Jedro

Tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode, je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Popolnoma izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine, za kar se zavzema revident, zato ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi dne 5. 12. 2007. V tožbi je nastalo nepremoženjsko škodo ocenil na višino 500.000,00 EUR in ob upoštevanju delnega plačila v višini 27.180,00 EUR zahteval plačilo odškodnine v višini 472.820,00 EUR. Pred sodiščem prve stopnje sta stranki dosegli soglasje, da soprispevek tožnika k nastali škodi znaša 23%. Med postopkom je tožnik tožbo delno umaknil za znesek v višini 40.000,00 EUR. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje odmerilo na 235.000,00 EUR. Po upoštevanju soprispevka tožnika k nastali škodi in valorizaciji delnih plačil je sodišče toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 110.620,48 EUR, v presežku (za znesek 322.199,52 EUR) pa je zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik je s pritožbo delno izpodbijal višino odmere odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo v stroškovnem delu, sicer pa je pritožbo glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je tožnik vložil revizijo. Zatrjuje, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se sodišče druge stopnje pri presoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni opredelilo do v pritožbi izpostavljenega judikata II Ips 180/91. Poudarja, da je bilo v zadevi II Ips 180/91 tožniku od skupne odškodnine v višini 227 povprečnih plač kar 200 povprečnih plač priznanih iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožniku v tej zadevi pa le 117 povprečnih plač od enotne odškodnine v višini 240 povprečnih plač. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za to vrsto škode, saj je tožnikov primer povsem primerljiv s primerom iz II Ips 180/91. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP): - Tožnik je zaradi poškodb šest dni trpel zelo hude bolečine, petinpetdeset dni hude bolečine, dvajset dni srednje hude bolečine, bolečine lažje intenzivnosti z občasnimi srednje hudimi pa je trpel do konca zdravljenja (do 19. 3. 2009). Tudi po zdravljenju tožnik trpi trajne lažje bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami. Med zdravljenjem je trpel številne neugodnosti med zdravljenjem.

- Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel hud strah. Intenziven strah je tožnik čutil tudi med zdravljenjem, najbolj v času hospitalizacije v trajanju deset tednov, nato pa manj intenzivnega v času rehabilitacije, ki je sčasoma izzvenel. Ob zapletih in poslabšanjih zdravstvenega stanja občasno še vedno čuti strah in ga bo verjetno tudi v bodoče. - Poškodbe so pri tožniku pustile trajne posledice v anatomskem (trajna prekinitev hrbtenjače, zatrditev prsnih vretenc, zarasline v prsni votlini in brazgotina v dolžini 24 cm nad prsno hrbtenico) in funkcionalnem smislu. V funkcionalnem smislu se posledice odražajo v popolni ohromelosti od pasu navzdol z močno povečano spastičnostjo spodnjih udov, nevrogeno disfunkcijo sečnega mehurja s trajno in popolno inkontinenco ter nevrogeno disfunkcijo črevesa. Podano je tveganje za pogoste uroinfekte. Do operacije je bil zaradi kamnov v mehurju vezan na stalno uporabo plenic in urinalov, po operaciji pa je vezan na stalni urinski kateter, ki ga mora menjati na vsakih 6-8 tednov. Glede odvajanja blata je vezan na odvajala in digitoklazijo. Ostala je popolna paraplegija in vezanost na invalidski voziček, sposoben je le pasivne stoje v opornem stojalu. Obstaja tveganje za nastanek preležanin in samopoškodb. Za delo ni več sposoben, stalno mora jemati zdravila proti krčem in kroničnim bolečinam, poleg tega mora stalno izvajati elektrostimulacijo mišic spodnjih udov. S športi se ne more ukvarjati. Spolnega življenja ni zmožen. Izrazito je socialno prikrajšan. Samostojen je pri izvajanju osnovnih življenjskih opravil (pri čemer je tudi to odvisno od konkretne situacije), sicer pa je pri vključevanju v širše socialno okolje odvisen od tuje pomoči. - Pri tožniku je podana skaženost zaradi hromosti od pasu navzdol, vezanosti na invalidski voziček in brazgotin zaradi operacij.

6. Revident uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Omenjena določba po vsebini predstavlja pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.(1)

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (ter ustrezno konkretizirani in argumentirani).(2) V konkretnem primeru revident zmotno uporabo materialnega prava (tako kot v pritožbi) pri odmeri odškodnine konkretizira le s sklicevanjem na odločbo II Ips 180/91. Z omenjeno odločbo utemeljuje svoje materialnopravno stališče, da je potrebno ob pravilni uporabi načela pravične denarne odškodnine tožniku odmeriti višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskega aktivnosti zato, da bo razmerje med odmerjenimi odškodninami za posamezne oblike škode v okviru enotno dosojene odškodnine primerljivo z zadevo II Ips 180/91. Tožnik z revizijo torej napada notranje razmerje med višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v okviru enotne odškodnine in se s sklicevanjem na citirano odločbo zavzema za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

8. Takšno materialnopravno stališče je napačno. Tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode, je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Popolnoma izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine, za kar se zavzema revident, zato ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.(3) Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.

9. Že pritožbeno sodišče je v odločbi druge stopnje opravilo primerjavo dosojenih enotnih odškodnin v primerljivih primerih. Revidentu je pojasnilo, da se v sodni praksi odškodnine pri najtežjih primerih, kamor glede na ugotovljeno dejansko stanje spada tudi njegov, gibljejo v širokem razponu, in nato s primerjavo sodne prakse v drugih podobnih primerih zaključilo, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno.(4) Revizijsko sodišče z zaključki sodišča druge stopnje soglaša. Revident zato zgolj s ponavljanjem svojih pritožbenih trditev in sklicevanjem na en primer iz sodne prakse, do česar se je argumentirano opredelilo že pritožbeno sodišče, ne more uspeti.

10. Tudi sicer primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo načelo pravične denarne odškodnine pri odmeri enotne odškodnine pravilno upoštevano. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.(5) Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

11. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do s pritožbo izpostavljene odločbe II Ips 180/91 pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se do omenjene odločbe res ni izrecno opredelilo v okviru odločanja pri odškodnini za to obliko nepremoženjske škode, temveč pri obrazložitvi objektivnega kriterija odmere enotne odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Kot je revizijsko sodišče poudarilo že v prejšnjih točkah te obrazložitve, je takšen pristop pri uporabi načela pravične denarne odškodnine pravilen, zato je očitek o bistveni kršitvi postopka neutemeljen.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba II Ips 244/2011, sodba II Ips 89/2014, sodba II Ips 280/2013 in druge.

Op. št. (2): Sodba II Ips 206/2013, sodba II Ips 120/2010. Op. št. (3): Sodba II Ips 351/2003, sodba II Ips 636/2008, sodba II Ips 156/2011, sodba II Ips 20/2010. Op. št. (4): Prim. obrazložitev sodišča druge stopnje, stran 8 in 9. Op. št. (5): Sodba II Ips 566/2006, sodba II Ips 648/2005, sodba II Ips 339/2004, sodba II Ips 334/2005, II Ips 180/91.