Jedro

Pri oblikovanju dokazne oceni ni nujno, da bi sodišče lahko posamezni priči sledilo zgolj v celoti ali pa ji ne bi sledilo. Možno je tudi, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, kar je odvisno od izvedbe preostalih dokazov in je rezultat tistega dela sodnikovega miselnega procesa (kar mora sodnik potem ustrezno prenesti v obrazložitev svoje odločbe), ki ga 8. člen ZPP ubesedi kot skrbno in vestno presojo vseh dokazov skupaj.

Dokaz z vpogledom v fotografijo je samostojen dokazni predlog, zato ga sodišče na naroku, ki ni prvi, ne more dopustiti z izgovorom, da gre za del izvedbe pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče pri ocenjevanju izvedenih dokazov ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP in je dokazna ocena pomanjkljiva, neprepričljiva oziroma ni argumentirana z logičnimi razlogi ali pa so ti razlogi zmotni, zato posledično ni moč preizkusiti materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje po mnenju tožnika napačno ugotovi, da v času očitanih motilnih ravnanj sporne poti ni imel v posesti. Čeprav so tožnikove priče Š. E., J. E., N. E. in M. Š. E. delovale obširno in logično ter so se njihova pričevanja v bistvenem ujemala, jih sodišče ne upošteva in z njimi opravi v enem stavku ter ne poda prepričljivih razlogov, zakaj jim ne verjame. Pri tem se tudi ne izreče glede verodostojnosti toženčevih prič, čeprav na njihove izpovedbe opre svojo odločitev. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče spregleda, da je bila leta 2004 napravljena druga pot le kot začasna in zasilna pot in je zaključek sodišča, da zato tožnik v času od leta 2004 do leta 2013 poti ni več uporabljal, napačen, enako nepravilen zaključek pa naredi, ko šteje, da je tožnik z ravnanjem nasutja zemlje na sporno pot leta 2004 jasno manifestiral, da sporne poti ne bo več uporabljal. Iz te ugotovitve nepravilno sklepa na neobstoj dejstva posesti sporne poti v času motilnih ravnanj v letu 2013 (maj, junij, julij in september 2013). Glede fotografij toženca, ki prikazujejo tožnika, kako se leta 2012 pelje po sporni poti, poudarja, da so nerelevantne, saj dejstvo, da se je po poti vozil tožnik ne pomeni, da poti ni uporabljal tudi toženec. Prav tako fotografije električnega pastirja na sporni poti v letu 2012 ne pomenijo, da se tožnik po poti ni mogel hoditi, saj je električni pastir prestavljiv in ni nujno stal na istem mestu ves čas. Opozarja še, da je za posestni spor nerelevanten podatek, da je na svoje zemljišče dostopal po drugi poti, in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo (9. točka obrazložitve), da tožnik sporne travnate poti, ki poteka sprva po skrajnem vzhodnem delu parcele št. 5/2, k. o. X, v lasti tožnikovih nečakinj A. in B. E., mimo toženčevega dvorišča in vrta, nato pa v višje ležečo v spodnjem manjšem delu pašniško z nekaj sadnimi drevesi, drugače pa v pretežnem delu vinogradniško parcelo tožnika št. 6/2, k. o. X, ni imel v posesti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Presoja in dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je napačna, ker zanemarja metodološki napotek iz 8. člena ZPP, na kar pravilno opozarja pritožba. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč treba odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena.(1) Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je treba, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.(2) Glede odločilnih dejstev je treba nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno. Razlogi sodne odločbe morajo prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in morajo omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Odločba mora imeti celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera stranka opira svoj zahtevek oziroma ugovor in s katerimi zavrača argumente nasprotne stranke.(3) Vsega tega sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni storilo.

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ni dokazno ustrezno ocenilo zaslišanih prič, ki jih izpostavlja v pritožbi in ki posameznih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne potrjujejo. Dajejo celo podlago za povsem nasprotne zaključke. Sodišče prve stopnje se do teh izpovedb v razlogih ni opredelilo in pri oblikovanju dokazne ocene ni upoštevalo vsega, kar so povedali Š. E., J. E., N. E. in M. S. E. glede uporabe sporne poti, pri tem pa ne pojasni oziroma ne navede razlogov, zakaj ne verjame posameznim zaslišanim pričam, ki jih je predlagal pritožnik. Ta utemeljeno opozarja, da je vsaka priča povedala več kot le tisti stavek, ki ga je v obrazložitev povzelo prvo sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da ni nujno, da bi ob oblikovanju dokazne ocene sodišče posamezni priči sledilo zgolj v celoti ali pa ji ne bi sledilo. Možno je tudi, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, kar je odvisno od izvedbe preostalih dokazov in je rezultat tistega dela sodnikovega miselnega procesa (kar mora sodnik potem ustrezno prenesti v obrazložitev svoje odločbe), ki ga 8. člen ZPP ubesedi kot skrbno in vestno presojo vseh dokazov skupaj.

8. Ob ugotovljenih pomanjkljivostih razlogov/argumentov za odločitev sodišča prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, je na dlani, da pravilnosti dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča zaradi tako pomanjkljive dokazne ocene pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Pomanjkljivosti v dokazni oceni sodišča prve stopnje niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Ob ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka naj sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno gradi na trdnejših in prepričljivejših argumentih, kot je to storilo tokrat. Predvsem bo moralo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov (in ne zgolj nekaterih) in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Morebitna nasprotja o odločilnih dejstvih v izvedenih dokazih je treba razjasniti s popolno dokazno oceno, zaključki sodišča pa ne smejo nasprotovati listinskim dokazom ter zapisnikom o izpovedbah strank in prič. Na podlagi kompleksne dokazne ocene bo moralo prvo sodišče navesti popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih (zadnjem posestnem stanju tožnika in zatrjevanem motenju toženca), da bo možen tudi pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve.

10. Pritožbeno sodišče glede odločitve sodišče prve stopnje o pravočasnosti dokaznega predloga s fotografijo z dne 24. 5. 2012 (priloga B 55) pripominja, da morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze, ki izkazujejo njihove navedbe (prvi odstavek 286. člena ZPP). Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Ker ta fotografija ni bila kot dokaz predložena (niti predlagana) na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč kasneje, je tožnik na kasnejšem naroku tožencu pravilno očital prekluzijo in ob dopustitvi tega dokaznega predloga s strani sodišča pravilno uveljavljal procesno kršitev. Razlogovanje sodišča, da je bila fotografija predložena kot sestavni del toženčevega zaslišanja, v ZPP nima opore, saj gre za samostojen dokazni predlog. Sodišče prve stopnje ob vnovičnem odločanju nanjo ne bo moglo opreti svoje odločitve.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Zobec, J, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90. „Prosta dokazna ocena ima zato zgolj pozitivno in za sodnika zavezujočo vsebino. Ne predstavlja (le) svobode »od« (zakonskih dokaznih pravil), marveč svobodo »za« (vestno, skrbno in argumentirano dokazno oceno). Temeljno sporočilo principa proste dokazne ocene ni prostost dokazne o cene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Notranje prepričanje mora biti argumentacijsko pozunanjeno in podvrženo kritiki strank ter nadzoru višje sodne instance. Prosti dokazni oceni imanentna kakovost je zato postulat argumentacije.“

(2) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 1. 2013, opr. št. II Cp 1638/2012. (3) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 6. 2013, opr. št. II Cp 779/2012.