Jedro

Pri tožniku je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za 50% ali več, kar ustreza II. kategoriji invalidnosti. Zato je tožnik upravičen do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2011 in št. ... z dne 27. 2. 2012, tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo opravljal dela poklicnega voznika, kjer ni potreben binokularen vid in gre za lažje fizično delo, kjer ni potrebna groba moč desne roke, kjer niso potrebni pokleki, počepi ali rotacija desnega kolena ter brez dela na višini s polnim delovnim časom od 14. 2. 2012 dalje. Toženko je zavezalo, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, tožnik pa se je dolžan prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na priznanje invalidske pokojnine in njeno izplačevanje od 18. 10. 2011 dalje.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je pri tožniku ugotovilo obstoj II. kategorije invalidnosti oziroma obstoj invalidnosti na sploh in je v zvezi s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki ima za posledice tudi zmotno uporabo 91. člena ZPIZ-1. Sodišče je ocenjevalo tožnikovo delazmožnost glede na delo „strojnik gradbene mehanizacije“, ki ga je tožnik nastopil v letu 2005. Tožnik za navedeno delovno mesto ni bil zmožen že ob nastopu, kar je ugotovila tudi sodna izvedenka, saj po letu 2002 ni bilo potrebnih novih omejitev in pri tožniku po tem obdobju ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi kakorkoli vplivale na njegovo delazmožnost. Po tem datumu obstojijo s strani toženke tri zavrnilne pravnomočne odločbe (iz leta 2004 oziroma 2005, 2007 in 2010), kar pomeni, da v postopku, ki je predmet tega socialnega spora, tožniku ni moč priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1. Sodišče je prav tako datum nastanka invalidnosti določilo arbitrarno. Tudi v kolikor je štelo kot datum invalidnosti datum podaje mnenja invalidske komisije II. stopnje, kot datum nastanka invalidnosti pa toženka meni, da se v praksi določitve datumov po podaji mnenj pri toženi stranki praviloma določi na dan podaje mnenja invalidske komisije I. stopnje. Sodišče se glede vprašanj obstoja pravnomočnih odločb ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pritožba še navaja, da tudi v kolikor bi se upoštevalo spričevalo medicine dela, da je bil tožnik zmožen za delo, ki ga je nastopil, bi pomenilo, da po nastopu dela pri njemu ni prišlo do zdravstvenih sprememb po tem času, ki bi zmanjševale delazmožnost in tako tudi ne do invalidnosti. Zdravstvene težave podane pred vstopom v zavarovanje, ne morejo predstavljati podlago za oceno invalidnosti, glede na pojem invalidnosti po ZPIZ-1. Najhujša motnja pri tožniku je vid in ta zahteva največ omejitev, s tem, da je poškodba z očesom nastala že pred vstopom v zavarovanje leta 1975. Omejitve, ki jih je navajala sodna izvedenka so potrebne glede na delo, ki ga je tožnik nastopil leta 2005, v letu 2002 pa tega dela tožnik še sploh ni opravljal in je bil takrat ocenjen kot zmožen za delo pralec avtomobilov (18. 10. 2002) in delo „delavec v avtopralnici“ (23. 9. 2004). Ocena sodne izvedenke o zmanjšanju delazmožnosti za 50 % in več se nanaša zgolj na hipotezo, če bi poškodbe z opisanimi posledicami nastopile v času zaposlitve na delovnem mestu strojnika težke gradbene mehanizacije in bi samo v takšnem primeru prišlo do nastanka II. kategorije invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 18. 10. 2011. S slednjo je Območna enota A. zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožena stranka v predsodnem postopku, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi stoji na stališču, da tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela že pred nastopom tega in sicer zaradi slepote levega očesa (poškodba očesa nastala še pred vstopom v zavarovanje in sicer leta 1975) in poškodbe desne podlahti (poškodba iz leta 1985), ki sta nastali že pred pričetkom dela na delovnem mestu strojnika težke gradbene dokumentacije, ki ga tožnik opravlja od 1. 10. 2005 in zaradi tega, ker je tožena stranka v predhodnih postopkih, ko je tožnik uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja njegove zahteve za priznanje pravic zavrnilo z odločbo št. ... z dne 15. 10. 2007 pa tudi z odločbo št. ... z dne 5. 5. 2010, ki je bila potrjena z drugostopno odločbo z dne 13. 8. 2010 in so navedene odločbe postale pravnomočne.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa mag. B.B. ugotovilo naslednjo dejansko stanje.

Tožnik je maja 1975 v osnovni šoli utrpel hudo poškodbo levega očesa, v C. (BiH) je bil operiran, stanje se je poslabšalo, na levo oko ni več videl, hospitaliziran je bil v letu 1977 na D. v E. (Srbija), 16. 10. 1982 je bil opravljen operativni poseg, ki pa ni bil uspešen. Razvil se je sekundarni glavkom, katarakta in keratopatija levega očesa. Po oceni sodne izvedenke je poškodba levega očesa nepopravljiva že v začetni fazi poskusov zdravljenja. Datumsko je okvara očesa po oceni izvedenke fiksirana na dan 6. 10. 1982, ko je konzilij specialistov ugotovil, da je ni več možno popraviti niti z operativnim posegom. V juniju 1986 si je tožnik z okensko šipo porezal desno podlaht, šlo je za kompletno lezijo desnega medianega živca in kompletno lezijo desnega ulnarnega živca. Po oceni izvedenke gre za okvaro oziroma izgubo mišične moči, sanacija ni bila več možna. Dne 26. 5. 2001 je nerodno stopil s tovornega vozila, v desnem kolenu mu je počilo, stanje se od leta 2002 po oceni izvedenke ni bistveno spremenilo oziroma poslabšalo. Pri tožniku je anksiozna motnja ustrezno zdravljena, prav tako motnja limfskega sistema. Iz delovne knjižice tožnika izhaja, da je končal osnovno šolo, da je opravil v letu 2003 preizkus za varno in zdravo delo strojnik težke gradbene mehanizacije in da je v delovnem razmerju ter s tem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 4. 2. 1980 dalje in je nazadnje opravljal delo strojnika težke gradbene mehanizacije (od 1. 10. 2005 dalje).

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik pred nastopom dela strojnika TGM opravil zdravniški pregled, imel je tudi vozniško dovoljenje za poklicnega voznika in je tako sodišče prve stopnje navedeno pravilno upoštevalo, da je tožnik navedena dela dejansko opravljal, saj bi bilo drugačno tolmačenje tožniku v škodo. Upoštevajoč navedeno so pri tožniku nastale spremembe v zdravstvenem stanju, vse spremembe v zdravstvenem stanju, ki so izčrpno navedene v izvedenskem mnenju sodne izvedenke, razen poškodbe očesa, so nastale v času trajanja zavarovanja in imajo za posledico zmanjšano delazmožnost in sicer zaradi posledic poškodb izven dela.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakor jo je to ugotovilo v točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe in se tudi strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da so pri tožniku nastale spremembe v njegovem zdravstvenem stanju, kakor je to opredeljeno v 60. členu ZPIZ-1. Dejstvo je, da je tožnik dalj časa opravljal delo strojnika TGM, da je za takšno delo opravil zdravniški pregled in imel tudi vozniško dovoljenje za poklicnega voznika. Tožnik navedenega dela sedaj ni več zmožen opravljati. V skladu z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke pa je zmožen opravljati dela, za katera ni potreben binokularen vid, dela poklicnega voznika ni zmožen, zmožen je opravljati lažja fizična dela, kjer ni potrebna groba moč desne roke, dela kjer niso potrebni pokleki, počepi ali rotacija desnega kolena in ni zmožen opravljati dela na višini. Navedena dela pa je zmožen opravljati s polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je kot datum nastanka invalidnosti štelo datum 14. 2. 2012, to je datum, ko je invalidska komisija II. stopnje menila, da tožnik za svoje delo strojnik težke gradbene mehanizacije ni zmožen, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezen datum, ki upošteva tudi že vodene postopke glede uveljavljanja pravic tožnika iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki, ki jih je ta zavračala, nazadnje z drugostopno odločbo z dne 13. 8. 2010. V zvezi s tem je sodišče v 5. točki obrazložitve datum nastanka invalidnosti ustrezno pojasnilo.

Glede na opisane spremembe v zdravstvenem stanju tožnika in v skladu z oceno izvedenke je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več, kar ustreza II. kategoriji invalidnosti. Sodišče je tako tožniku pravilno priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, glede pravice do nadomestila za invalidnost in višini tega nadomestila pa je sodišče naložilo toženki, da o tem odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo.

Glede na datum nastanka invalidnosti pri tožniku sodišče ni poseglo v tri zavrnilne pravnomočne odločbe izdane v letih 2004 oziroma 2005, 2007 in 2010. Pravnomočnost navedenih odločb o zavrnitvi tožnikovih zahtev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pomeni, da tožniku ni možno priznati invalidnosti in pravic iz invalidskega zavarovanja pred datumom pravnomočnosti teh odločb. Sedaj ugotovljena invalidnost tožnika z dnem 14. 2. 2012 ne posega v pravnomočno odločbo toženke z dne 13. 8. 2010. Sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavlja zavarovancem, da v primerih, kakršen je ta, ko so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani že od leta 1980 in je invalidska komisija II. stopnje 14. 2. 2012 ugotovila, da tožnik za svoje delo „strojnik težke gradbene mehanizacije“ ni zmožen, ob tem, da je to delo po opravljenem zdravniškem pregledu dejansko opravljal, ob tem, da je imel tudi vozniško dovoljenje za poklicnega voznika in po ugotovitvah sodne izvedenke, da zavarovanec ni več sposoben opravljati določenih del in da je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, zagotavlja pravice iz tega zavarovanja, kakor jih je sodišče prve stopnje tožniku upravičeno prisodilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.