Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 5,050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 dalje ter plačilo glede na uspeh strank v pravdi ustreznega dela tožnikovih pravdnih stroškov. Navedeni znesek je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, ki jo je pretrpel zaradi zloma 5., 8. in 9. rebra na levi strani ter raztrganine vranice s posledico njene operativne odstranitve v prometni nesreči 19.11.1997, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,400.000 SIT (od zahtevanih 1,800.000 SIT), za strah v višini 400.000 SIT (od zahtevanih 700.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 250.000 SIT (od zahtevanih 500.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3,000.000 SIT (od zahtevanih 4,500.000 SIT). V presežku je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 1,050.000 SIT s pripadki - torej na 4,000.000 SIT s pripadki (in pri tem po posamičnih oblikah nepremoženjske škode ovrednotilo kot primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,000.000 SIT, za strah v višini 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2,500.000 SIT), medtem ko je v ostalem zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in z njeno pritožbo nadaljnji izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 2,400.000 SIT s pripadki (in to za znesek 400.000 SIT na drugi stopnji zavrnjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za celotni skupni znesek 2,000.000 SIT na obeh stopnjah zavrnjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju revidenta sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Za obe revizijsko grajani odškodnini namreč velja, da ju je sodišče druge stopnje odmerilo zgolj s sklicevanjem na že v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in na nedoločen pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ne da bi pojasnilo, katere okoliščine so tiste, ki narekujejo "takšno ali drugačno uporabo pravnega standarda" na način, ki bi omogočal preizkus odločitve o primernosti odškodnine. Zato lahko tožnik po njegovih navedbah le ugiba, da je sodišče prve stopnje najbrž pravilno uporabilo subjektivni kriterij odmere, da pa bi utegnil biti objektivni kriterij tisti, ki bi narekoval novo odmero sodišča druge stopnje. Pri tem pa lahko znova ugiba, kateri objektivni kriterij je sodišče druge stopnje zasledovalo pri odmeri znižane odškodnine. Ne glede na to pa je tožnik prepričan, da bi (po njegovih v nadaljevanju dobesedno povzetih navedbah) prav objektivni kriterij narekoval zvišanje in odmero višje odškodnine, kot pa sta to opravili obe sodišči. V pritožbi, ki je sicer zavrnjena, revident poudarja okoliščine subjektivnega značaja, ki bi narekovale drugačno odmero, vendar jih sodišče druge stopnje kljub spremembi in odločanju v tem delu sploh ne omenja. Revident jih zato ponavlja, obenem pa meni, da objektivni kriterij odmere narekuje višjo odmero. Tako bi ob primerjavi dosojenih odškodnin za podobno kategorijo t.j. V. kategorijo po Fischerju bila primerna odškodnina ob 20% zmanjšanju splošne življenjske aktivnosti najmanj v višini 6.000.000 SIT. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče "izpodbijani sodbi spremeni oz. podrejeno vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišču druge stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljana kot revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona, ni podana. Načina uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine kot satisfakcije za nepremoženjsko škodo ni mogoče obrazložiti drugače kot s sklicevanjem po eni strani na ugotovljene različne okoliščine posamičnega primera, ki jih je sodišče upoštevalo ob odmeri odškodnine - in kar je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru storilo očitno tudi po mnenju tožnika spričo njegovih revizijskih trditev, ter po drugi strani z upoštevanjem sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode na način, da je konkretno prisojena odškodnina ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin glede na razmerja med različnimi nepremoženjskimi škodami in odškodninami zanje v primerljivih primerih sodne prakse kot pogoja za nujnost enotnega obravnavanja škod različnega obsega - in kar je sodišče druge stopnje spričo razlogov v drugem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe prav tako upoštevalo.

Pravkar obrazloženo pomeni, da je preizkus izpodbijane pravnomočne odločitve možen, ta pa je pokazal, da je tudi materialnopravno pravilna. V zvezi z revizijskim sklicevanjem na okoliščine, ki jih je tožnik v oporo prepričanju o upravičenosti do višje odškodnine navedel že v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je treba tožnika napotiti na določbo 371. člena ZPP, po kateri revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji (kot izrednem pravnem sredstvu) izrecno navedeni, medtem ko je z isto določbo predviden po uradni dolžnosti opravljen preizkus pokazal, da je izpodbijana odločitev odraz ustreznega upoštevanja načela individualizacije višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine kot korektiva prej navedenega načela. Glede na tožnikovo izrecno revizijsko zavzemanje za uvrstitev njegovih poškodb v V. skupino po Fischerju (zelo hudi primeri) pa je treba k že razloženemu dodati le še to, da je tako tožnikovo zavzemanje povsem poljubno. Tudi če se pusti ob strani zgolj orientacijski pomen uporabe t.i. Fischerjeve razvrstitve kot pripomočka pri opredeljevanju teže konkretnih poškodb, bi slednje v tožnikovem primeru bilo mogoče uvrstiti med "srednje hude primere" iz druge in pete alinee II. skupine Fischerjeve razvrstitve, za katere je bila v primerih izsodne prakse priznana povprečena odškodnina v višini 24 povprečnih mesečnih neto plač (vir: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 763), medtem ko znaša tožniku v obravnavanem primeru prisojena in po enakih merilih preračunana odškodnina 30,42 povprečnih mesečnih neto plač.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.