Jedro

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se obdolžencu zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravnosodni praksi se je glede navedenega vprašanja izoblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. II K 27285/2015. V navedeni zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru zoper tožnika vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1. Iz obtožnega predloga je razvidno, da je tožnik oškodovancu A.A. lažno prikazoval, da mu bo dogovorjeno kupnino za mobilni telefon v višini 400,00 EUR izročil po preprodaji navedenega telefona drugemu kupcu, česar pa ni storil. Navedeno je potrdila tudi priča B.B., prav tako priče po opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah, dejanje pa je priznal tudi tožnik. Po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. V skladu z zakonodajo v kazenskih zadevah ne pripada brezplačna pravna pomoč vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančno merilo. Namen brezplačne pravne pomoči v kazenskih zadevah je zagotoviti pošten postopek. Navedeno se ugotavlja upoštevaje osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, kakor tudi pravno ureditev kazenskega postopka. V kazenskih postopkih velja domneva nedolžnosti, zaradi česar mora tožilec dokazati, da je obdolženec kriv, v dvomu pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Prav tako mora sodišče v skladu z načelom iskanja resnice po 17. členu ZKP tudi po uradni dolžnosti ugotoviti vsa odločilna dejstva, tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Glede na opis dejanja, kot izhaja iz kazenskega spisa, tožena stranka ugotavlja, da ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, tožnik je že v svoji izjavi priznal storitev očitanega kaznivega dejanja, prav tako so ga na fotografijah prepoznali oškodovanec in priče. Iz kazenske evidence prosilca izhaja, da mu izvrševanje podobnih kaznivih dejanj ni tuje, ker je bil že večkrat zaradi podobnih kaznivih dejanj na zatožni klopi, torej mu je postopek, ki se vodi zoper njega, zagotovo poznan. Zaradi navedenega je njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč neutemeljena v smislu 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi ugovarja, da izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Prav tako je prava neuka oseba, zato je v kazenskem postopku brez zagovornika v izrazito podrejenem položaju in torej ni mogoče govoriti o poštenem sojenju, če mu ne bo omogočena obramba z zagovornikom. Tudi ni pričakovati, da bo v kazenskem postopku sodišče varovalo njegove interese. Napačna je tudi ugotovitev, da nima verjetnega izgleda za uspeh, saj se želi izogniti zaporni kazni, ker mora skrbeti za štiri mladoletne otroke in nezaposleno ženo. Tožnik je že bil kaznovan in je še tudi v drugih postopkih, zato je nujno potrebna v konkretni zadevi aktivna obramba z zagovornikom zaradi možnosti sklenitve sporazuma ter pogajanj s tožilstvom na predobravnalnem naroku. Za njega bi bil torej uspeh tudi obsodilna sodba opominjevalne narave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, medtem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se obdolžencu zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravnosodni praksi se je glede navedenega vprašanja izoblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči oprla na ugotovitev, da v zadevi ne gre za zapleteno dejansko stanje, da so tožnika na fotografijah prepoznali oškodovanec in priče, da je že priznal storitev očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi, da je zaradi izvrševanja podobnih kaznivih dejanj že bil v več kazenskih postopkih, zaradi česar mu postopek ni neznan. Z navedenim zaključkom soglaša tudi sodišče, saj ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne vzbujajo dvom v pravilnost odločitve. Ugovor tožnika, da ni mogoče govoriti o poštenem sojenju, če mu ne bo omogočena obramba z zagovornikom, je pavšalen. Kolikor bi bilo temu tako, bi že zakonodajalec določil obvezno obrambo v vseh kazenskih zadevah, česar pa ni storil. Torej mora prosilec svojo trditev, da mu v konkretni zadevi ne bo zagotovljeno pošteno sojenje, izkazati. Pri tem pa zgolj sklicevanje, da je prava neuka oseba, še ne pomeni, da sojenje ne bo pošteno. Kot je že navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, namreč mora sodišče v kazenskih zadevah po uradni dolžnosti upoštevati temeljna načela kazenskega postopka med drugim tudi iskanje materialne resnice ter načelo „in dubio pro reo“, torej da mora v dvomu obdolženca oprostiti. Prav tako mora sodišče pri izreku kazenske sankcije upoštevati tako olajševalne kot obteževalne okoliščine. Zaradi navedenega tudi dejstvo, da je bil tožnik že obsojen za istovrstna kazniva dejanja oziroma da je v drugih kazenskih postopkih, ne pomeni, da sodišče pri izreku kazni ne bo upoštevalo okoliščin, ki so mu v prid, saj ga k temu zavezuje zakon. Tožnik pa tudi ni izkazal, zakaj bi, glede na dejanske okoliščine zadeve, potreboval zagovornika za pogajanje s tožilstvom.

Po vsem navedenem se sodišče strinja s toženo stranko, da v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj v smislu 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).