Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija proti zavrnitvi zneska 400.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 18.9.1998, ko se je od zadaj v njegov stoječi avtomobil s svojim avtomobilom zaletel toženkin zavarovanec. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 800.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 400.000 SIT za strah 300.000 SIT in od zahtevanih 1.700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.500.000 SIT. Zato je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 2.600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje svoje sodbe, mu prisodilo še 36.956 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti za premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik je izpodbijal zavrnitev glavnice 1.100.000 SIT in zavrnitev presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene glavnice za nepremoženjsko škodo za čas od 10.4.1999 do dneva izdaje sodbe. Toženka je izpodbijala prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo za znesek 1.050.000 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le toženkini pritožbi in odškodnino za strah znižalo od 300.000 SIT na 200.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa od 1.500.000 SIT na 1.000.000 SIT. Skupna prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako na pritožbeni stopnji znašala 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Drugače je še odločilo o pravdnih stroških. V ostalem je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev zneska 2.100.000 SIT za nepremoženjsko škodo in zavrnitev presežno zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 2.000.000 SIT za čas od 10.4.1999 do 16.11.2000. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina 2.100.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tudi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 2.000.000 SIT za čas od 10.4.1999 do 16.11.2000 ter drugače odloči o pravdnih stroških. V obširnih revizijskih izvajanjih povzema vse okoliščine o obsegu nepremoženjske škode in pri vseh njenih oblikah podrobno navaja ugotovljena dejstva, poudarja svojo starost le 23 let v času škodnega dogodka in meni, da mu je poškodba dejansko uničila poklicno življenje, saj mu je uničila možnost, da bi kot vojaški policist sodeloval v mirovnih misijah v tujini. S tem se je sesulo celotno njegovo življenje. Omenja še omejenost pri dotakratnem družabnemu življenju in zaključuje, da sodišči nista ustrezno ovrednotili njegove škode. Morali bi tudi upoštevati, da toženka tožniku odškodnine še ni plačala, zaradi česar škodno stanje traja že štiri leta. Pri izpodbijanju zavrnitve presežnega obrestnega zahtevka od prisojene odškodnine tožnik opozarja, da sodišče sodi na podlagi ustave in zakonov. Zato je napačno vztrajanje pri sodni praksi, da se zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode prisojajo šele od dneva izdaje sodbe dalje. Gre za zastarelo prakso, ki v današnjih časih ni več uporabna. Zato tožnik opozarja na določbe 277. člena, prvega odstavka 19. člena, prvega odstavka 17. člena, 12. člena ter prvega in tretjega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Omenja še kaznovalno funkcijo zamudnih obresti in se zavzema za spremembo sodne prakse tudi zaradi dodatnih razlogov, ker bi to discipliniralo zavarovalnice in zmanjšalo število sodnih sporov.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija glede zavrnitve zneska 400.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnik je v vlogi z dne 21.4.2000 navajal, da spreminja tožbo tako, da primarno uveljavlja za nepremoženjsko škodo 3.700.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.4.1999, podrejeno pa 4.100.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Ker taka kumulacija denarnih zahtevkov za isto škodo ni mogoča, je bilo treba tožnikov zahtevek obravnavati tako, da se upošteva višja glavnica in zgodnješi začetek teka zamudnih obresti. Sodišči sta kljub izreku o zavrnitvi presežnega primarnega in podrejenega zahtevka dejansko ravnali tako, saj sta upoštevali višje zneske glavnice iz takoimenovanega podrejenega zahtevka, zavrnili pa presežni tožbeni zahtevek za zgodnejši začetek teka zamudnih obresti iz takoimenovanega primarnega tožbenega zahtevka. Upoštevali sta torej, da tožnik za nepremoženjsko škodo zahteva plačilo odškodnine v višini 4.100.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.4.1999 dalje. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo skupaj 2.600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, v okviru tega zneska pa 800.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti. Ker je tožnik iz tega naslova zahteval 2.000.000 SIT odškodnine, je za to obliko škode zavrnilo presežno zahtevanih 1.200.000 SIT. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnitev le 800.000 SIT odškodnine iz tega naslova, kar jasno izhaja iz njegove razčlenitve v pritožbi in tudi opredelitve skupnega pritožbeno izpodbijanega zneska. Zato je s potekom pritožbenega roka sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v delu, v katerem je zavrnila 400.000 SIT presežno zahtevane odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti. Sodišče druge stopnje v prisojo odškodnine za to obliko škode ni poseglo in je v tem delu zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank, torej tožnikovo zahtevo za zvišanje za še 800.000 SIT in toženkino zahtevo za znižanje na 600.000 SIT. Po prvem odstavku 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Ker je zavrnitev dela presežnega tožbenega zahtevka 400.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti postala pravnomočna že na prvi stopnji, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 23 let in je delal kot policist v enoti za hitro posredovanje, utrpel zvin vratne hrbtenice, stisk in udarnino prsnega koša ter udarnino ledvenega in prsnega dela hrbtenice. V bolnici je bil štiri dni, nositi je moral trdo ovratnico in jemati protibolečinska zdravila, rentgensko so ga slikali, kasneje je bil na dveh kontrolnih pregledih pri kirurgu, na treh pri nevrologu in na enaindvajsetih pri lečečem zdravniku, opravil je oseminštirideset terapij. V bolniškem staležu je bil od 18.9.1998 do 2.12.1998. Hude telesne bolečine je trpel dva dni, srednje sedem dni, lažje trajne enaindvajset dni in lažje občasne štirinajst dni, po zaključenem zdravljenju pa je trpel in bo tudi v bodoče trpel lažje občasne obremenilne bolečine. Ob sami nesreči do postavitve diagnoze je trpel primarni strah, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je trajal do dveh mesecev. Poškodba mu je zapustila zavrto gibljivost vratu lažje stopnje, zaradi česar ima težave pri težjih fizičnih delih, dvigovanju težjih bremen, zlasti nad glavo, pri daljši vožnji z avtomobilom, športu z žogo, opustil pa je borilne veščine, maratonski tek, sedaj težje pomaga pri delu na domači kmetiji, zamenjati je moral delo, ki je zahtevalo popolno psihofizično pripravljenost, s pisarniškim delom oficirja za zveze, onemogočena mu je tudi udeležba v mirovnih misijah v tujini.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje, kakšna je pravična denarna odškodnina za posamezne oblike tožnikove nepremoženjske škode, pa tudi njegovi presoji o skupni višini odmerjene odškodnine v znesku 2.000.000 SIT. Pri taki presoji so pravilno upoštevani vsi kriteriji 200. in 203. člena ZOR. Tožnikova škoda je konkretizirana, primerno so upoštevane vse njegove individualne značilnosti, med njimi tudi njegova starost v času škodnega dogodka v povezavi s predvideno bodočo škodo in dejstvo, da je tožnik zamenjal delo. Iz primerjave s prisojo odškodnin v tistih zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, izhaja, da je izpodbijana odmera primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin za take poškodbe. Zato ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o neustreznem vrednotenju vseh dejanskih ugotovitev o posameznih oblikah nepremoženjske škode.

Revizijsko sodišče dodaja, da je pri taki prisoji primerno upoštevano dejstvo, da je tožnik kot vojaški policist moral zamenjati delo in je prešel iz enote v stalni pripravljenosti na pisarniško delo oficirja za zveze. Čeprav tožnik zatrjuje, da mu je to preprečilo sodelovanje v mirovnih misijah v tujini (kar je tudi ustrezno vrednoteno v okviru prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ne sodi pa ta okoliščina tudi v odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, kot je uveljavljal tožnik v reviziji), revizijsko sodišče ne more pritrditi njegovemu stališču, da naj bi mu to dejstvo sesulo celotno življenje. Tožnik je tožbo vložil v maju 1999, sodišče druge stopnje pa je sodbo izdalo v maju 2002. Ne gre torej za tako dolgo čakanje na odškodnino, ki bi tožnika upravičevalo do višje prisoje.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. V začetku te odločbe je revizijsko sodišče na kratko povzelo tožnikove razloge za drugačno stališče. Na prav take razloge je prav pooblaščencem tožnika v mnogih drugih odločbah že večkrat odgovorilo (npr. II Ips 265/2001, II Ips 603/2001 itd.). Zato obširnejši odgovor tudi v tej pravdni zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru.

Spremembo sodne prakse res narekujejo sprememnjene ekonomske in druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Upoštevaje vse te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjetev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obrestih v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.