Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za obravnavani spor odločilna presoja Pogodbe o sofinanciranju, ki sta jo sicer glede na odobreno pomoč EK, sklenili pravdni stranki. Le-ta je namreč tista, ki zavezuje toženo stranko k sofinanciranju spornega projekta, in ne Finančni memorandum sklenjen med EK in RS.

Tako Pogodba o sofinanciranju, kot Uredba za izplačilo sredstev odobrene pomoči zahtevata ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje, da se stroški (katerih sofinanciranje se zahteva) nanašajo na dejansko izvedena dela. V konkretnem primeru bi zato izplačilo preostanka še neizplačanega zneska denarne pomoči brez podlage (ustrezne dokumentacije) oziroma brez soglasja pogodbenih strank preseglo pogodbeno določeni delež sofinanciranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sami nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 91.340,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva 25. 11. 2011 dalje do plačila, ter ji povrniti nastale stroške pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.“ (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.115,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od dneva prejema sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Republika Slovenija (RS) je z Evropsko Komisijo (EK) 19. 11. 2003 sklenila Finančni memorandum glede odobritve pomoči iz sredstev ISPA (predhodnik kohezijskega sklada) za Center za ravnanje z odpadki (A1). Z njim je EK RS odobrila pomoč oziroma sredstva za sofinanciranje navedenega projekta v maksimalnem znesku 3.300.884,00 EUR, kar predstavlja 50 % skupnih priznanih upravičenih javnih in ekvivalentnih izdatkov, ocenjenih s strani EK (6.601.768,00 EUR). Na podlagi tega je RS s tožečo stranko 23. 8. 2006 sklenila Pogodbo o sofinanciranju izgradnje navedenega centra (A2). Iz te Pogodbe izhaja priznana skupna vrednost investicije (8.323.674,20 EUR), znesek odobrene pomoči s strani EK (3.300.884,00 EUR) in delež 39,66 % od priznane skupne vrednosti investicije, v katerem bodo sredstva povračila v višini 3.300.884,00 EUR izplačana investitorju na podlagi njegovih zahtevkov za plačilo sredstev kohezijskega sklada na predpisanem obrazcu.

Izvedba spornega projekta je nedvomno končana. Med njegovim izvajanjem je bilo skladno s Pogodbo o sofinanciranju tožeči stranki s strani tožene stranke izplačanih 3.209.543,50 EUR sredstev sofinanciranja, razliko do celotnega zneska odobrene pomoči s strani EK (91.340,51 EUR) pa je terjala v tem postopku. Zahtevek je utemeljevala s trditvami, da bi ji morala tožena stranka izplačati celotni priznani znesek denarne pomoči s strani EK (3.300.884,00 EUR), saj so stroški tožeče stranke v zvezi s spornim projektom (8.092.646,23 EUR) presegli znesek priznanih stroškov za navedeni projekt s strani EK (6.601.768,00 EUR). Tožena stranka pa je izplačilu preostanka odobrene denarne pomoči nasprotovala s trditvami, da se je zavezala zgolj za delež sofinanciranja stroškov izvedbe, ki je fiksen glede na primarno določeno oziroma ocenjeno vrednost celotne investicije (8.323.674,20 EUR), in da za izplačilo preostanka niso bili izpolnjeni v Pogodbi o sofinanciranju določeni pogoji. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki in tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je kot odločilno štelo, da se je tožeča stranka s Pogodbo o sofinanciranju zavezala za fiksen delež sofinanciranja in ne za fiksen znesek sofinanciranja. Pritožbeno sodišče iz razlogov navedenih v nadaljevanju, soglaša s stališčem sodišča prve stopnje.

6. Drži trditev tožeče stranke, da je EK za sporni projekt odobrila pomoč v znesku 3.300.884,00 EUR oziroma 50 % od priznanih izdatkov za projekt (6.601.768,00 EUR). Nedvomno torej drži, da je tožeča stranka presegla s strani EK priznane izdatke za projekt (8.092.646,23 EUR). Drži tudi, da je bil RS izplačan celotni znesek odobrene pomoči. Vendar pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za obravnavani spor odločilna presoja Pogodbe o sofinanciranju, ki sta jo sicer glede na odobreno pomoč EK, sklenili pravdni stranki. Le-ta je namreč tista, ki zavezuje toženo stranko k sofinanciranju spornega projekta in ne Finančni memorandum sklenjen med EK in RS. Zato tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbeni navedbami, ki se nanašajo na Finančni memorandum oziroma njegovo presojo, in sicer, da je EK odobrila pomoč v fiksnem znesku, da so dejanski izdatki za sporen projekt presegli izdatke, ki jih je kot upravičene potrdila EK, da bi moralo sodišče pri EK opraviti poizvedbe o tem, ali je bila pomoč fiksna in samo za sporen projekt, ter da je bila RS le posredniško telo med tožečo stranko in EK.

7. Sofinanciranje projektov s strani RS na podlagi sredstev iz kohezijskega sklada je bilo 12. 5. 2007 urejeno z Uredbo o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013, Ur. l. RS, št. 41/2007 (v nadaljevanju Uredba), na podlagi katere RS za vsak posamezni primer sklene pogodbo o sofinanciranju. Upoštevaje 22. člen Uredbe so osnova za izplačilo iz proračuna upravičeni izdatki in sicer v razmerju, ki je opredeljeno v Pogodbi o sofinanciranju (drugi odstavek 22. člena Uredbe).(1) Iz prvega odstavka 21. točke 3. člena Uredbe(2) izhaja, da so upravičeni javni izdatki tisti izdatki, ki so dejansko nastali za opravljena dela oziroma dobavljeno blago/opravljene storitve in se jih dokazuje z računovodskimi listinami oziroma listinami enake dokazne vrednosti, ki so v skladu s pravom RS in EU. Slednje izhaja tudi iz Pogodbe o sofinanciranju. Iz 4. člena Pogodbe izhaja, da je RS za sofinanciranje investicije odobrila sredstva povračila v znesku 3.300.884,00 EUR. V skladu s Pogodbo naj bi se izplačila prilagajala izstavljenim situacijam izvajalca glede na dejansko izvedena dela. Iz 5. člena Pogodbe izhaja, da se je RS zavezala tožeči stranki izplačati navedena sredstva na podlagi njenih zahtevkov za izplačilo na predpisanem obrazcu in sicer v deležu 39,66 % od priznane skupne vrednosti investicije (8.323.674,20 EUR). Vsakemu zahtevku za izplačilo bi morala biti med drugim priložena tudi potrjena situacija in potrdilo o prevzemu del oziroma potrdilo o izvedbi ali bančna garancija (tretji odstavek 5. člena Pogodbe). V osmem odstavku 5. člena je določeno, da bo nakazilo tožeči stranki opravljeno le, če bo zahtevku priložena vsa potrebna dokumentacija (drugi odstavek 4. člena, drugi odstavek 5. člena in Priloga I k Pogodbi o sofinanciranju).

8. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tako Pogodba o sofinanciranju, kot Uredba za izplačilo sredstev odobrene pomoči zahtevata ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje, da se stroški (katerih sofinanciranje se zahteva) nanašajo na dejansko izvedena dela. Nesporno je, da je tožeča stranka od tožene stranke prejela sredstva sofinanciranja oziroma plačan pogodbeno dogovorjeni delež (39,66 %) vseh tistih stroškov, ki jih je izkazala z ustrezno dokumentacijo (začasno situacijo). Ker tožeča stranka za del še neizplačanega odobrenega zneska pomoči s strani EU (91.340,51 EUR), z dokazilom o dejanskih izdatkih ne razpolaga(3), pogodbeni pogoji za izplačilo preostanka niso izpolnjeni. Ključno je namreč, da se je tožena stranka v Pogodbi zavezala le za sofinanciranje upravičenih dejansko nastalih izdatkov za projekt in sicer v pogodbeno izrecno določenem deležu. Glede na zgoraj navedenega jasna določila Uredbe in Pogodbe, tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je bil delež 39,66 % od priznane skupne vrednosti investicije določen zgolj zaradi postopnega izplačevanje odobrenih sredstev financiranja. V konkretnem primeru bi zato izplačilo preostanka še neizplačanega zneska denarne pomoči brez podlage (ustrezne dokumentacije) oziroma brez soglasja pogodbenih strank preseglo pogodbeno določeni delež sofinanciranja (iz 39,66 % na 40,78 %). Tožeča stranka zato s tožbenim zahtevkom za izplačilo preostalega dela odobrene denarne pomoči s sklicevanjem na dejstvo, da je bila le-ta RS izplačana v celoti in s tem v zvezi s sklicevanjem na dopis EK z dne 20. 12. 2011 (A12), ne more biti uspešna.(4) Prav tako tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je bilo dogovorjeno in v končnem poročilu z dne 17. 6. 2011 (A4) potrjeno, da se bo preostanek še neizplačanih sredstev sofinanciranja izplačal tožeči stranki. Končno poročilo je bilo izdelano in poslano EK na podlagi določb Finančnega memoranduma (V. poglavje) in je zato lahko vplivalo zgolj na izplačana sredstva odobrenega sofinanciranja s strani EK RS. Glede na zgoraj navedena jasna določila Pogodbe, pa ni moglo oziroma ne more vplivati na pogodbeno dogovorjeno sofinanciranje spornega projekta s strani tožene stranke. Tudi če iz končnega poročila izhaja, da naj bi bil vtoževani znesek tožeči stranki izplačan ob končnem obračunu, to ne spreminja dejstva, da tožeča stranka ni izpolnila v Pogodbi določenih pogojev za izplačilo preostanka še neizplačanih sredstev sofinanciranja. Iz enakih razlogov se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na dopis EK z dne 20. 12. 2011 (A12), iz katerega izhaja obveznost EK izplačati odobrena sredstva sofinanciranja toženi stranki (in ne tožeči stranki).

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za pravdo. Zato obe stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena, vse v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Trenutno veljavna Uredba (Ur. l. RS, št. 17/2009 in naslednje) slednje določa v prvem in tretjem odstavku 22. člena.

Op. št. (2): Trenutno veljavna Uredba (Ur. l. RS, št. 17/2009 in naslednje) slednje določa v 20. točki prvega odstavka 3. člena.

Op. št. (3): Ker nekatera predvidena dela niso bila izvedena, zanje ni bila izdana situacija oziroma druga ustrezna listina, zato tožena stranka ni imela v Pogodbi zahtevane ustrezne dokumentacije, ki bi bila podlaga za izplačilo preostalega zneska sofinanciranja.

Op. št. (4): Navedeno od upravičenca do denarne pomoči terja pravilno oceno vrednosti predvidenih izvedenih del. Če bi bila namreč prvotno ocenjena vrednost izvedenih del nižja oziroma enaka končni dejanski vrednosti izvedenih del, bi bil v Pogodbi o sofinanciranju določen višji odstotek sofinanciranja in bi posledično bil tožeči stranki izplačan celotni znesek odobrene pomoči s strani EK. Na problem učinkovite ocene vrednosti izvedenih del opozarja tudi Klun, M., Pravni vidiki Kohezijskega sklada EU, 2015, Ur. l. RS, ki med drugim navaja, da bi bilo z vidika učinkovitejšega črpanja sredstev smotrno, da bi občine najele zunanjega svetovalca oziroma zunanjega inženirja, ki bi prispeval k pravilni oziroma učinkovitejši oceni in izvedbi projekta.