Jedro

Iz narave stvari je jasno, da pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred nelegalnim posegom. Zadnje legalno stanje pred postavitvijo spornega objekta pa je bilo v obravnavnem primeru, ko tožnik navaja, da je stari objekt nadomestil z novim (leta 2011), stanje brez objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo nadstreška tlorisne velikosti 4,45 m x 6,80 m s konzolnim podaljškom tlorisne velikosti 1,15 m x 6,80 m in podpornega zidu v višini 0,70 m in dolžini 6,80 m, na zemljišču s parc. št. 10/2 k.o. ... (1. točka izreka); ter da mora ta objekt do 15. 5. 2017 na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega so bile za objekt izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka); odločeno pa je bilo še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka); ter da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor na inšpekcijskem pregledu 10. 3. 2016 ugotovil, da je na JV delu predmetnega zemljišča na AB plošči postavljen lesen nadstrešek navedenih izmer. Streha je asimetrična dvokapnica, krita s kovinskimi strešniki v sivi barvi, pri čemer je južna stranica nadstreška postavljena na AB podporni zid višine 0,70 m in dolžine 6,80 m. Tožnik je na zaslišanju 1. 6. 2016 izjavil, da je nadstrešek postavil v letu 2011 in sicer je prejšnjega nadomestil s sedanjim, hkrati pa je izvedel tudi podporni zid. Ker za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, objekt pa niti po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS št. 18/2013 in naslednji, v nadaljevanju Uredba o razvrščanju objektov) niti po v času gradnje veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS št. 37/08 in naslednji, v nadaljevanju Uredba o vrstah objektov) ni enostaven objekt, saj presega dopustno površino, za objekt pa ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, organ ugotavlja, da je objekt nelegalna gradnja.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim natančno povzema vsebino svoje pritožbe, ki jo je podal zoper odločitev prvostopenjskega organa. Meni, da se drugostopenjski organ do nje vsebinsko ni opredelil. Zgolj pavšalno je ugotovil, da ničnostni razlogi niso podani, v izreku pa o predlogu vsebinsko ni odločil, niti svojega stališča o tem ni obrazložil. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da gre pri ugovoru o napačno ugotovljenih merah opornega zidu za tožbeno novoto, tega pa organ tudi ni utemeljil s sklicevanjem na noben predpis. Pojasnjuje, da ne gre za navedbo novih dejstev in novih dokazov, saj s pritožbo graja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Spisovno ni izkazano, da bi organ tožniku kadarkoli naložil, naj navede dejstva in dokaze v svojo korist, ker da jih kasneje ne bo smel več navajati. Ob izostanku takšnega opozorila ni mogoče pritrditi stališču drugostopenjskega organa, da so ugovori glede napačne izmere pritožbena novota. Zapisnik prvostopenjskega organa z dne 1. 6. 2016 ne vsebuje izmer, niti rubrike za pripombe, niti opozorila v zvezi z nastopom prekluzije. Predstavlja le povzetek ugotovitev organa, pri čemer ni niti izkazano, da je bil ta zapisnik stranki vročen. Drugostopenjski organ se zato vsebinsko ni opredelil do ugovorov glede višine podpornega zidu. Ne izreče pa se niti glede tožnikovih pripomb, da ne ve, kako naj izvrši izpodbijano odločbo. Prav tako ni razumljivo, zakaj gradbeni inšpektor ni dolžan preveriti skladnosti gradnje s prostorskim aktom. Kot nesmiselno ocenjuje navedbo drugostopenjskega organa, da bi tožnik že pred izdajo odločbe lahko vzpostavil zakonito stanje. Poleg tega označuje obrazložitev drugostopenjskega organa za plitko. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa oz. podrejeno, naj ju odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. V obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) inšpekcijska odločba organa prve stopnje, in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo. Se je pa vsebinsko opredelilo do ugovorov, ki jih je tožnik navedel v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in jih povzema v tožbi.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2107 sicer ugotovilo, da je 152. člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, vendar navedene določbe ni razveljavilo, pač pa je le naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Navedeno pomeni, da 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj. V takih primerih pristojni gradbeni inšpektor po določbah tega člena odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno.

8. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe v skladu s 152. členom ZGO-1 tudi v delu, ki se nanaša na ustavitev nadaljnje gradnje, čeprav iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je gradnja že izvedena. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato ugovor o nejasnosti, nesmiselnosti oziroma ničnosti takšnega ukrepa ni utemeljen, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ.

10. Prav tako ni utemeljen ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja. Iz narave stvari je jasno, da pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred nelegalnim posegom. Zadnje legalno stanje pred postavitvijo spornega objekta pa je bilo v obravnavnem primeru, ko tožnik navaja, da je stari objekt nadomestil z novim (leta 2011), stanje brez objekta. Sicer pa način, na katerega naj inšpekcijski zavezanec izvrši vzpostavitev prejšnjega stanja, ni predmet odločanja na podlagi 152. člena ZGO-1. 11. Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da so ugovori glede nepravilno ugotovljenih dimenzij spornega objekta nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeni organ po 238. členu ZUP ne more upoštevati, enako velja tudi za sodišče. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je inšpektorica tožniku na zaslišanju vročila kopijo zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 3. 2016, kar je potrdil s podpisom zapisnika z dne 1. 6. 2016. Iz navedenega zapisnika z dne 10. 3. 2016 so bile razvidne izmere obravnavnega objekta (tudi višina opornega zidu 70 cm), ki jim tožnik ni ugovarjal, kljub temu, da je od dneva, ko je navedeni zapisnik prejel (1. 6. 2016), do izdaje izpodbijane odločbe (18. 1. 2017) minilo več kot pol leta. S tem je bila po presoji sodišča tožniku dana možnost izjaviti se do dejstev glede ugotovljenih dimenzij spornega objekta, na katerih izpodbijana odločba temelji. Da bi moral biti inšpekcijski zavezanec, ki je seznanjen z ugotovitvami inšpektorja tudi glede dimenzij obravnavnega objekta, posebej opozorjen, da jim lahko ugovarja, če se z njimi ne strinja, zakon ne določa. Sodišče k temu pripominja, da je iz narave stvari očitno, da je namen seznanitve stranke z ugotovljenimi dejstvi prav v zagotovitvi možnosti stranki, da jim ugovarja, če se z njimi ne strinja za kar tudi ni potrebno posebno strokovno oziroma pravno znanje.

12. Res je, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kako je toženka ugotovila površino nadstreška in posledično, da ta presega površino, da bi se štel za enostaven objekt tako po v času zgraditve objekta veljavni Uredbi o vrstah objektov (največ 30 m2), kot po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov (največ 20 m2). Vendar pa glede na to, da je za ugotovitev površine navedla vse potrebne postavke (dolžino in širino nadstreška, pri čemer je iz skice, priložene zapisniku z dne 10. 3. 2016, ki ga je, kot rečeno, prejel tudi tožnik, razvidno, da je inšpektor mere ugotovil z navpično projekcijo nadstreška na vodoravno ravnino), navedeno ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Po 5.1.1.1.1 točki standarda SIST ISO 9836, na katerega se sklicuje tožnik, se vodoravne in navpične površine pri poševnih ploskvah merijo z njihovo navpično projekcijo na (vodoravno) ravnino. Površino je na podlagi danih izmer možno ugotoviti s preprosto računsko operacijo, za kar ni potrebno nobeno strokovno znanje.

13. Pravilno pa je tudi postopanje toženke, ko je legalnost objekta presojala tako po predpisih, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po sedanji predpisih. Če bi objekt kadarkoli od njegove postavitve dalje izpolnjeval pogoje za enostaven objekt, inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje ne bi bilo mogoče izreči. 14. Ker je tožnik na zaslišanju pred upravnim organom sam izpovedal, da je postavil nadstrešek in oporni zid, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotoviti, da sporna gradnja predstavlja utrditev dvorišča. Poleg tega je tudi iz opisa objekta povsem jasno, da v obravnavni zadevi ne gre za utrditev dvorišča, ampak postavitev nadstreška z opornim zidom. Prav tako pa je neutemeljen ugovor o neizvršljivosti 3. in 4. točke izreka odločbe, ker tožnik ni lastnik zemljišča in posledično tudi ne spornega objekta. V zadevi ni sporno, da je tožnik investitor predmetne gradnje. Kot tak pa je tudi inšpekcijski zavezanec. Iz 152. člena ZGO-1 sicer ne izhaja, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona „Inšpekcijsko nadzorstvo“, v poglavje „3. Druge sankcije“. Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Prepovedi iz 158. člena ZGO-1, izrečene v 4. točki izreka izpodbijane odločbe, pa se nanašajo na sam objekt (ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 234/2013), kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ.

15. Določba 3a. člena ZGO-1 v prvem odstavku določa, da se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Po drugem odstavku navedene določbe se ne glede na prejšnji odstavek enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskimi akti. Navedeno pomeni, da je smiselna presoja skladnosti objekta s prostorskim aktom, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje le, če gre za enostaven objekt. Ker gre v obravnavanem primeru za objekt, ki niti po Uredbi o vrstah objektov, niti po po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov, ne more biti enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, kar je predhodno pojasnjeno, je pravilno stališče drugostopenjskega organa, da presoja skladnosti z prostorskim aktom ni potrebna.

16. Sodišče pa pritrjuje tudi ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnik ni navedel, v čem konkretno bi dejstvo, da je bila odločba izdana šele šest mesecev po opravi inšpekcijskega ogleda, vplivala na odločitev, na primer ni navedel, da je stanje objekta drugačno, kot je bilo ob ogledu. Tega pa ne navaja niti v tožbi.

17. Kar se tiče ugovora, da drugostopenjski organ v izreku odločbe ni odločil o tožnikov zahtevi, naj se odločba izreče za nično, pa sodišče pripominja, da iz pritožbe, ki se nahaja v upravnih spisih izhaja, da tožnik predlaga ugoditev pritožbi, odpravo izpodbijane odločbe oziroma podrejeno ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponoven postopek. Res je, da pri utemeljitvi pritožbe izpostavlja, da meni, da je izpodbijana odločba tudi nična, vendar drugostopenjski organ navedene ugovore v obrazložitvi argumentirano zavrne.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev, oz. so nedovoljena tožbena novota, kar je predhodno pojasnjeno (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Predvsem pa tožnik dokazne predloge v tožbi zgolj našteje, pri tem pa ne navede, katera dejstva naj se s posameznim predlaganim dokazom ugotovi. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.