Jedro

Čeprav je obramba glede zavrnjenih dokaznih predlogov z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravno relevantnost dokazov, verjetno izkazan pa je bil tudi obstoj predlaganih dokaznih sredstev, pa dokaza, glede na to, da je bilo odločilno dejstvo, ki naj bi se z njima dokazovalo, na podlagi več že izvedenih dokazov že dokazano, očitno ne bi mogla biti uspešna. Zato obsojencu z njihovo zavrnitvijo pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena.

Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi le (427. člen ZKP), če nastane precejšen dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi kršitvami (1. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteve obsojenega F.F. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil F.F. spoznan za krivega kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS in poskusa hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila (ob uporabi omilitvenega določila 4. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ) določena enotna kazen devet mesecev zapora in preizkusna doba enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo so bile pravočasno vložene tri zahteve za varstvo zakonitosti. Poleg obsojenca sta zahtevi vložila tudi njegova zagovornika. Kot navajajo vsi trije vložniki, vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), oba zagovornika pa predlagata tudi uporabo določbe 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilca mag. J.F. in M.V. v odgovorih na zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) menita, da zahteve niso utemeljene in Vrhovnemu sodišču predlagata njihovo zavrnitev.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

I. Vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti izrecno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, pri čemer ne konkretizirajo, katera kršitev iz 372. člena ZKP je podana. Iz navedb vložnikov, ki bodo povzete v nadaljevanju, je razumeti, da je po njihovem mnenju zmoten pravni zaključek sodišča o krivdi obsojenca (13. člen KZJ) ter da obsojenčevo dejanje ni pravilno pravno kvalificirano (kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP).

Zagovornik M. navaja, da je sodišče kršilo temeljno načelo kazenskega prava, načelo subjektivne odgovornosti. Obsojenec se ni zavedal, da bo zaradi njegove vzvratne vožnje nastala prepovedana posledica.

Umaknil se je traktorju in je zato zapeljal v obračališče in ne na dovozno pot k vikendu oškodovancev, kot trdita nižji sodišči. Dolžina obsojenčeve vožnje obsega tako vožnjo po cestišču kot vožnjo v obračališče, pri čemer je bila vožnja v obračališču opravljena v normalni dolžini. Zaradi spremenjene konfiguracije terena od časa nezgode do ogleda izvedenca cestnoprometne stroke pa je izpadlo, da je obsojenec zapeljal predaleč. Obsojenec tudi ni privolil v zadetje in poškodovanje oškodovancev. Zaradi vzvratne vožnje in močnega zavijanja v levo je oškodovanca zaznal zadnji hip ter nato takoj pravočasno ustavil. Poleg tega bi sodišče, kolikor bi bila oškodovanka sploh zadeta z vozilom obsojenca in bi bila pri tem poškodovana, obsojenčevo ravnanje moralo pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ) in ne kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. Dejanje je bilo namreč storjeno na obračališču med vikendi, kjer se je izvajal javni promet po cestnoprometnih predpisih, saj so na njem obračali tako vikendaši kot obiskovalci. Takšno obračališče je po Zakonu o cestah sestavni del ceste, obsojencu pa je očitati zgolj kršitev cestnoprometnih predpisov.

Po navedbah zagovornika M. analiza dogajanja ne potrjuje zaključka nižjih sodišč o eventualnem naklepu. Pojavlja se vrsta okoliščin glede krivde obsojenca, ki niso bile ustrezno dokazane, in obstoji precejšen dvom v resnično stanje stvari. Ob vzvratni vožnji je obsojenec gledal vzvratno in ne v vzvratna ogledala, polje preglednosti pri obsojenčevem avtomobilu pa je zaradi oblike vozila omejeno. Ugotovljeno je bilo, da je obsojenec videl oškodovanca, ne pa tudi oškodovanke, ki je lahko stala za oškodovancem ali v mrtvem kotu, kar izključuje obsojenčev naklep glede oškodovanke. Ne gre prezreti, da obsojenec oškodovancev z vozilom ni lovil po cesti.

Kolikor bi ju želel hudo poškodovati, ne bi ustavil v bližini oškodovancev, temveč bi zapeljal še nekaj metrov nazaj. To da je cesta objektivno omogočala vidljivost oškodovancev, ne pomeni, da je obsojenec oba oškodovanca videl in ju hotel povoziti. Poleg tega je obsojenec vozil vzvratno v smeri oškodovancev po sredini ceste, ki je bila glede na svojo širino primerna za hojo pešcev. Oškodovanca, ki sta kot pešca tudi dolžna preprečiti nezgodo, pa sta imela po mnenju izvedenca dovolj časa, da se umakneta obsojenčevemu vozilu. Tudi če bi imel obsojenec v naklepu, da zapelje vzvratno proti oškodovancema, ker sta stala na sredi ceste in nista pustila mimo traktorista, ni imel v naklepu hude telesne poškodbe. V najslabšem primeru bi mu sodišče lahko očitalo malomarnost, ker je zapeljal vzvratno in pričakoval, da se mu bosta oškodovanca umaknila, ter zavrl v zadnjem hipu. V življenju je nešteto primerov, ko voznik zaradi izzivalnega obnašanja pešcev na cesti pritisne na plin in zavre, da bi spremenil peščevo obnašanje. Po razlogovanju nižjih sodišč pa bi imel voznik v vseh teh primerih namen pešca hudo telesno poškodovati. Ugotovljeni krivdi nasprotuje tudi prejšnje in kasnejše življenje obsojenca ter njegovo vztrajno zanikanje krivde. Tudi zagovornik M. navaja, da bi bilo lahko obsojenčevo ravnanje, če bi bila oškodovanka dejansko hudo telesno poškodovana, le malomarnostni delikt povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da dovozna makadamska cesta, na kateri se je vse dogajalo, ni namenjena javnemu prometu in da zato kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa ne pride v poštev. Cesta, kjer se je odvijal sporni dogodek, vodi v vikend naselje in jo uporablja več kot trideset lastnikov vikendov. Sicer pa je kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po mnenju zagovornika mogoče storiti na javni cesti pa tudi na drugi cesti v javnem ali zasebnem prometu, pri čemer zagovornik opozarja na določbe 1., 10. in 58. točke 10. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.

Obsojenec meni, da očitek naklepnega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju in je nevzdržen. Zgolj ugotovitev, da je vozil vzvratno, do takega zaključka ne more pripeljati. Navaja, da verjetno še ni bilo primera, da bi bil kdo obsojen za naklepno poškodovanje drugega z vozilom, saj se v praksi to ne dogaja. To potrjuje tudi prvotna obtožnica, ki mu je očitala malomarno ravnanje (hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost po 1. odstavku 247. člena v zvezi s 1. odstavkom 240. člena KZ RS - dodalo Vrhovno sodišče) pa še ta kvalifikacija ni ustrezna, saj je izvedenec cestnoprometne stroke V. v svojem mnenju zapisal, da gre šteti obravnavani dogodek kvečjemu za prometno nesrečo. Poleg tega ne drži, da cesta, na kateri se je odvil dogodek, ni namenjena javnemu prometu. Gre za nekategorizirano javno cesto v območju turističnega naselja, kar lahko potrdi pristojna lokalna skupnost, uporabljajo pa jo tako lastniki vikendov kot gosti v apartmajih.

II. Pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tega pa vložniki obravnavanih zahtev niso storil. Iz povzetih navedb zahtev izhaja, da vložniki ne sprejemajo pravnomočno ugotovljenih dejstev, da se je obsojenec zaradi prepira z oškodovancema razjezil, sedel v svoj osebni avto in agresivno zapeljal vzvratno z lokalne ceste v naselju počitniških hiš po dovozni makadamski cesti, ki ni namenjena javnemu prometu, proti oškodovancema, ki sta stala vsaj osem metrov v ustju tega odcepa, pri čemer je lega ceste in odcepa obsojencu omogočala vidljivost oškodovancev v celotni fazi gibanja in je obsojenec oba oškodovanca tudi videl, obračanje njegovega vozila pa ni zahtevalo tako globoke vožnje v odcep. Nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteve v tem delu niso mogle uspeti.

III. Obsojenec navaja, da je dne 7.7.1995 potekel relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na škodo A.V. in bi sodišče zato moralo izdati zavrnilno sodbo.

Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana, kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje.

Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, pretrga ga vsako procesno dejanje za pregon storilca, po vsakem pretrganju pa se začne zastaranje znova (1., 3. in 5. odstavek 96. člena KZJ). Dejanje je bilo storjeno 7.7.1990. Za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS je zagrožena kazen od 6 mesecev do 5 let. Zato je za to kaznivo dejanje relativni rok za zastaranje kazenskega pregona pet let (4. točka 1. odstavka 95. člena KZJ). V obravnavani zadevi do relativnega zastaranja kazenskega pregona ni prišlo, ker je bil relativni zastaralni rok pretrgan z več procesnimi dejanji za pregon obsojenca, med drugim z vložitvijo obtožnice dne 27.3.1992, njenima spremembama dne 13.2.1995 in 5.7.1996, s sodbo sodišče prve stopnje dne 16.10.1996 ter sodbo sodišča druge stopnje dne 18.3.1997. Glede navedbe, da je zastaralo le dejanje na škodo A.V., gre še dodati, da sta bila v vseh vlogah tožilstva in odločbah sodišča v opisu obsojenčevega dejanja vedno navedena oba oškodovanca.

IV. Zoper obsojenca je bila dne 27.3.1992 vložena obtožnica zaradi hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po 1. odstavku 247. člena v zvezi s 1. odstavkom 240. člena KZ RS na škodo V.V. in A.V. Dne 13.2.1995 je tožilec v skladu z načelom obvezne uporabe milejšega zakona (4. člen KZJ) ob nespremenjenem opisu dejanja obsojenčevo dejanje kvalificiral kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ. Do druge spremembe obtožnice je prišlo med glavnimi obravnavami dne 5.7.1996 in sicer je tožilstvo v okviru istega historičnega dogodka spremenilo opis dejanja obsojenca in to dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS na škodo V.V. in poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ na škodo A.V. V zahtevi zagovornik M. navaja, da se v obtožnici navedeno dejansko stanje po izvedbi dokazov na glavni obravnavi ni spremenilo, zato tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti. Tožilec je dejanje obsojenca spremenil in opredelil za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ker je med postopkom spoznal, da ne gre za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa pa je absolutno zastaralo. Zato je po mnenju zagovornika kršen kazenski zakon.

Tožilčevo ravnanje ne predstavlja nobene kršitve. Po 1. odstavku 344. člena ZKP, ki je veljal v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94), lahko tožilec med glavno obravnavo, če presodi, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je zatrjeval v obtožbi, obtožbo spremeni tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, ima pa spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Prav tako lahko dejanje drugače pravno kvalificira.

V. V zahtevah obsojenec in zagovornik M. uveljavljata kršitev pravic obrambe oziroma kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineee 29. člena Ustave. Obsojenec navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazna predloga obrambe, da se glede nastanka tromboze pri oškodovanki za izvedenca postavi Komisija za izvedenska mnenja pri UKC. Zagovornik pa navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je obramba zahtevala neposredno zaslišanje izvedenca dr. F.F. in njegovo soočenje z izvedencem dr. A.H. ter neposredno zaslišanje izvedenca dr. A.D., kar bi razjasnilo vzrok nastanka eventuelne tromboze oškodovanke, sodišče pa je te dokazne predloge zavrnilo in izvedenska mnenja prebralo brez soglasja obsojenca. Prav tako je prebralo izpovedbe prič, čeprav je obramba zahtevala ogled na kraju samem, kjer bi se pokazalo, da priče z mesta, kjer so bile, na kraj dogodka niso mogle videti. Oba, obsojenec in zagovornik, tudi navajata, da je obramba predlagala rekonstrukcijo dogodka, ki bi jo po lastni izjavi izvedenec cestnoprometne stroke potreboval za podajanje natančnih odgovorov v zvezi z ugotavljanjem resničnosti oškodovančeve izjave, sodišče pa tudi temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Zato je obsojenec sam pridobil izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke J.K., ki pa ga sodišče ni obravnavalo.

Od dokaznih predlogov, ki se navajajo v zahtevah, je obramba podala le dokazna predloga, da se glede nastanka tromboze za izvedenca postavi Komisija pri UKC ter da se zasliši izvedenec internist dr. F.F. Navedena dokazna predloga je sodišče zavrnilo, kot je zapisalo v zapisniku, ker je bila zadeva dovolj pojasnjena.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa, razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (stališče Ustavnega sodišče Republike Slovenije v odločbah pod opr. št. Up-34/93, Up-13/94, U-I-27/95 in drugih).

V obravnavani zadevi je obramba glede obeh zavrnjenih dokaznih predlogov z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravno relevantnost dokazov. Za ta kazenski postopek je bila namreč bistvena ugotovitev, ali obstoji vzročna zveza med poškodovanjem oškodovanke zaradi zadetja po osebnem vozilu in kasnejšo, čez teden dni nastalo trombozo v globokem venskem sistemu udarjene oškodovankine okončine. Tudi obstoj predlaganih dokaznih sredstev je bil verjetno izkazan. Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča kljub temu sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov, saj dokaza, glede na to, da je bilo odločilno dejstvo, ki naj bi se z njima dokazovalo, na podlagi več že izvedenih dokazov (skladni mnenji dveh izvedencev sodne medicine dr. A.D. iz Inštituta za sodno medicino v Ljubljani in dr. A.H., oškodovankina zdravstvena dokumentacija) že dokazano, očitno ne bi mogla biti uspešna. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov zato obsojencu pravica do izvajanja dokazov v svojo korist ni bila kršena.

Dokazna predloga, da se opravi ogled kraja dejanja in rekonstrukcija dogodka, je podal pooblaščenec oškodovanke. Glede mnenja J.K., sicer sodnega izvedenca in cenilca avtoprometne stroke, pa ne drži, da ga sodišče ni obravnavalo. Ta dokaz, ki predstavlja strokovno in ne izvedensko mnenje, saj sodišče J.K.-ju izvedenstva ni odredilo, je bil sodišču predložen v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje pa ga je obravnavalo, saj ga je v svoji odločbi (dokazno) ocenilo.

Glede navrženega očitka zagovornika M., da je sodišče brez soglasja obsojenca prebralo izvedenska mnenja in izpovedbe prič, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da očitka ni bilo moč preizkusiti. Zagovornik podrobneje ne konkretizira, na katera izvedenska mnenja in izpovedbe katerih prič leti ta očitek, niti katere določbe ZKP naj bi sodišče s takim ravnanjem kršilo. Vrhovno sodišče samo (ex officio) pa tega ne more ugotavljati, saj je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (ali drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi. Pa tudi kolikor Vrhovno sodišče šteje, da zagovornik s temi navedbami zatrjuje kršitev določbe 340. člena ZKP, gre za uveljavljanje kršitve kazenskega postopka, ki ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavek 371. člena ZKP) in bi zato moral zagovornik v zahtevi izkazati oziroma pojasniti, kako je očitana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se smejo namreč relativne procesne kršitev uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik pa tega vpliva niti ne zatrjuje, kaj šele obrazloži. Vrhovno sodišče samo te vzročne zveze prav tako ne more ugotavljati, saj bi ravnalo v nasprotju z načelom dispozicije strank (1. odstavka 424. člena ZKP).

VI. Zagovornik M. navaja, da je bilo kršeno temeljno načelo kazenskega postopka, da se sodi zborno in da so sodniki pri odločanju enakopravni. Zadnja glavna obravnava se je zaradi zamude enega od sodnikov porotnikov začela šele ob 9.00 uri in sicer takoj po prihodu sodnika porotnika, ki se o poteku kazenskega postopka ni mogel seznaniti, saj na nobeni izmed prejšnjih glavnih obravnav ni sodeloval. Na tej glavni obravnavi, ki je trajala le uro in pol, pa se tudi ni mogel seznaniti z vsemi dokazi, ki so bili izvedeni na prejšnjih glavnih obravnavah.

Iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi dne 16.10.1996 (ki se je začela znova), je razvidno, da se je ta glavna obravnava začela ob 8.30 uri. Podatka o tem, kdaj se je obravnava končala, zapisnik ne vsebuje. Sodnika porotnika, ki sta sodelovala na tej glavni obravnavi, na prejšnjih glavnih obravnavah nista sodelovala. O zamudi sodnika porotnika ni v zapisniku ničesar. Večina obravnavanih dokazov je bilo izvedenih z branjem. Na obravnavi prisotna zagovornik M. in obsojenec poteku glavne obravnave nista ugovarjala, prav tako nista imela pripomb na zapisnik.

Kot že obrazloženo, je pri tem pravnem sredstvu uveljavljeno načelo dispozicije stranke (1. odstavka 424. člena ZKP). Zagovornik M. pa glede zgornjega očitka ne konkretizira niti, katere določbe ZKP je sodišče s svojim ravnanjem kršilo. Sicer pa, kolikor zagovornik s temi navedbami uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da le-ta glede na pravnomočna procesnopravno pomembna dejstva, ki jih izkazuje zapisnik o glavni obravnavi (in na katera so v tej fazi postopka vezane tako stranke kot Vrhovno sodišče), ni podana. Kolikor pa zagovornik trdi, da zapisnik o glavni obravnavi ne prikazuje dejanskega poteka glavne obravnave in s tem uveljavlja kršitve določb 79., 80., 81. in 82. člena ZKP, pa gre za uveljavljanje relativne procesne kršitve, glede katere mora vložnik v zahtevi izkazati vzročno zvezo med kršitvijo določb ZKP in zakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zagovornika pa tega ni storil, vpliva na zakonitost sodbe sploh ne zatrjuje. Zato tudi v tem delu zagovornikova zahteva ni utemeljena.

VII. Tako obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti kot tudi zahteva zagovornika M. ima obširne navedbe o poškodbah oškodovancev.

Obsojenec navaja, da ne obtožba ne sodba ne navajata konkretnih poškodb oškodovanca (tega nista niti mogli, saj je obsojenec na škodo A.V. storil poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe - dodalo Vrhovno sodišče). Glede oškodovanke pa navaja, da je izvedenec dr. H. izkazane, zaznavne poškodbe oškodovanke ocenil za lahko telesno poškodbo, o nezaznavnih posledicah teh poškodb pa izvedenec zgolj strokovno neargumentirano sklepa. Tako dr. F. kot dr. M. trdita, da venska tromboza ostaja negotova, nepojasnjena in nedokazana.

Nedopustno je, da sodišče upošteva zgolj mnenje dr. H., ki je razpolagal samo s pisnim gradivom, in ne mnenja dr. F., ki je edini oškodovanko pregledal in edini iz zdravstvene dokumentacije objektivno ugotovil, da oškodovanka ni imela nikakršnih podplutb in oteklin. Tako dr. H. kot dr. D. v svojih mnenjih navajata podplutbe in otekline, kar povzemata po oškodovankini neresnični izjavi, ki jo je v zdravstveno dokumentacije zapisal dr. F., sicer hišni prijatelj oškodovančeve sestre. Preostala zdravstvena dokumentacija (sprejemna pisma, izvid dr. L. in dr. B.) namreč dokazuje, da podplutbe in otekline ni bilo. Medtem ko zagovornik M. navaja, da z zdravstvenega vidika udarec v nogo ni bil nikoli dokazan, da oškodovankina noga ni bila poškodovana ter da sodišče na trombozo sklepa na podlagi možnosti vzročne zveze s poškodbo. Če sta dr. H. in dr. D. dopustila možnost tromboze, vsa ostala mnenja, med njimi tudi dr. F., pa ugotavljajo, da venske tromboze ni mogoče pripisati udarcu z avtomobilom, je treba v dvomu odločiti v korist obdolženega. Oba, obsojenec in zagovornik M. opozarjata, da je sodišče prve stopnje osporavalo mnenje internista dr. F., češ da ni izvedenec sodne medicine, ob tem, da mu je samo sodišče zaupalo izdelavo izvedenskega mnenja.

Z zgoraj povzetimi navedbami, ki kažejo obsojenčevo in zagovornikovo videnje izvedenih dokazov, njuno nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč in njune zaključke o obstoju vzročne zveze med poškodbami, ki jih je oškodovanka dobila z udarcem vozila in kasnejšo vensko trombozo udarjenega uda, vložnika zahtev pravnomočne sodbe ne izpodbijata iz pravnega vidika. Takšno nesprejemanje pravnomočno ugotovljenega dejstva ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ne presoja, saj, kot že obrazloženo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahtevi v tem delu nista utemeljeni.

VIII. Četudi oba vložnika navidezno (izrecno kršitve ne opredelita) uveljavljata procesno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena v zvezi s 373. členom ZKP) tudi v nadaljevanju povzete navedbe obsojenca in zagovornika M. Zagovornik navaja, da so razlogi sodb nižjih sodišč nejasni in v precejšnji meri v nasprotju z izpovedbami prič in samimi listinami. Izvedenec dr. F. namreč svoje zaključke znanstveno utemeljuje in ne pavšalno zatrjuje ter nekritično povzema navedbe policistov in dr. F., ki je lažno trdil, da je imela oškodovanka zateklo okončino, saj je druga zdravnica istega dne z meritvami ugotovila drugače. Obsojenec pa navaja, da je sodišče verjelo oškodovancema, ki sta ga ovadila iz maščevanja, ker je kot uradna oseba vodil upravni postopek glede rušenja njunega vikenda. Povsem neverjetno je sledilo tudi oškodovanki, da je bila julija oblečena v dvoje dolgih hlač in kombinezon. Po drugi strani pa ni upoštevalo izvedenskih mnenj dr. F., dr. M. in ing. K. (slednji sta strokovni mnenji - dodalo Vrhovno sodišče) in izpovedb prič M. in K., iz katerih je razvidno, da sta oškodovanca lagala. Dokaz, da je oškodovanka lagala, je ob njenem siceršnjem izpovedovanju o skoku v levo (kot je zatrjeval oškodovanec), tudi njena izpovedba na glavni obravnavi dne 18.4.1994, da je ob približevanju vozila stopila v isto smer kot njen mož, v desno (kot je zatrjeval obsojenec), pri čemer je oškodovanka ta korak tudi pokazala. Sodišče pa se o tej neskladnosti oškodovancev ni izreklo. da se o tem odločilnem dejstvu sodišči nista izjasnili, zatrjuje tudi zagovornik M. Poleg tega je po mnenju obsojenca sodišče prve stopnje tudi potvorilo izpovedbo priče L.V., ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je ta priča potrdila, da je prišlo do prepira med obsojencem in oškodovancema glede vožnje traktorja čez njihovo parcelo ter da je slišala, da je obsojenec traktoristu govoril, naj pelje naprej, traktorist pa tega ni hotel storiti, saj je ta priča na glavni obravnavi dne 18.4.1994 izjavila, da pogovora ni slišala.

Iz povzetih navedb je namreč razvidno, da oba vložnika procesno kršitev povezujeta s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma pri uveljavljanju le-te izhajata iz svojega videnja izvedenih dokazov in svojih zaključkov o odločilnih dejstvih. Sicer pa sta nižji sodišči obrazložili vsa odločilna dejstva, v njunih sodbah pa tudi ni protispisnosti.

IX. ZKP ne predvideva, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti predlaga uporabo določbe 427. člena ZKP, kot sta v obravnavani zadevi storila oba zagovornika. Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi le, če nastane precejšen dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi (1. odstavek 420. člena ZKP) kršitvami. V obravnavani zadevi se pri odločanju o dovoljenih uveljavljanih kršitvah takšen dvom ni pojavil. X. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik M. tudi navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka v pritožbi. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in je Vrhovno sodišče, kot že obrazloženo, pri odločanju o tem pravnem sredstvu omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v tem pravnem sredstvu sklicuje, pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč upoštevati.

XI. Po preteku zakonskega roka za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (3. odstavek 421. člena ZKP) dne 2.12.1998 je zagovornik M. Vrhovnemu sodišču poslal vlogo, v kateri navaja, da glede na to, da v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga uporabo določbe 427. člena ZKP, prilaga mnenja sodnih izvedencev dr. G.V., dr. S.Š.Z., dr. S.V. in dr. F.F. z dne 26.11.1996 (to mnenje je obramba sodišču predložila že v pritožbenem postopku) ter bolniške liste za oškodovanko. Ta prepozno vložena dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je upoštevna, ker zagovornik v njej dopolnjuje kršitev, ki jo je, sicer neutemeljeno, uveljavljal že v pravočasno vloženi zahtevi. Dokazi, ki so bili na takšen način predloženi Vrhovnemu sodišču, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kar nenazadnje s sklicevanjem na 427. člen ZKP v dopolnitvi zahteve navaja tudi sam zagovornik.

Kot že obrazloženo: v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa so zahteve vložene tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po zakonu ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče neutemeljene zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).