Jedro

Izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu, ker naj bi se opiral na nedovoljen dokaz, je lahko uspešno samo takrat, ko se nanaša na dokaz, za katerega je prima facie razvidno, da je nedovoljen in da se nanj sodna odločba ne sme opirati.

Obdolženčev zagovor je po naši procesni ureditvi dokaz, zato je zmotno stališče, da nanj, pa četudi je bil dan v drugem kazenskem postopku, ni mogoče opreti sklepanja o utemeljenem sumu.

Odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa je vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je hišni pripor odrejen, tega režima ne bo kršil. Že po naravi stvari je namreč jasno, da celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 19.1.2004 na podlagi 1. odstavka 201. in 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega D.K. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki na podlagi tega sklepa lahko traja največ en mesec, šteto od 16.1.2004 od 7.10 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunaj obravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obdolženega D.K. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik obstoj utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za pripor, v zahtevi izpodbija z navedbami, da ugotovljena stopnja verjetnosti suma temelji na dokazih, pridobljenih s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi na listinah, na katere se sodna odločba ne bi smela opirati. Tako navaja, da je iz potrdila in zapisnika o zasegu predmetov razvidno, da je bila obdolžencu v C. (Policijska postaja C.) zasežena svetlo rjava kocka, za katero je preliminarni test pokazal, da gre za prepovedano drogo heroin. V spisu pa je tudi uradni zaznamek, v katerem je zapisano, da je bil obdolženec v kraju D. pozvan, naj izroči vse predmete, ki bi lahko bili uporabljeni kot orožje ali ki izhajajo iz kaznivih dejanj in da je nato policistom izročil štiri prenosne mobilne aparate znamke Nokia in zavojček trdne snovi kvadrataste oblike, podobne prepovedani drogi heroin. Navaja, da je zaradi neskladja med zapisnikom o zasegu in vsebine uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah treba verjeti obdolžencu, da je bila po identifikacijskem postopku opravljena nezakonita (hišna) preiskava avtomobila, saj da so odredbo za preiskavo vozila policisti pridobili potem, ko so obdolžencu zasegli mobilne telefone in snov, za katero se je izkazalo, da je mamilo.

S temi navedbami vložnik po vsebini zatrjuje, da se izpodbijana pravnomočna odločba opira na nedovoljene dokaze in na ta način uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V ZKP je natančno predpisan postopek, po katerem sodišče v različnih fazah kazenskega postopka presoja, ali gre za nedovoljene dokaze in kako v takih primerih ravna. Zoper sklepe, s katerimi odloči o tem vprašanju, glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom samostojne zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu lahko uspešno samo takrat, ko se nanaša na dokaz, za katerega je prima facie razvidno, da je nedovoljen in da se nanj sodna odločba ne sme opirati. To pa ne velja za tiste primere, ko je sklepanje, ali gre za nedovoljen dokaz, odvisno od predhodnega ugotavljanja in ocene za tako presojo pomembnih dejstev. V obravnavni zadevi pa ne gre za tak primer.

Enako velja tudi za trditve v zahtevi, da bi sodišče sklepanja o utemeljenem sumu glede kaznivega dejanja pod točko II izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne smelo opreti na obvestila, ki jih je na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP policiji dal S.G., in so bila v kazenski zadevi zoper tega v drugem kazenskem postopku izločena, ter niti na zagovor obdolženega S.G. v postopku, ki teče zoper tega pred istim sodiščem. Obdolženčev zagovor je po naši procesni ureditvi dokaz, zato je zmotno stališče, da nanj, pa četudi je bil dan v drugem kazenskem postopku, ni mogoče opreti sklepanja o utemeljenem sumu. Prav tako ni podlage za izločitev navedenega obvestila, ki je dokaz v spoznavnem smislu in nima procesne veljave, saj ne gre za isti kazenski postopek in za različna kazniva dejanja.

Vložnik v zahtevi utemeljenost suma torej izpodbija z navedbami, da se je sodišče oprlo na nedovoljene dokaze, vendar ne more biti uspešen. Ne gre namreč za dokaze, ki bi bili že na prvi pogled nedovoljeni, zato vložnik izpodbijanega pravnomočnega sklepa o priporu s temi navedbami ne more omajati.

Kolikor pa zagovornik obsojenega D.K. v zahtevi navaja, da 1.380.000 SIT, ki so bili obdolženemu D.K. zaseženi ob hišni preiskavi, niso izkupiček od kriminalne dejavnosti, ampak da gre za denar, ki ga je osumljencu izročila njegova mati M.J., ponuja lastno dokazno presojo glede tega odločilnega dejstva, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišče je sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na ugotovitev, da naj bi kaznivi dejanji storil med pogojnim odpustom, da je šlo za izjemno veliko količino nevarne droge heroina, da naj bi preprodajal tudi kokain, da si redne zaposlitve po prihodu iz zapora ni priskrbel in da naj bi se preživljal s kriminalno dejavnostjo.

Z navedbami, da se je obdolženec sredstva za življenje pridobival tudi z začasnimi zaposlitvami, kar je ugotovljeno tudi v prvostopenjskem sklepu, da je s posredovanjem zavoda za zaposlovanje in tudi na lastno pobudo skušal dobiti redno zaposlitev, da je aktivni iskalec zaposlitve, da je vseskozi delal tudi med prestajanjem kazni ter da je bil tik pred podpisom pogodbe o zaposlitvi s podjetjem T. storitve V. s.p., da pa je moral delo zaradi težav s hrbtenico odpovedati, vložnik izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Da je tako, je razvidno tudi iz njegovih nadaljnjih navedb, da dokazi, na katere se sklicuje preiskovalna sodnica, kažejo, da so neutemeljene in preuranjene njene trditve, da obdolženec ni pokazal pripravljenosti za normalno življenje, ampak da je očitno iskal vire zaslužka v kriminalni dejavnosti. Tudi s temi navedbami vložnik izpodbija dejansko stanje, kar pa kakor je bilo že pojasnjeno ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno se tudi izkaže, da ne drži navedba v zahtevi, da prvostopenjski sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nima razlogov in da ga ni mogoče preizkusiti, ampak da vložnik te razloge zavrača, ker dejstva ocenjuje drugače. Vložnik ne sprejema niti stališča prvostopenjskega sodišča, da hišni pripor ne bi preprečil osumljencu, da bi odhajal z naslova stalnega bivališča, ker je iz prakse znano, da ni možen popoln policijski nadzor štiriindvajset ur na dan nad obdolžencem. Glede te vložnikove navedbe je treba povedati, da je odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je hišni pripor odrejen, tega režima ne bo kršil. Že po naravi stvari je jasno, da celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti. Oceno sodišča, da z milejšimi ukrepi obtožencu ponavljanja kaznivih dejanj ne bo mogoče preprečiti, je treba presojati tudi v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi obdolženec hudi kaznivi dejanji storil med pogojnim odpustom. Kar pa zadeva navedbo v zahtevi, da je absurdna trditev sodišča, da bi obdolženec v primeru hišnega pripora nadaljeval preprodajo prepovedanih drog s pomočjo telefona, je treba sicer nekoliko nespretno formulacijo razlagati tako, da bi lahko obdolženec tako nedovoljeno dejavnost usklajeval tudi iz hišnega pripora. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato treba pritrditi ugotovitvi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je odreditev pripora zoper obdolženca zaradi zagotavljanja zdravja ljudi neogibno potrebna in da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanja varnosti ljudi na drugi strani.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.