpodbojna) v celoti konvalidirala. Glede na povedano se izkaže, da je sodišče prve stopnje kljub nepravilnim naziranjem in zaključkom o tem, kdaj naj bi nastala izročilna pogodba, v končni fazi sprejelo pravilno odločitev.

8. Iz zgoraj povedanega o pravni naravi in veljavnosti poslov, ki jih sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) je razviden odgovor na tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi bil pravni posel v direktnem nasprotju s 108. členom ZZZDR. Prav tako ne drži, da naj bi navedeni notarski zapis nasprotoval 111. členu ZZZDR (ki govori o tem, da je mogoče premoženje otroka odsvojiti ali obremeniti samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe), saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do tretje toženke, kot to želi prikazati pritožnik, temveč se je le določila obveznost toženke, da je dolžna prvima dvema tožencema v primeru bolezni, onemoglosti zagotoviti preživljanje v naravi ali v denarju; zakon ne prepoveduje, da ne bi mogel in smel tudi mladoletni otrok, če je tega zmožen (npr. če ima premoženje, če je zaposlen, pa tudi z običajnimi dnevnimi opravili) pomagati oziroma preživljati svojih staršev, če bi slednji to potrebovali. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se na kršitve 111. in 123. člena lahko sklicevala le tretja toženka, saj domnevne pomanjkljivosti oziroma protipravnosti izročilne pogodbe posegajo le v pravice in koristi nje, v ničemer pa ne vplivajo na pravice ali obveznosti tožnika; četudi se na ničnost lahko sklicuje tudi oseba, ki ni stranka pogodbe pa ni mogoče spregledati določbe 192. člena OZ, da se na ničnost lahko sklicuje samo vsaka zainteresirana oseba, torej oseba, ki ji zaradi domnevno nične določbe grozi kakšna škoda, izguba ali taka določba posega v njene pravice in koristi. Ker morebitno (domnevno) nalaganje obveznosti tretji toženki, ki naj bi bile nične, v ničemer ne posega neposredno v pravice in koristi tožnika, se na tovrstno ničnost niti ne more sklicevati.

9. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse morebitne pomanjkljivosti pogodbe, ki bi eventuelno lahko posegale v pravice in koristi mladoletne tretje toženke, ostale brezpredmetne v trenutku, ko je tretja toženka – že kot polnoletna – sprejete koristi in obveznosti iz izročilne pogodbe iz leta 2005 odobrila z notarskim zapisom iz leta 2008. 10. Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na domnevno kršitev 211. in 213. člena ZZZDR, češ da tretja toženka pri sklenitvi pravnega posla (leta 2005) ni imela skrbnika; četudi je tretja toženka pogodbo res podpisala sama, brez sodelovanja skrbnika, pa je treba upoštevati, da je tak posel mladoletnika, starejšega od 15 let zgolj izpodbojen, kot je bilo že pojasnjeno. Prav tako je bilo že pojasnjeno, da je posel CSD naknadno odobril. 11. Sodišče prve stopnje o zgoraj povzetih razlogih, ki jih je tožnik uveljavljal kot ničnoste, resda ni izrecno zapisalo razlogov, kot opozarja pritožba, vendar s tem ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pri tem pojmovno ni moglo iti za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) kot navaja pritožba, saj je na zavzeto materialnopravno stališče (ki je sicer napačno) kot je bilo pojasnjeno zgoraj, na te tožnikove navedbe odgovorilo posredno, s tem ko je (napačno) ugotovilo, da naj bi pogodba leta 2005 sploh ne nastala, temveč naj bi nastala oziroma bila sklenjena šele leta 2008, ko pa je bila tretja toženka že polnoletna in zato že pojmovno niso mogle biti relevantne določbe ZZZDR, ki obravnavajo položaj mladoletnikov. Ker v zvezi s temi tožnikovimi trditvami ni šlo za ugotavljaje dejanskega stanja, temveč za pravno vrednotenje sicer nespornega dejanskega stanja (kdaj, kdo, kje in kaj je podpisal), je lahko ob pravilni uporabi materialnega prava te razloge dopolnilo pritožbeno sodišče, saj ne gre za nikakršno presenetljivo pravno podlago temveč jasno zakonsko določbo, ki je podprta tudi z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo, nenazadnje pa je stališče, ki ga je sedaj obrazložilo pritožbeno sodišče (da je pravni posel, ki ga sklene mladoletnik, starejši od 15 let, le izpodbojen in ne ničen) tudi obširno obrazložilo in s sodno prakso ter pravno teorijo podprle že tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2018 (list. št. 51 do 52).

12. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da izročilna pogodba, sklenjena leta 2005 in nato še dodatno potrjena s strani tretje toženke leta 2008 zaradi pomanjkljivosti pri zastopanju omejeno poslovno sposobne tretje toženke ni nična. Prav tako ni nična iz razlogov, ki jih kot domnevne kršitve ZZZDR navaja pritožnik. Tako ostane odprto le še vprašanje, ali bi bilo mogoče pogodbo označiti za nično zato, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, z domnevno izključnim namenom oškodovanja tožnika (za preprečitev, da bi v izvršilnem postopku prišel do poplačila svoje terjatve). Sodišče prve stopnje je tudi na to vprašanje odgovorilo negativno in po oceni pritožbenega sodišča so ti zaključki prvostopenjskega sodišča pravilni in tudi ustrezno obrazloženi.

13. Uvodoma velja poudariti, da je glede na 86. člen OZ pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče8, da je določilo 103. člena ZOR (sedaj 86. člen OZ) oblikovano tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija in da so pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določilom 111. člena ZZZDR, le izpodbojni, ne pa nični (preveri prakso). Zakon odkazuje na drugo možno sankcijo v primeru, ko so s sklenitvijo drugega pravnega posla oškodovani interesi upnika s t.i. paulijansko tožbo (primerjaj člen OZ). Ta tožba v zadostni meri varuje interese upnika, je skladna z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS, zato je primarno in najbolj primerno varstvo zoper pravna dejanja dolžnika, ki so storjena v škodo upnika, tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.9 Sodna praksa sicer v nekaterih primerih dopušča ničnostno sankcijo tudi v primeru, ko je bila pogodba sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, torej v primeru, ko bi sicer prišla v poštev paulijanska tožba, vendar je poudarjeno, da je tako pravno varstvo možno le v primeru, ko je bil sporni pravni posel sklenjen izključno z namenom, da se oškoduje upnika oziroma tretje osebe. Drugače povedano, ko stranki spornega pravnega posla sploh ne bi sklenili, če ne bi želeli prav oškodovati upnikov.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno in celovito ocenilo okoliščine, ki bi utegnile kazati na tak namen tožencev. Izključnega ali neizključnega namena oškodovanja upnikov s sklenitvijo določene pogodbe praviloma ni mogoče dokazati neposredno (saj domnevni škodljivci o tem ne bodo želeli izpovedati, prav tako o tem praviloma ni nobenih pisnih dokazov), zato je sklepanje o takih okoliščinah v pravdnem postopku skoraj brez izjeme posredno, indično. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to indično sklepanje sodišče prve stopnje opravilo korektno in ustrezno ocenilo oziroma ovrednotilo vse izpostavljene okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča res ne kažejo na to, da bi toženci sporno izročilno pogodbo sklenili z izključnim namenom oškodovanja tožnika.

15. Tožnik teh ugotovitev in zaključkov ne more omajati s pavšalnim in praznim sklicevanjem na nekakšne prejšnje vloge, prav tako ne s ponavljanjem gole trditve, da naj bi bil notarski zapis iz leta 2005 sestavljen izključno z namenom preprečiti, da bi on kot upnik prišel do poplačila terjatve. Nikakor ne drži, da sodba o teh odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, kot nedvomno zapiše pritožba, temveč pritožba teh razlogov sodišča prve stopnje obrazloženo in konkretizirano ne izpodbija. Tako sploh obrazloženo ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje (začetek 10. točke obrazložitve), da je bil glavni namen sklenitve izročilne pogodbe razdelitev premoženja med tretjo in četrto toženko, ki sta obe dedni upravičenki po prvi toženki (njeni hčerki), pri čemer je starejša hči Č. Č. (četrta toženka), ki se je hkrati odpovedala dedovanju (preveri) od staršev že dobila pomoč pri urejanju stanovanjskega vprašanja v Nemčiji, zato se je prvemu in drugemu tožencu zdelo primerno, da hišo v Soveniji (sporno nepremičnino, ki je predmet izročilne pogodbe) dobi tretja toženka (K. K.), ki je nameravala ostati v Sloveniji in sedaj tudi živi z možem v tej hiši. 16. Razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z obnovo fasade (za kar naj bi se porabila odškodnina, ki jo je toženka dobila za poškodbe v neki nezgodi), so sicer res nekoliko nejasne, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti razlogi le obrobni in ne odločilni. Sodišče prve stopnje jih je navedlo v okviru razlogov, da tretja toženka s (sedanjim) možem C. C. skrbi za hišo, plačujeta režijske stroške in tudi kupujeta hrano zase in za starše (kar ni konkretizirano izpodbijano), torej naj bi se po zaključkih prvostopenjskega sodišča izročilna pogodba v celoti izvrševala. Slednji pravni zaključek, ki ga pritožba izpodbija med drugim z navedbo, da drugi toženec prejema nemško pokojnino okoli 900 EUR, je tudi po oceni pritožbenega sodišča nekoliko napačen, saj sta preživninska upravičenca iz izročilne pogodbe (prva toženka in drugi toženec), bila v času sklepanja izročilne pogodbe stara 50 oziroma 56 let, sedaj v času izdaje sodbe pa sta bila stara 64 oziroma 70 let, pri čemer se ne zatrjuje, da bi bila bolna, invalidna ali betežna. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi to vprašanje manjšega indičnega pomena, na neizvrševanje izročilne pogodbe pa se lahko sklicuje predvsem preživninski upravičenec iz izročilne pogodbe.

17. Pač pa je pomemben nadaljnji indični zaključek sodišča prve stopnje (11. točka obrazložitve), da časovno sosledje pri sklepanju spornih pogodb kaže na to, da sopogodbeniki niso zasledovali pomena oškodovanja tožnika, saj je bila prvotno hibna pogodba iz leta 2005 s strani tretje toženke potrejena šele februarja 2008, torej skoraj leto in pol po polnoletnosti tretje toženke in celih devet mesecev po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe s prodajo te nepremičnine, pri čemer bi toženci, če bi res zasledovali cilj onemogočiti poplačilo tožnika, hibno pogodbo overili in zemljiškoknjižno izvedli zelo verjetno že takoj po polnoletnosti tretje toženke. Pritožbena navedba, da naj bi sklepanje notarskega zapisa iz leta 2008 časovno sovpadalo z izdajo dodatnega sklepa o izvršbi z dne 15. 5. 2007, preprosto ne drži, saj je med obema dogodkoma skoraj devet mesecev razlike. Pritožbeno sodišče poudarja, kar je znano iz številnih drugih primerov, da osebe, ki živijo s prenašanjem lastninske pravice, premoženje skriti pred upniki, pri tem ravnajo hitro in ne izgubljajo časa; praviloma se v takih primerih posli, overitve in druga opravila izvedejo takoj, sklenitelji teh poslov pa praviloma še isti dan vložijo tudi zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo. V obravnavanem primeru pa je velika časovna razlika (skoraj devet mesecev) med sklepom o izvršbi in sklenitvijo drugega notarskega zapisa močan indic zato, da se tožencem sploh ni mudilo, torej zelo verjetno niso zasledovali kakršnegakoli protipravnega namena, temveč ravno namen, ki ga ves čas zatrjujejo in ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, namreč razdeliti premoženje med obe hčerki. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi (sama po sebi nesporna dejanska okoliščina), da je tretja toženka pogodbo odobrila šele več kot leto dni po svoji polnoletnosti, močan indic za to, da se tožencem ni mudilo in da torej verjetno niso imeli "slabe vesti". Nenazadnje bi toženci glede na dejstvo, da je bil že tri dni po sklenitvi prvotne pogodbe leta 2005 tretji toženki postavljen skrbnik in izdana odobritev CSD, bi lahko toženci, če bi resnično zasledovali oškodovalni namen, že zelo kmalu po 6. 10. 2005 poskrbeli za ustrezno overovitev tretjetoženkinega podpisa oziroma podpis pogodbe s strani skrbnika za poseben primer in tako pogodbo napravili perfektno ter jo tudi vknjižili pa tega niso storili, temveč več kot dve leti pozneje.

18. Posamezne, iz konteksta iztrgane izpovedbe toženk, ki jih izpostavlja pritožba v 4. točki, in s katerimi skuša pritožnik prikazati, da ni bil namen izročilne pogodbe doseči preživljanje prve toženke in drugega toženca, saj tretja toženka v tistem času naj sploh ne bi imela dohodkov in možnosti za preživljanje staršev, po oceni pritožbenega sodišča tudi niso odločilni. Kot že povedano, tudi ta okoliščina ne more sama po sebi kazati na to, da naj bi bil namen sklenitve izročilne pogodbe izključno oškodovanje tožnika. Povsem možno in logično je, kar zatrjujejo toženci, da je bil namen ureditev premoženjskih razmerij oziroma razmejitev (bodoče, potencialne) dediščine med dve hčerki, pri čemer je glede na dejstvo, da sta bila oba starša (izročevalca) v času sklepanja pogodbe še razmeroma mlada, tudi nelogično, saj sta si tako zagotovila preživljanje za starost oziroma morebitno bolezen in onemoglost, ki lahko nastopi šele čez nekaj let ali desetletij, ko pa bo tudi tretja toženka odrasla in sposobna tako preživljanje zagotoviti.

19. Četudi je nesporno, da so toženci v zvezi s poprej zarubljenim avtomobilom Wolksvagen ravnali protipravno in sklenili nekakšno fiktivno pogodbo, ki je bila nato izpodbita v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 5/2008 sodbe z dne 6. 2. 20108, pa se to dejstvo nanaša na druge okoliščine in drug predmet. V zvezi z izročilno pogodbo za nepremičnine, je sodišče prve stopnje ugotovilo druge, pomembne indične okoliščine, ki kažejo na to, da pogodba ni bila sklenjena z izključno goljufivim oziroma oškodovalnim namenom, s tem pa je tudi posredno odgovorjeno na to, da poprejšnja sklenitev tovrstnega pravnega posla med istimi strankami še ne more avtomatično pomeniti, da so vsi pravni posli, ki jih sklepajo določene stranke med seboj, sklenjeni s protipravnim namenom.

20. Sodišče prve stopnje je izpostavilo še eno pomembno indično okoliščino, ki jo pritožba sploh ne izpodbija, namreč to, da je bila že po sklenitvi notarskega zapisa tožnikova terjatev, ki že od vsega začetka ni bila enormno velika, deloma poplačana in sicer v skupni višini 3.583,88 EUR, in to s prostovoljno izročitvijo denarja tožniku, z nakazilom, ki ga je opravil drugi toženec za prvo toženko, brez posredovanja izročitelja ali banke (12. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z oceno prvostopenjskega da tudi to dejstvo močno kaže na to, da izročilna pogodba ni bila sklenjena z goljufivim namenom. Oseba, ki bi hotela preprečiti upniku izterjavo sorazmerno majhne terjatve (glavnica manj kot 4.000 EUR) in bi se za to lotila tako zapletenega manevra, kot je sklepanje izročilnih pogodb (pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da so s tem povezani tudi nemajhni stroški za sklenitev dveh notarskih zapisov) po takem zapletenem in dragem menevru ne bi upniku, ki bi ga hotela preslepiti, prostovoljno ne izplačala ničesar. Ravno prostovoljno plačilo zneska, ki celo presega glavico prvotnega dolga, močno kaže na to, da ni bil prisoten noben poseben oškodovalni namen.

21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, čeprav so materialno pravni razlogi sodišča prve stopnje deloma napačni in jih je pritožbeno sodišče korigiralo s pravilno uporabo materialnega prava. Ker se dobrovernost na splošno domneva (preveri člen), je bilo na tožniku dokazno breme, da naj bi toženci pri sklepanju izročilnih pogodb ravnali s protipravnim namenom, vendar tega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspel dokazati. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 5. alineje 358. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki, ki je vložila strukturiran, skrbno vsebinsko obrazložen odgovor na pritožbo, povrniti njene pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za pritožbo (1500 Odvetniških točk ali 900 EUR), poleg tega pa še materialne stroške (2 % do vrednosti 1000 točk in 1 % nad 1000 točk) in 22 % DDV na odvetniško storitev.

1 Navedeni znesek znaša cca 3.660 EUR brez pripadkov, saj je tečaj dne 2. 9. 2005 za 1,00 EUR znašal 239,46 SIT (spletni vir). 2 Ur. list. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo 1, in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR. 3 Ur. list. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in nadaljnji (ZPPP). 4 Pritožbeno sodišče pripominja, da ugotavljanje veljavnosti, ničnosti oziroma (ne)obstoječnosti pogodbe ni vprašanje dejanskega stanja, temveč vprašanje uporabe materialnega prava, zato v zvezi s tem ne drže pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. 5 Nina Plavšak, Komentar 41. člena Obligacijskega zakonika (Ur. List RS; št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ), v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 329. 6 Plavšak, navedeno delo, str. 327. 7 Plavšak, navedeno delo, str. 330. 8 Sodba VS RS II Ips 175/2004 z dne 11. 5. 2005. 9 Primerjaj tudi J. Hudej in I. Ščernjavič, Aktualna vprašanja izbrisne tožbe, osmi dnevi stvarnega, zemljiškoknjižnega in izvršilnega prava, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 18 - 20.