Jedro

Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovanke se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka, v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v na prvi stopnji izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zapora iz 1 (enega) meseca zapora zviša na 2 (dva) meseca zapora, preizkusna doba pa se iz 1 (enega) leta podaljša na 2 (dve) leti.

III. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem delu potrdi II. točka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno, izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. pod točko I. izreka sodbe, iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.500,00 EUR napotilo na pravdo, ter v zvezi s stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnimi izdatki obdolženca ter nagrado in potrebnimi stroški njegovega zagovornika odločilo, da obremenjujejo proračun. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen en mesec zapora in hkrati izreklo, da kazen ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ob tem je po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno, s posebnim sklepom in sodno takso po tarifni številki 71113 ZST-1 v znesku 92,00 EUR.

2.Zoper odločitev v oprostilnem delu v celoti, glede kazenske sankcije pa tudi v obsodilnem delu, se pritožuje okrožna državna tožilka. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 uveljavlja pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP, torej pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje pa pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 374. člena ZKP (pravilno 370. člena ZKP), torej zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja nasilja v družini spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu na podlagi 63. člena KZ-1 hkrati izreče še varstveno nadzorstvo za čas enega leta z navodilom iz 2. točke drugega odstavka 65. člena KZ-1, to je obiskovanje ustrezne psihološke posvetovalnice na CSD. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v oprostilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v okviru pogojne obsodbe predlaga, da se obdolženemu določi kazen dva meseca zapora in preizkusna doba dve leti.

3.Na pritožbo tožilstva je podal zagovornik obdolženega odgovor s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožilstva kot neutemeljeno zavrne.

4.Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe se pritožuje zagovornik obdolženega zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču predlaga spremembo v smeri oprostitve obdolženega obtožb za kaznivo dejanje grožnje. Predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse.

5.Iz odgovora na pritožbo zagovornika, ki ga je podala pooblaščenka oškodovanke izhaja, da se vsebinsko smiselno zavzema za zavrnitev njegove pritožbe.

6.Prvostopenjsko sodbo s pritožbo izpodbija tudi pooblaščenka oškodovanke. Zoper oprostilni del prvostopenjske sodbe se pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP), zoper obsodilni del pa uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da spozna obdolženega za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter mu ob upoštevanju predkaznovanosti izreče zaporno kazen, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev z ustreznimi navodili. Glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu izreče strožjo kazen in daljšo preizkusno dobo.

7.Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovanke zoper I. točko izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki narekujejo razveljavitev tega dela prvostopenjske sodbe. Pritožba tožilke zoper kazensko sankcijo iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe je utemeljena in je narekovala predlagano spremembo. Pritožba zagovornika obdolženega ni utemeljena in jo je bilo treba kot tako zavrniti. Pritožba pooblaščenke oškodovanke zoper točko II. izreka prvostopenjske sodbe ni dovoljena in je sodišče v tem delu ni vsebinsko obravnavalo (četrti odstavek 367. člena ZKP).

8.Obdolženemu se je v spremenjeni obtožnici, ki je bila podlaga prvostopenjske odločitve v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 očitalo, da je v družinski skupnosti z ženo - oškodovanko grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal in ji omejeval svobodo gibanja ter jo kako drugače z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj v času od 20. 4. 2021 do januarja 2022, pri čemer sta konkretizirana dva dogodka s fizičnim nasiljem (20. 4. 2021 in 7. 9. 2021), grožnje, ko je bila pri starših v X (maj 2021) ter žalitve in poniževanja skozi celotno obravnavano obdobje.

9.Pri obrazložitvi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja okrožna državna tožilka uvodoma navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj izpovedbi oškodovanke, ki je ključen dokaz v primeru družinskega nasilja ni verjelo, po drugi strani pa je zaključilo, da je bila družinska skupnost med njo in obdolženim očitno konfliktna. Vsebinsko smiselno enako izpostavlja pooblaščenka.

10.Glede vsebine očitkov imata prav. Sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini namreč ni naredilo celostne in argumentirane ocene verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, torej ključnega dokaza v predmetni zadevi, glede vseh obravnavanih dogodkov v okviru tega kaznivega dejanja. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je bilo to dolžno storiti. Po tej določbi namreč mora sodišče v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navesti katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem mora navesti zlasti kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče prve stopnje je namesto tega zgolj povzelo oškodovankino izpovedbo v preiskavi, na glavni obravnavi, njene navedbe v kazenski ovadbi in v uradnih zaznamkih o zbranih obvestilih in v vseh je navajala očitke iz obtožnice. Prvostopenjsko sodišče je navedlo celo, da njeno izpovedbo potrjujejo drugi izvedeni (posredni) dokazi oziroma izpovedbe prič, ki jih je vsebinsko v pretežnem delu, nikakor pa ne vseh (npr. ni omenilo navedb CSD ... z dne 20. 4. 2022, da so oškodovanko in obdolženega prvič obravnavali maja 2021, ko je oškodovanka še pred skupnim pogovorom poklicala po telefonu in dejala, da je obdolženi dvignil roko nadnjo takrat, ko je posredovala policija - to pa je bilo 20. 4. 2021, nadalje ni omenilo vsebine sporočila, poslanega s strani obtoženega preko Viber z dne 28. 5. 2021, ni vsebinsko povzelo SMS sporočila, ki ga je oškodovanka poslala svojemu očetu v zvezi z dogodkom z dne 7. 9. 2021 ipd.) povzelo, nato pa brez dokazne ocene teh dokazov (npr. sodba I K 49726/2021 idr.) zaključilo, da ni zadosti dokazov, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini, katerega storitev je sicer zanikal. Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.

11.Okrožna državna tožilka nadalje opozarja tudi na nasprotje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe glede trajanja življenjske skupnosti med oškodovanko in obdolženim. Ima prav. Trajanje družinske skupnosti obdolženca in oškodovanke je v predmetni zadevi odločilno dejstvo, saj je družinska skupnost eden izmed objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, obdolžencu pa se je očitalo, da je to kaznivo dejanje izvršil v obdobju od 20. 4. 2021 do januarja 2022. In ravno v takem odločilnem dejstvu je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje. V 35. točki obrazložitve je najprej navedlo, da je življenjska skupnost med oškodovanko in obdolženim razpadla januarja 2022, ko ga je prosila, da se odseli, kar je tudi storil, nato, v točki 57. obrazložitve pa naredilo dokazni zaključek, da je njuna partnerska skupnost dejansko razpadla 7. 9. 2021, ko se je obdolženec de facto odselil (čeprav je iz zveze odhajal že prej) in tako oškodovanka ni bila žrtev izvajanja kontinuiranega nasilja z grdim in ponižujočim ravnanjem, pretepanjem in omejevanjem svobode gibanja ali kako drugače z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljena v podrejen položaj v času od 20. 4. 2021 do januarja 2022 kot izhaja iz očitkov obtožnice. Nasprotja v obrazložitvi glede take okoliščine presegajo zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja in prav tako predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12.Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže tudi nadaljnji uradni preizkus izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v 35. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je oškodovanka vložila kazensko ovadbo 24. 4. 2022, v 36. točki pa, da je svoje navedbe policistom dopolnila 4. 4. 2022. To že po logiki stvari ni mogoče, omenjeno pa prav tako predstavlja nasprotje glede odločilnih dejstev, sploh ob upoštevanju, da sodišče prve stopnje oprostilno sodbo gradi na sosledju oškodovankinega ravnanja (čas vlaganja kazenskih ovadb glede na čas prenehanje družinske skupnosti). Pri tem je treba omeniti, da je navedba o podani kazenski ovadbi z dne 24. 4. 2022 tudi v nasprotju s podatki v spisu, saj iz njega izhaja, da je oškodovanka podala prvo kazensko ovadbo dne 11. 3. 2022 in drugo 14. 9. 2022.

13.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve ter ob ponovni celostni izvedbi in skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, vsakega zase in vseh, sploh protislovnih in za obdolženca razbremenilnih in obremenilnih dokazov skupaj, v okviru tega pa tudi ob skrbni presoji verodostojnosti izpovedbe oškodovanke (ki mora biti izvedena na jezikovno nedvouben oziroma razumljiv način) glede vseh, v okviru kaznivega dejanja nasilja v družini zajetih očitkov obdolžencu, ponovno odločilo ali je obdolženi kriv očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. To bo lažje storilo pred spremenjenim senatom, ki v predmetni zadevi še ni zavzel stališča. Zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni moglo presojati vseh pritožbenih izvajanj, s katerimi okrožna državna tožilka in pooblaščenka oškodovanke uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sodišče prve stopnje bo pri novem odločanju pozorno tudi na ta, kakor tudi na navedbe zagovornika v odgovoru na pritožbo tožilstva. Pripomniti je še, da mora oprostilna sodba v sklopu celostne dokazne ocene najprej vsakega dokaza zase, nato pa vseh skupaj vsebovati logične, prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj kljub številnim obremenilnim dokazom slednji v predmetni zadevi ne zadoščajo za obsodbo.

14.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

K sodbi:

15.Zagovornik v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede odločitve iz II. točke prvostopenjskega sodbe navaja, da iz vsebine zgoščenke, ki jo je predložila oškodovanka ne izhaja, da bi obdolženi preko aplikacije Messenger poslal oškodovanki grozilno sporočilo. Obdolženi z oškodovanko vse od 8. 11. 2023 preko aplikacije Messenger ni komuniciral. Tudi če bi obdolženi oškodovanki izrekel očitane besede, te - kot enkratno dejanje, ki se na takšen način ni zgodilo nikoli prej - ne predstavlja resne grožnje, saj ta objektivno ni mogla pri oškodovanki povzročiti vznemirjenja in občutka strahu za njeno življenje, sploh glede na to, da so bili obdolžencu onemogočeni stiki z mladoletnim otrokom na katerega je zelo navezan in je oškodovanki kot zdravnici z doktoratom iz nevrologije znano, da so bile lahko te besede zapisane v afektu in da objektivno ne predstavljajo resne grožnje. Oškodovanka se s predmetnim postopkom le maščuje obdolženemu in ga omejuje pri stikih s pogojevanjem le - teh s plačilom preživnine. Nima prav.

16.Pritožbeno sodišče glede kaznivega dejanja grožnje kot pravilno in popolno ugotovljene povzema dejanske zaključke sodišča prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi očitki zagovornika pa še dodaja:

17.Na podlagi kazenske ovadbe in izpovedbe oškodovanke, podkrepljene s predloženo zgoščenko (A1 1/3 predhodnega spisa I K 91086/2023) na kateri je shranjeno omenjeno sporočilo obdolženca, poslano preko Messengerja oškodovanki z obravnavano vsebino je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu z dokazi v spisu zaključilo, da je obdolženi oškodovanki 8. 11. 2023 poslal preko omenjene aplikacije sporočilo: "Še enkrat te sprašujem, kdaj lahko vidim C., preden odidem poklat vse vas, ki mi to preprečujete". Glede na vsebino grožnje in tudi kontekst v katerem je bila podana oziroma tedanje razmerje med obdolženim in oškodovanko je bila ta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, čeprav je bila "zgolj" ena, objektivno zmožna povzročiti prestrašenost in ogroženost oškodovanke in jo glede na njeno izpovedbo tudi je povzročila. Ravno obstoječi, globoki spori v času te grožnje med obdolženim in oškodovanko glede stikov in preživnine so namreč kazali na njeno resnost in ne obratno kot zmotno meni zagovornik. Potem, ko ni bilo dvoma v obdolžencevo prištevnost in je obdolženi omenjeno sporočilo oškodovanki napisal z namenom, da bi jo prestrašil in vznemiril, da bi mu omogočila stik s sinom, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Dejansko stanje glede krivdoreka je tako prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in pritožba zagovornika ni utemeljena.

18.Okrožna državna tožilka je pritožbo zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, kot je bilo že omenjeno, vložila zaradi kazenske sankcije. Obdolženi je bil v času sojenja že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, v času razglasitve sodbe v tej zadevi pa je bil obsojen še zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, česar po njeni oceni sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Ob tem je sodišče prve stopnje obdolžencu tudi neupravičeno štelo v korist, da ne plačuje preživnine (kar je povzročilo pogojevanje stikov s strani oškodovanke). Pravilno materialnopravno vrednotenje omenjenih dejstev po njeni oceni narekuje zvišanje določene kazni in podaljšanje preizkusne dobe.

19.Zagovornik obdolženca je v odgovoru na pritožbo tožilstva nasprotoval zvišanju na prvi stopnji izrečene kazni, saj meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odmerjena pravilno.

20.Pregled zadeve v zvezi s kazensko sankcijo, izrečeno na prvi stopnji sojenja pokaže, da je bila obdolžencu odmerjena prenizko. Glede na dejstvo, da je bil pred storitvijo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja z dne 8. 11. 2023, dne 8. 3. 2022 pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje v zadevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 49762/2021 v zvezi s sodbo opr. št. IV Kp 49762/2021 (pred storitvijo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja pa ne tudi za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki ga omenja tožilstvo in ga zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri sedanji odmeri kazni), ko je šlo za grožnjo obdolženca teti, ker je dne 20. 4. 2021 (dogodek iz kaznivega dejanja nasilja v družini) priskočila na pomoč oškodovanki je evidentno, da določena kazen en mesec zapora in preizkusna doba eno leto na obdolženca ne bosta imeli zadostnega preventivnega učinka, saj grožnje postajajo njegov način reševanja sporov. Že omenjena obteževalna okoliščina predkaznovanosti tako narekuje višjo določeno kazen zapora in daljšo preizkusno dobo v okviru pogojne obsodbe. Ob tem tudi okoliščine, v katerih je obdolženi storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje, namreč, da si je z njim kljub lastnemu neizvrševanju obveznosti (plačevanje preživnine) prizadeval za stike z otrokom (pri čemer oškodovankino krivdno onemogočanje stikov niti ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo) ne morejo privesti do kazni kot jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče. Ob lastnem protipravnem ravnanju jim namreč ni mogoče dati takšne teže. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje zvišanje v okviru pogojne obsodbe določene kazni zapora na dva meseca in podaljšanje preizkusne dobe na dve leti in torej ugoditev pritožbi tožilke.

21.V zvezi s kaznivim dejanjem grožnje je tako pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožilke in prvostopenjsko sodbo v skladu z določbo 394. člena ZKP v zvezi z 374. členom ZKP spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določeno kazen zapora zvišalo iz enega na dva meseca in preizkusno dobo podaljšalo iz enega na dve leti, v preostalem pa sodbo sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja potrdilo in zavrnilo pritožbo zagovornika.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 191, 191/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 364, 364/7, 367, 367/4, 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.