Jedro

Tožnik je imel možnost, da v roku 30 dni po vročitvi drugostopenjske odločbe vloži tožbo pri sodišču. 30-dnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel 28. 6. 2018, tožnik pa je tožbo vložil šele 6 dni pozneje, in sicer 4. 7. 2018. Navedenih ugotovitev tožene stranke tožnik v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, zato med strankama niti niso sporne.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe natančno pojasnila svoje razloge, zakaj šteje, da tožnik nima izgledov za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani - organ za brezplačno pravno pomoč (sedaj tožena stranka), zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje, oprostitev plačila stroškov postopka ter vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZEM), zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, na prvi in drugi stopnji ter pred Vrhovnim sodiščem.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka dne 27. 7. 2018 prejela tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje, oprostitev plačila stroškov postopka ter vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju DSSL), na prvi in drugi stopnji ter pred Vrhovnim sodiščem. V svoji obrazložitvi tožena stranka povzema določila 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in pojasnjuje, da se pri odločanju o dodelitvi BPP v predmetni zadevi št. BPP 335/2018 sploh ni ugotavljalo, ali prosilec izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev BPP v skladu s 13. in 19. členom ZBPP, glede na to, da je tožena stranka po vpogledu prilog A in D predmetnega spisa ugotovila, da je MDDSZEM dne 3. 5. 2018 izdalo navedeno odločbo, št. 12300-1427/2013/2, s katero je odločilo o pritožbah Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana in tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Ljubljana - Center št. 1231-07/2011-11/1 z dne 4. 1. 2013 glede uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, v zvezi s katero je imel je imel tožnik skladno s pravnim poukom možnost, da v roku 30 dni po vročitvi navedene odločbe vloži tožbo pri DSSL, medtem ko iz listin v spisu izhaja, da je bila vročitev navedene odločbe opravljena enaindvajseti dan od dneva odpreme, ki je označen na navedeni odločbi - to je 8. 5. 2018. Zatorej se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2018, medtem ko iz Ps vpisnika izhaja, da je tožnik vložil tožbo šele pozneje, in sicer 4. 7. 2018, kar je 6 dni po izteku predpisanega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe. Zato je zaključila, da v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev BPP iz 1. odstavka 24. člena ZBPP. Slednji namreč določa, da se prošnji za dodelitev BPP ne ugodi, če je zadeva v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP očitno nerazumna oz. nima verjetnega izgleda za uspeh. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po povedanem je tožena stranka ocenila, da tožnik kot prosilec v navedenem socialnem sporu nima možnosti za uspeh, saj bi DSSL njegovo tožbo, glede na izid v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zavrglo kot prepozno. Zato je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno, ker zadeva, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, glede na navedeno nima verjetnega izgleda za uspeh.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in toženi stranki očita zmotno uporabo materialnega prava. V tožbi navaja, da 30-dnevni rok za vložitev tožbe ni „materialni rok“, ki bi izhajal iz „materialnega predpisa“, češ da tožba zoper odločbo organa II. stopnje za subvencijo najemnine ni določena v materialnem predpisu, torej Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ampak v TUS-1, torej v procesnem zakonu; tudi sicer pa ZUPJS ne določa nobenih rokov za vlaganje tožbenih zahtevkov iz tega zakona. Zato toženi stranki tožnik očita, da naj bi neutemeljeno zaključila, da je rok iz 1. odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. Dodatno še navaja, da ker je ZDDS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz 1. odstavka 72. člena procesni rok. Sodišču v tožbenem zahtevku primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku odobri zaprošena BPP, oziroma podrejeno, da se izpodbijano odločbo razveljavi ali odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in se toženi stranki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka ter se ugotovi, da je bila tožnikom kršena ustavna pravica v postopku (2., 22., 23., 33., 35 in 1. odstavek 36. člena Ustave), toženi stranki pa se v vsakem primeru naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP opredelil namen zakona, ki ga je zasledoval z uveljavitvijo ZBPP, in sicer je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, v skladu s standardi, ki so glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči (2. odstavek 34. člena ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP ugotavljajo ne le finančni pogoj oziroma položaj prosilca, pač pa tudi drugi pogoji, določeni z ZBPP, ki morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zakonodajalec namreč z določili ZBPP nikakor ne zagotavlja neomejenega dostopa do brezplačne pravne pomoči komurkoli, pač pa zgolj tistim prosilcem, ki izkažejo, da izpolnjujejo kumulativno prav vse predpisane zakonske pogoje, torej ne le finančne oziroma premoženjske pogoje, pač pa tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP v zvezi z zadevo, za katero individualno uveljavljajo odobritev brezplačne pravne pomoči. Do brezplačne pravne pomoči je v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči in ki istočasno izpolnjuje tudi predpisane pogoje po določilih 24. člena ZBPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pri tem se skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje, oprostitev plačila stroškov postopka ter vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev v socialnem sporu zoper navedeno odločbo MDDSZEM, št. 12300-1427/2013/2 z dne 3. 5. 2018 v zadevi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, s katero je bilo hkrati odločeno tako pritožbi Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, kot tudi o pritožbi tožnika, zoper odločbo CSD Ljubljana - Center, št. 1231-07/2011-11/1 z dne 4. 1. 2013, v zvezi s katero je po ugotovitvah tožene stranke v skladu s pravnim poukom tožnik imel možnost, da v roku 30 dni po vročitvi navedene drugostopenjske odločbe vloži tožbo pri DSSL, medtem ko iz listin v spisu izhaja, da je bila vročitev navedene drugostopenjske odločbe opravljena enaindvajseti dan od datume odpreme 8. 5. 2018, ki je kot tak označen tudi na navedeni odločbi, tako da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2018, tožnik pa je tožbo vložil šele 6 dni pozneje, in sicer 4. 7. 2018. Navedenih ugotovitev tožene stranke tožnik v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, zato med strankama niti niso sporne.

8. Po povedanem se sodišče v celoti strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, s katerimi podrobno utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 24. člena ZBPP. Ta namreč določa, kot je pravilno navedla že tožena stranka, da je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, da ni zadeva očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožnik v tožbi zgolj posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, kar utemeljuje s svojo razlago formalnih in materialnih pravni virov in rokov, s čimer nasprotuje pravilnosti sprejete odločitve v konkretnem primeru. Vendar po povedanem sodišče nima pomislekov o pravilnosti in zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe, s katero se v celoti strinja iz razlogov, ki jih je skladno s podatki v predloženem upravnem spisu pravilno in celovito v svoji obrazložitvi navedla že tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1), zato se na njene razloge na tem mestu izrecno in v celoti sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja:

9. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi pravilno izhajala iz stališča, da slabo finančno stanje prosilca, tudi v kolikor je sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP, ampak mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za odobritev BPP kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane zakonske pogoje, kar pomeni, da mora izpolnjevati tako finančne, kot tudi objektivne pogoje iz 24. člena ZBPP. Da se BPP ne dodeli že zgolj ob upoštevanju prosilčevega šibkega finančnega položaja, povsem nedvomno izhaja iz določila 1. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se mora pri presoji za dodelitev upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena. Glede na navedeno je brez podlage v citiranem materialnem predpisu (1. odstavek 24. člena ZBPP) tožnikovo pričakovanje, da mu bo (kot prejemniku javnih sredstev) že zgolj na podlagi vložene prošnje za BPP le-ta avtomatično dodeljena, brez upoštevanja določil 1. in 2. odstavka 34. člena1 ZUPJS ter 1. in 2. odstavka 37. a člena2 ZUPJS.

10. Po presoji sodišča je neutemeljena tudi povsem posplošena oziroma nekonkretizirana in zgolj v podrejenem tožbenem zahtevku zatrjevana kršitev več ustavnih pravic ( iz 2., 22., 33., 35. in 1. odstavka 36. člena Ustave). Z določbo 1. odstavka 1. člena ZBPP je namreč povsem jasno opredeljen namen in cilj zakonodajalca, ki ju je zasledoval s sprejemom tega zakona, in sicer je namen ZBPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Navedeni zakon torej omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva osebam, ki tega cilja zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle doseči, vendar pa navedeno zakonsko pravico po določilih ZBPP prosilci lahko uresničijo le ob hkratnem kumulativnem izpolnjevanju vseh zakonsko predpisanih premoženjskih oziroma finančnih pogojev, kakor tudi objektivnih pogojev, ki izhajajo iz citiranih določil 24. člena ZBPP. Tožena stranka pa je natančno pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe svoje razloge, zakaj šteje, da tožnik nima izgledov za uspeh, zato sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da odločitev ni pravilna, saj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot rečeno, samo po sebi ne zadostuje že zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo pravnih storitev, pač pa morajo biti hkrati izpolnjeni vsi preostali predpisani zakonski pogoji, predvsem vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP glede izgleda za uspeh, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v svoji obrazložitvi.

11. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Dodatno sodišče glede predlagane oprostitve plačila sodnih taks tožniku le še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

12. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Določilo 1. odstavka 34. člena ZUPJS se glasi: "CSD odloča o pravicah iz javnih sredstev po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena." Določilo 2. odstavka 34. člena ZUPJS se glasi: "CSD lahko pri ugotavljanju oseb, ki se upoštevajo po 10. členu tega zakona, preverja dejansko stanje tudi zunaj svojega delovnega časa v okviru določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ki veljajo za vabilo in vročanje. Ogled pa lahko opravi tudi nenapovedano." 2 Določilo 1. odstavka 37. a člena ZUPJS se glasi:"Odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi." Določilo 2. odstavka 37. a člena ZUPJS se glasi: "Pravica se začne izvrševati z dnem odpreme odločbe vlagatelju."