Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek in pravilno presodilo, da so tožbeni ugovori utemeljeni, si tožnica s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini pritožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.11.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote ... z dne 20. 1. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njenemu pravnem predniku A.A. in tožničino zahtevo zavrgla. Navedeni prvostopni upravni organ je zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da je bil navedeni ob smrti državljan Izraela in, ker med Republiko Slovenijo in Izraelom ne obstoji vzajemnost glede denacionalizacije, glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, ni upravičenec do denacionalizacije.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Po presoji sodišča tožena stranka glede na to, da je upravni organ že uvedel postopek in o zahtevi tožnice odločil po vsebini, ni imela podlage za zavrženje njene zahteve Tožena stranka se je v svoji sicer formalni odločitvi opredelila tudi do vsebinskih razlogov, zaradi katerih je prvostopni organ zahtevo zavrnil. Sodišče meni, da presoja tožene stranke ni pravilna. Navaja, da je vzajemnost glede denacionalizacije mogoče pogojevati z upravičenostjo do denacionalizacije le v razmerju do tistih držav, ki so po vojni s prisilnimi ukrepi podržavile zasebno premoženje. Zato so po presoji sodišča tožbeni ugovori v tej smeri utemeljeni.

Tožnica v pritožbi navaja, da vztraja pri vseh tožbenih navedbah in pričakuje pošteno rešitev.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora vsaj verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma, če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožničini tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da za zavrženje tožničine zahteve za denacionalizacijo ni podlage, ter zavzelo pravilno stališče glede tožbenih ugovorov, ki so po presoji sodišča utemeljeni in ki ga bo morala tožena stranka upoštevati pri ponovnem odločanju (3. odstavek 60. člena ZUS). Glede na to, po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev pomeni največjo korist za stranko, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnica s pritožbo ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke.

Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tožničina pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 1. odstavkom 16. člena ZUS.