Jedro

V sistemu družbene lastnine je bila pravica uporabe stavbnega zemljišča občanu dodeljena z odločbo o oddaji zemljišča za gradnjo. Za oceno, ali je pravico uporabe dobil, je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju občine ter da je zgrajeno potem tudi uporabljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 268/17 k. o. X in toženi stranki naložilo obveznost plačila 1.582,30 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da z nobeno od treh odločb, ki jih je izdala Skupščina občina Ljubljana ..., tožniku ni bila dodeljena ali priznana pravica uporabe na zemljišču, na katerem stoji garaža. Tudi vse tri odločbe skupaj ne predstavljajo naslova za pridobitev pravice uporabe. V sistemu družbene lastnine so predpisi jasno določali kdaj in kako je mogoče pridobiti pravico uporabe na zemljiščih v naseljih oz. mestih in naseljih mestnega značaja. To pravico je bilo mogoče pridobiti zgolj in edino z odločbo ali pogodbo. Da bi táko odločbo pridobil ali pogodbo sklenil, tožnik ni zatrjeval. Ne glede na izvenknjižne prenose pravice uporabe je bilo namreč pomembno, da je bila pravica uporabe kot razpolagalna pravica podeljena na način, kot ga je določala takrat veljavna zakonodaja. Pravice uporabe kot razpolagalne pravice torej tožnik ni pridobil. Opozarja na tožnikovo izpoved, da je že v letu 2005 zaprosil občino za odkup zemljišča pod garažo, pa odgovora ni dobil. Očitno je torej vedel, da ni lastnik.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na sodno prakso (I Cp 432/2014, II Ips 553/2002, II Ips 223/2009) in meni, da za prenos pravice uporabe ni bil potreben izrecen zapis o prenosu in je do prenosa prišlo že s sámo odločbo pristojnega organa o dodelitvi zemljišča za gradnjo in prevzemom nepremičnine ter zgrajenega objekta. Tak akt je odločba z dne 16.9.1965. Tožena stranka je za gradnjo vedela in jo ves čas odobravala. Za pravico uporabe je bilo bistveno, kdo je družbeno premoženje uporabljal in ne, kdo je bil kot nosilec take pravice vknjižen v zemljiški knjigi. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe (tako VSL v odločbi I Cp 432/2014). Prednica tožene stranke vse od leta 1965 dalje nepremičnine ni imela v uporabi. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je pritožnikovo stališče, da v sistemu družbene lastnine fizična oseba (občan ali civilnopravna oseba) zgolj na podlagi gradnje (uporabe) oziroma dolgotrajne uporabe stvari, ki je bila v družbeni lastnini, ni mogla pridobiti pravice uporabe. Pridobitev lastninske pravice na stvareh v družbeni lastnini je bila - tudi sicer, ne samo v primeru dolgotrajne uporabe (priposestvovanje) – izključena. V letih 1965 in 1966, ko so bile izdane odločbe Skupščine občine Ljubljana ..., ki jih tožeča stranka navaja kot podlago za pridobitev pravice uporabe, je bil v veljavi Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ 26/54 s spremembami). Ta zakon je predpisoval obligatorno pisnost pogodb, s katerimi se je prenašala pravica uporabe (9. člen). Oddajanje stavbnega zemljišča v uporabo občanom pa je bilo urejeno s 37. (43.) členom na sledeč način: Občinska skupščina (prej Okrajni ljudski odbor) stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, lahko da v uporabo občanu, da si zgradi družinsko stanovanjsko hišo, poslovno stavbo ali poslovni prostor (stavbo) za svoje potrebe. V 40. (46. čl.) je določeno, da odločbo o oddaji v uporabo – na podlagi sklepa, ki ga sprejme Občinska skupščina na seji – izda upravni organ občine za premoženjskopravne zadeve (pred tem okrajni ljudski odbor).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pravico uporabe pridobil na osnovi odločbe Skupščine občine Ljubljana ... št. 351-206/64-24/KL z dne 16.9.1965 (dokaz A4; v nadaljevanju odločba z dne 16.9.1965). Res je ta odločba po svoji vsebini lokacijsko dovoljenje – tako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje – vendar jo je zaradi kasneje izdanih odločb treba opredeliti tudi kot odločbo, ki je bila podlaga za prenos pravice uporabe ne zemljišču. Kasneje izdani odločbi - odločba Skupščine občine Ljubljana ... št. 351-206/64-24/PM-hm z dne 13.11.1965 (dokaz A2; v nadaljevanju odločba z dne 13.11.1965) in odločba Skupščine občine Ljubljana ... št. 351-206/64-6/KL z dne 8.9.1966 (dokaz A3, v nadaljevanju odločba z dne 8.9.1966) – namreč tožnika in druge končne uporabnike garaž opredeljujeta za investitorje garaž. Ker je na zemljišču v družbeni lastnini lahko gradil le imetnik pravice uporabe, gradnja pa je bila dovoljena tožniku in drugim uporabnikom garaž, je pravilen zaključek, da je bilo z odločbo z dne 16.9.1965 zemljišče za gradnjo garaže dano v uporabo tožniku.

7. Odločbi z dne 16.9.1965 in 13.11.1965 investitorje obvezujeta, da novozgrajeni objekt na vsakokratno zahtevo oblasti, brez odškodnine, odstranijo, če bo to iz urbanističnih ali drugih javnih ozirov potrebno. To določilo je utemeljeno s pojasnilom, da je gradnja dovoljena kot provizorij, kar pa očitno ni res, saj objekt petdeset let po izgradnji še vedno stoji. Na novogradnji, ki jo je investitor na zemljišču v družbeni lastnini z dovoljenjem izvedel, je pridobil lastninsko pravico.(1) Da bi bilo v primeru gradnje obravnavanih garaž kaj drugače, se v odločbah ne navaja.(2) Citirano določilo je zato razumeti kot napovedano, negotovo (v bodočnosti možno) razlastitev. Ta ukrep, do katerega sicer nikoli ni prišlo, bi pomenil poseg v lastninsko pravico in bi bil v nasprotju z načelom pravičnosti. Na njegovi podlagi zato danes ni mogoče omejevati tožnikove lastninske pravice na objektu. Med drugim tudi zato ne, ker sodna praksa v primerih, ko se je objekt gradil ob vednosti in z izrecnim dovoljenjem tožene stranke (njene pravne prednice) in se potem tudi uporabljal, nudi pravno varstvo investitorju.(3)

8. Vse navedeno utemeljuje zaključek, da je tožnik na zemljišču parc. št. 268/17 k. o. X pridobil pravico uporabe, ki je bila z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS št. 44/97 s spremembami) podlaga za lastninjenje. Dejstvo, da tožnikova pravica uporabe v zemljiško knjigo ni bila vpisana, ni pravno pomembno, saj se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine prenašala tudi izvenknjižno.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Navodilo o vpisovanju lastninske pravice na hišah, sezidanih na svetu splošnega ljudskega premoženja (Ur. list FLRJ št. 44/51 in 29/54) Op. št. (2): Na pogodbo št. I-47/65 z dne 13.10.1965 pod KS-04/5-352/1-65/PO, ki se omenja v 7. točki izreka odločbe z dne 13.11.1965, se ne sklicuje nobena od strank in sodišču ni bila predložena.

Op. št. (3): Tako odločbi Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 223/2009 in II Ips 553/2002