Jedro

O pravici do izjemnega priznanja in odmere višje starostne pokojnine odloča Vlada na podlagi mnenja pristojnega upravnega organa, zato samo sklicevanje Vlade na negativno mnenje ne zadošča, temveč mora biti njena odločba obrazložena tako kot vsaka druga pisna odločba o stvari, ki je predmet upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Vlade RS z dne 17. 5. 2001 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 17. 5. 2001 zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje in odmero starostne pokojnine za posebne zasluge na področju kulture. V obrazložitvi odločbe je navedla, da odloča kot pristojni organ na podlagi 3. člena Zakona o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge na predlog upravnega organa, ki je pristojen za področje, kjer ima prosilec posebne zasluge. V konkretnem primeru je predlog oblikovalo Ministrstvo za kulturo. V nadaljevanju je tožena stranka navedla, na podlagi česa in kako Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju ministrstvo) oblikuje svoj predlog, in sicer da predlog oblikuje na podlagi kriterijev za oblikovanje predlogov za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge, z dne 5. 3. 1993. Pri oblikovanju mnenja k vlogam ministrstvo kot najpomembnejše merilo upošteva nagrade kot priznanje za umetniške dosežke posameznikov na kulturnem področju. Kot relevantne nagrade se pri oblikovanju predloga upoštevajo Prešernova nagrada, nagrada Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, Badjurova nagrada, Jakopičeva nagrada, Sovretova nagrada in najpomembnejše mednarodne nagrade, če so se prejemniki teh nagrad poleg tega s svojim delom uveljavili doma in po svetu. Poleg tega ministrstvo predlaga podelitev izjemne pokojnine tudi osebam, ki omenjenih nagrad niso prejele, njihovi vrhunski umetniški dosežki in življenjsko delo pa pomenijo trajno obogatitev slovenske kulture, in osebam, katerih delo pomeni splošno priznan prispevek k uveljavitvi slovenske kulture. Ministrstvo po tehtni presoji in glede na dosežke prosilca poda pozitivno ali negativno mnenje k njegovi prošnji. V konkretnem primeru je ministrstvo po pregledu umetniških dosežkov prosilca in ob upoštevanju navedenih meril podalo negativno mnenje k prošnji tožnika, ker je ocenilo, da ne izpolnjuje pogojev za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine, in predlagalo tožeči stranki negativno rešitev tožnikove prošnje. V nadaljevanju je tožena stranka navedla še, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine, da je pri odločitvi upoštevala mnenje ministrstva, in je iz tega razloga prošnjo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka je pravočasno vložila tožbo, in sicer smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je komisija (odločanje je potekalo na 29. seji komisije Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve), ki je odločala o njeni prošnji, svoje delo opravila površno, kajti ni upoštevala vseh njenih del in nagrad, ki jih je prejela, iz katerih bi bila razvidna njena upravičenost do izjemnega priznanja in odmere višje starostne pokojnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe niso utemeljene, saj je Vlada Republike Slovenije odločila na podlagi diskrecijske pravice ter pri tem upoštevala mnenje Ministrstva za kulturo, ki je kot pristojni organ ocenilo, da delo tožeče stranke ne pomeni izjemnega dosežka in prispevka k slovenski kulturi, in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer pravilno navaja, da ima na podlagi 1. člena Zakona o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (Uradni list RS, št. 14/90, v nadaljevanju ZIPO) pooblastilo, da odloča po prostem preudarku o prošnjah za izjemno podelitev in odmero starostne pokojnine za posebne zasluge, kar pomeni, da lahko prošnji ugodi ali jo pa zavrne in da pri odločanju ni vezana na mnenje pristojnega upravnega organa, ki ga le-ta poda o prošnji osebe, ki prosi za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine. Toda preden tožena stranka odloči po prostem preudarku, mora najprej popolno ugotoviti dejansko stanje. Iz odločbe tožene stranke ni razvidno, katere dokaze je le-ta izvedla, in kako je ugotavljala pravno relevantna dejstva in okoliščine, ki so bila podlaga za njeno odločitev o tem, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izjemno priznanje in odmero višje starostne pokojnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno samo, na podlagi katerih kriterijev je Ministrstvo za kulturo oblikovalo svoje mnenje, in splošne navedbe o tem, katera dejstva in dokaze je upoštevalo pri oblikovanju svojega negativnega mnenja. Predlog ministrstva je akt internega značaja med dvema upravnima organoma, za katerega omenjeni zakon in Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju ZUP) ne določata ne vsebine in ne oblike. O pravici do izjemnega priznanja in odmere višje starostne pokojnine mora v skladu z materialnim zakonom odločiti Vlada Republike Slovenije, zato mora biti njena odločba obrazložena tako kot vsaka druga odločba o stvari, ki je predmet upravnega postopka, kar nalagata določbi prvega odstavka 207. člena in prvega odstavka 214. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka kršila navedena pravila postopka, ker v izpodbijani odločbi ni navedla dejanskih okoliščin in dokazov, na podlagi katerih je ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Samo sklicevanje na to, da je tožena stranki pri odločanju upoštevala negativno mnenje Ministrstva za kulturo, glede na njegov že opisani značaj, ne zadošča. O izjemnem priznanju in odmeri pokojnine namreč odloča vlada in ne resorno ministrstvo. Če je mnenje ministrstva pomanjkljivo obrazloženo (kot je bilo v spornem primeru), mora vlada od ministrstva zahtevati dodatno obrazložitev ali pa sama po pristojnem delovnem telesu presoditi dokaze, ki jih za utemeljitev svoje zahteve predloži prosilec. Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo le-ta morala ugotoviti dejansko stanje v vseh točkah, ki so relevantne za odločanje, in ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti sodbe.