Jedro

Revizijsko sodišče preizkuša samo izpodbijani del pravnomočne sodbe. Če revident tega dela sodbe ne opredeli niti z zneskom niti z deležem, izraženim v ulomku ali v odstotku, je revizija nepopolna. Nepopolno revizijo pa sodišče zavrže.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1,750.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obresti od 28.11.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 3.951,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obresti od 28.11.2000 dalje.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 2,400.000 SIT zadoščenja ter mu povrniti 72.704 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2000, sicer pa je pritožbo glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (tožnik je zahteval skupaj 3,900.000 SIT zadoščenja) zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.438 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi bistveno nižji znesek zadoščenja. Navaja, da bi bilo treba uporabiti 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), saj je imel tožnik možnost uporabiti čepke za ušesa (vojaki so jih namreč dobili že ob prihodu v vojaško enoto). Ker tožnik teh čepkov (katerih uporaba bi vsaj zmanjšala škodo) ni uporabil, je upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Dosojen znesek zadoščenja je tudi previsok in ob pravilni uporabi materialnega prava bi ga bilo treba ustrezno znižati.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer opozarja, da tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (česar z revizijo ni več mogoče) ter da je pritožbeno sodišče pri odmeri zadoščenja pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni popolna.

Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Tožena stranka v reviziji ni ocenila vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča. Delno je izpodbijala to sodbo tako glede temelja kot glede višine. Navedla je, da je sama objektivno odgovorna, njena odgovornost pa je delno izključena zaradi tožnikovega prispevka. Vendar obsega tega prispevka v reviziji ni opredelila. Navedla je še, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko zadoščenje, zneska, za katerega meni, da tožniku ne pripada, pa v reviziji ni navedla. Tako je ostal izpodbijani del pravnomočne sodbe povsem neopredeljen. Revident ga ni opredelil niti z zneskom ali z zneski, niti s sorazmernim deležem, izraženim v ulomku ali v odstotku.

S tem, ko tožena stranka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložila revizijskemu sodišču, da oceni to vrednost. Tega pa revizijsko sodišče ne sme. Po 371. ZPP namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Revizijsko sodišče nima pooblastila za presojo celotne odločitve.

To pa pomeni, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča, nepopolna. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno, kot v rednem postopku. Nepopolna vloga je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP, v 108. členu ZPP pa je urejena obveznost prvostopenjskega sodišča pri ravnanju z nepopolnimi vlogami. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi imelo zato podlago v specialni določbi ZPP. Vendar takšne določbe ni. To je tudi logično, saj Ustava RS jamči samo pravico do dvostopenjskega sojenja (25. člen).

Glede na navedeno in v skladu s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002 (Pravna mnenja 1/2002, str. 18), je revizijsko sodišče nepopolno revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo ni bil potreben (tožnik je v njem vsebinsko polemiziral z revizijo), je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstvek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).