Jedro

S tem, ko je sodišče zmotno presodilo, da storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo ne izpolnjujejo zahteve po določnosti (popolnosti) dokaznega predloga, je s svojo odločitvijo poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se glede prekrškov po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in po sedmem odstavku 26. člena ZMV in v odločbi o enotni globi razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo odločanje.

II. Globa 500,00 EUR, določena za prekršek po 46. členu ZOZP, se izreče.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Murska Sobota (prekrškovni organ) je dne 2. 7. 2012 J. L. izdala plačilni nalog, št. 103533567, zaradi prekrškov po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), sedmem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozili (v nadaljevanju ZMV) in 46. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter mu po določitvi sankcij za posamezni prekršek izrekla enotno globo v višini 1.500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Murski Soboti je ob uporabi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilcu za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP določilo globo v znesku 250,00 EUR, nato pa izreklo enotno globo v znesku 1.250,00 EUR. Sicer je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo plačilni nalog.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave RS. Opozarja, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ali prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je bil storilčev laično oblikovani dokazni predlog za zaslišanje njegovih sodelavcev določno substanciran, saj je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke, na podlagi katerih je mogoče identificirati priče (T. J. in B. T.), navedel pa je tudi, o čem naj bi priči izpovedovali (potrditev njegovega alibija). Predlagani dokaz je materialnopravno relevanten in določno opredeljen, zato je sodišče, ki predlaganega dokaza ni izvedlo, poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se v izjavi z dne 6. 6. 2013 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.-I.

4. Iz podatkov v spisu je med drugim razvidno, da storilec dne 2. 7. 2012 ob 6.50 kot voznik motornega kolesa, znamke Kawasaki, reg. št. MS ..., med vožnjo po regionalni cesti iz smeri Gederovcev proti Murski Soboti ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je policist ustavljal, saj je pred policistom zavil desno v stransko ulico in se izognil policijski kontroli. S tem je storil prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Ker je registracija motornega kolesa potekla dne 21. 3. 2012, je s tem, ko je v cestnem prometu vozil neregistrirano vozilo, storil tudi prekršek po sedmem odstavku 26. člena ZMV. S tem, ko je vozil neregistrirano vozilo v cestnem prometu, je storil tudi prekršek po 46. členu ZOZP, saj kot lastnik motornega kolesa ni sklenil obveznega zavarovanja oziroma ga ni obnovil. Policist E. T., ki je tistega dne opravljal kontrolo prometa, je plačilni nalog zaradi zgoraj navedenih prekrškov storilcu vročil na njegovem delovnem mestu na naslovu N., Murska Sobota.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper plačilni nalog, navedel, da prekrška ni storil, saj je motorno kolo Kawasaki nevozno. Poleg tega je bil dne 2. 7. 2012 že ob 6. uri zjutraj s sodelavcema T. J. in B. T. v Lendavi, kjer so v družbi G. d. o. o. ugotavljali vzroke okvare na obračalniku komposta IWK. Ob približno pol sedmih sta se s T. odpravila nazaj v Mursko Soboto, kjer sta v delavnici ob začetku delovnega dne imela redni sestanek z mehaniki. Po navedbah storilca so s sestankom končali približno ob pol osmih in pričeli z normalnim delom. V potrditev svojih navedb je storilec predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje svojih sodelavcev. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z utemeljitvijo, da storilec glede svojih navedb ni predložil nobenih dokazil, prav tako ni navedel podatkov o sodelavcih, zato dokaza z zaslišanjem prič ni bilo mogoče izvesti. Glede identitete voznika motornega kolesa se je sodišče oprlo na ugotovitve policista E. T., ki je v opisu dejanskega stanja, priloženega plačilnemu nalogu, med drugim navedel, da je osebno opazil voznika motornega kolesa, ga ustavljal s predpisanim znakom, vendar se je voznik izognil policijski kontroli. Zapisal si je registrsko številko in voznika na delovnem mestu kmalu zatem izsledil. Voznika naj bi policist skozi vizir čelade tudi prepoznal, saj je doma iz sosednje vasi.

B.-II.

6. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS).

7. Pravici kršitelja, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da kršitelju omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokaznemu predlogu mora ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist kršitelja - sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

8. Pravilno je stališče vrhovnega državnega tožilca, da je storilec v potrditev alibija predlagal zaslišanje dveh prič (T. J. in B. T.) in da je njegov dokazni predlog izpolnjeval zgoraj navedene procesne zahteve, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Storilec v zahtevi za sodno varstvo sicer res ni navedel naslova njunega prebivališča, vendar pa je sodišče kljub temu ob odločanju o zahtevi razpolagalo z zadostnimi podatki, ki so potrebni za identifikacijo prič in za vročitev vabila. Glede na to, da je storilec v potrditev alibija predlagal zaslišanje svojih sodelavcev, in da je bilo v postopku ves čas nesporno, kje je storilec zaposlen (N., Murska Sobota, kjer je bila opravljena tudi vročitev plačilnega naloga; gl. opis dejanskega stanja, priložen plačilnemu nalogu), bi lahko sodišče navedeni priči vabilo tudi na naslovu njunega delovnega mesta (tretji odstavek 59. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 in 85. členom Zakona o splošnem upravnem postopku). Ker je sodišče zmotno presodilo, da storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo ne izpolnjujejo zahteve po določnosti (popolnosti) dokaznega predloga, je s svojo odločitvijo poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS).

C.

9. Iz zahteve za sodno varstvo je razvidno, da je storilec predlagal zaslišanje svojih sodelavcev, ki bi potrdili njegove navedbe, da je motorno kolo Kawasaki nevozno (oziroma, da ni bilo udeleženo v prometu) in da sam ni izvršil očitanih prekrškov. Ker je vrhovni državni tožilec uveljavljano kršitev pravice do izvedbe dokazov v zahtevi za varstvo zakonitosti omejil le na storilčeve navedbe glede identitete voznika, ni pa izpostavil njegovih navedb glede udeležbe motornega kolesa Kawasaki v cestnem prometu, je lahko Vrhovno sodišče le v tem obsegu preizkusilo navedeno kršitev (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Zahtevi za varstvo zakonitosti je tako ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede prekrškov po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in po sedmem odstavku 26. člena ZMV ter v odločbi o enotni globi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo odločanje. Le pri omenjenih dveh prekrških je namreč ključna pravilna ugotovitev identitete voznika, medtem ko je storitev prekrška po 46. členu ZOZP v zvezi z 2. členom ZOZP vezana na lastništvo vozila (ki nesporno pripada storilcu) in na udeležbo nezavarovanega vozila Kawasaki v prometu (v zvezi s to ugotovitvijo kršitev pravice do izvedbe dokazov ni zatrjevana). Glede na povedano, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede prekrška po 46. členu ZOZP ni razveljavilo, temveč je izreklo prej določeno globo 500,00 EUR.