Jedro

Opravljanje lokalnih javnih služb je bistveno širši pojem od "gradnje" in vključuje tudi obnovo in obratovanje.

191. člen OZ se ne uporabi, če je nekdo plačal, da bi se izognil sili. Beseda "sila" se je že doslej razlagala široko, kot neugodne posledice. Prav to pa je tožeča stranka trdila. V obnovo (v resnici pa gradnjo) kanalizacijskega omrežja se je tožeča stranka spustila zato, ker ji je grozilo, da bodo kupci stanovanj v X. zahtevali pogodbene kazni zaradi zamude pri pridobivanju uporabnega dovoljenja.

V obravnavanem primeru Pogodba ni zasledovala pridobitnih namenov, zaradi česar je potrebno v skladu z določbo četrtega odstavka 13. člena OZ zaključiti, da Pogodba ni gospodarska pogodba. Zanjo zato velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

Izrek

I. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: "1. Prva toženka je dolžna tožeči stranki plačati 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 naprej do plačila, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

2. Toženki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 naprej do plačila v roku 15 dni od prejema te sodbe.

3. Toženki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 8.339,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe."

II. Toženki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 15.460,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor zoper prvo toženko se je vodil zaradi zahtevkov iz Pogodbe o financiranju in izvedbi obnove kanalizacije z dne 2. 8. 2005 (v nadaljevanju: Pogodba) in se je nanašal na plačilo za izvedeno fekalno in meteorno kanalizacijo.

2. Spor zoper drugo toženko se je vodil zaradi neupravičene obogatitve, ki je bila posledica tega, da je tožeča stranka obnovila in delno rekonstruirala meteorno kanalizacijo.

3. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

4. Prvostopenjsko sodišče je vse zahtevke zavrnilo zaradi zastaranja.

5. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka.

6. V pritožbi tožeča stranka navaja, da naj bi v okviru prvostopenjskega postopka trdila, da iz predloženega pisma A. d. o. o. izhajata obseg in vrednost izvedenih del. Prva toženka naj bi nikoli ne prerekala izvedenih del za fekalni del kanalizacije, temveč le za meteorni del. Prva toženka naj bi nasprotovala povrnitvi stroškov za meteorni del tako, da ga je dolžna povrniti druga toženka. Prva toženka naj bi delno pripoznala tožbeni zahtevek, in sicer v višini 45 % stroškov za izvedbo fekalnega dela kanalizacije. Tožeča stranka navaja tudi razloge, zaradi katerih naj bi tožena stranka ne mogla preklicati pripoznave zahtevka. Pritožba tudi obširno navaja razloge, zaradi katerih naj bi zahtevki zoper obe toženki ne zastarali.

7. Na pritožbo je druga toženka odgovorila. Navaja, da je tožeča stranka sklenila Pogodbo s prvo toženko. Druga toženka s tožečo stranko ni bila v pogodbenem razmerju in naj bi bilo zato za odločitev v tej zadevi odločilno le pogodbeno razmerje med tožečo stranko in prvo toženko. Druga toženka naj ne bi bila dolžna prevzeti stroškov obnove kanalizacije in naj bi je ne bila dolžna prevzeti. Navaja, da je v tej zadevi šlo v resnici za gradnjo priključkov na javno kanalizacijo. To pa je moral plačati investitor (2. odstavek 138. člena ZUreP-1). Navaja tudi, da naj bi bil zahtevek tožeče stranke zastaran. V pritožbi naj bi tožeča stranka navajala pritožbeno novoto ki naj bi bila v tem, da naj bi tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka niti ne trdila, da je druga toženka pridobila korist šele ob plačilu zadnjega obroka v letu 2007. 8. Pritožba je bila zavrnjena (opr. št. VSL I Cpg 626/2014). Tožeča stranka je nato vložila še revizijo. Z njo je uspela. VS RS je s sklepom opr. št. II Ips 148/2015 razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

9. Revizijski sklep VS RS je presodil, da je tožeča stranka opredelila temelj in višino svojih terjatev tako, da se je sklicevala na Pogodbo. Tožeča stranka se je v 1. pripravljalni vlogi še bolj natančno kot v tožbi sklicevala na pismo A. d. o. o. z dne 11. 9. 2008, naslovljenega na prvo toženko (priloga A3). V svojem pismu je A. d. o. o. ločeno navedel stroške v zvezi s fekalnim kanalom v znesku 124.011,22 EUR in meteornim kanalom v znesku 168.707,08 EUR. Opredelil je, koliko naj bi bila dolžna plačati prva toženka. Ugovor prve toženke je bil pavšalen. Prav toženka je glede izdatkov za fekalno kanalizacijo ugovarjala višini in premajhni opredeljenosti vseh opravljenih del. Zoper zahtevek, kolikor se je nanašal na meteorni del kanalizacije, pa je ugovarjala pasivno legitimacijo.

10. Tudi trditve tožeče stranke glede zahtevka zoper toženko naj bi bile zadostne. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da se obogatitev druge toženke odraža v prihranitvi njenega premoženja, ker je tožeča stranka namesto nje izpolnila njeno obveznost izgradnje kanalizacije v vrednosti 168.707,08 EUR. Tudi trditve glede tega, katera dela so bila opravljena in katera dela je dolžna zagotavljati druga toženka, naj bi bile postavljene. Zadnje s trditvijo, da je del, ki se nanaša na meteorno kanalizacijo, v celoti zakonska dolžnost druge toženke.

11. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbenim zahtevkom tožeče stranke ugodilo v celoti (358. člen ZPP).

12. Drugače kot prvostopenjsko sodišče je pritožbeno sodišče presodilo, da zahtevki niso zastarali. Svoje stališče glede zastaranja terjatev bo pojasnilo pod IV te obrazložitve. Najprej pa bo podalo razloge, zaradi katerih so nastali in zapadli zahtevki tožeče stranke zoper vsako od obeh toženk.

13. Tožeča stranka je trdila, da je tožnik kot investitor v letu 2005 gradil stanovanjske objekte v X v Ljubljani. Te je potem prodala naprej končnim kupcem. V času pridobivanja uporabnega dovoljenja je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da sta fekalna in meteorna kanalizacija na tem področju neustrezni in da je zato onemogočena priključitev novo zgrajene soseske na obstoječe kanalizacijsko omrežje. Upravna enota je tožnika v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja opozorila, da je potrebno za pridobitev uporabnega dovoljenja izvesti obnovo in delno rekonstrukcijo kanalizacije. Ker je tožeča stranka že skoraj končala gradnjo in so ji grozile posledice v obliki pogodbenih kazni, če bi prišlo do zamude pri pridobivanju uporabnega dovoljenja, je s prvo toženko 2. 8. 2005 sklenila Pogodbo o financiranju in izvedbi obnove kanalizacije, ki se izvaja za potrebe priključitve stanovanjskih objektov v X. (v nadaljevanju: Pogodba, prvostopenjska sodba, r. št. 8). Te trditve so ostale nesporne.

14. Tožeča stranka je izvajalcu del, družbi G. d. o. o., plačala skupaj 292.718,30 EUR. Izvajalec del ni stranka tega postopka.

15. Dela v zvezi s fekalnim kanalom so stala 124.011,22 EUR, v zvezi z meteornim kanalom pa 168.707,08 EUR. Te trditve so ostale neprerekane (enako tudi prvostopenjska sodba, r. št. 1 na str. 3 in r. št. 3 do 5).

16. Tožeča stranka je trdila, da vrednost del, ki so presegla obnovo tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve stanovanjskih objektov znašal za:

1. - fekalno kanalizacijo 76.886,96 EUR in - meteorno kanalizacijo 168.707,08 EUR.

I. ZAHTEVKI TOŽEČE STRANKE ZOPER PRVO TOŽENKO

17. Zoper prvo toženko je tožeča stranka uveljavljala zahtevka za povrnitev stroškov tako v zvezi s fekalno kot tudi meteorno kanalizacijo. Oba zahtevka je uveljavljala utemeljeno.

18. Stranki sta v 1. členu Pogodbe opredelili, na kaj se nanaša ta Pogodba, namreč da sta se dogovorili glede financiranja in izvedbe obnove kanalizacije v X. V 5. členu Pogodbe sta se dogovorili, da bo tožeča stranka lahko od prve toženke zahtevala povrnitev izdatkov, ki presegajo znesek obnove tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve objektov.

19. Prva toženka je v 1. pripravljalni vlogi (z dne 14. 2. 2012) ugovarjala, da ni mogoče opredeliti zneska, za katerega so bila založena sredstva tožeče stranke. Po posamezni vrsti kanalizacije, naj bi ne bilo mogoče natančno opredeli, katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena (l. št. 170).

20. Tožeča stranka je na takšen ugovor odgovorila s tem, da je natančneje opisala, koliko je imela izdatkov v zvezi s posamezno vrsto kanalizacije in se je ponovno sklicevala na pismo A. d. o. o. z dne 11. 9. 2008, kot že prej v tožbi (1. pripravljalna vloga tožeče stranke, l. št. 25). Trdila je še, da iz predloženega pisma A. d. o. o. z dne 11. 9. 2008 izhaja obseg in vrednost izvedenih del. V točki 2 naj bi bil jasno naveden obračun izvršenih del, ki jih je za tožečo stranko izvršil izvajalec del (G. d. o. o.) na temelju Pogodbe. Specifikacija je navedena glede na posamezni kanal (v točkah A, A1, B, B1, C, D za kanale O10-3, O10, M, O10-1 in M10) v skupnem znesku 292.718,30 EUR. V nadaljevanju je navedena ločena specifikacija za fekalni kanal v znesku 124.011,22 EUR in za meteorni kanal v znesku 168.707,08 EUR (vse l. št. 25). V samem pismu A. d. o. o. pa so bili vsi izdatki razdelani še precej natančneje na skupaj 5 straneh. VS RS je v svojem sklepu II Ips 148/2015 odločilo, da se je tožeča stranka s sklicevanjem na priloge (pismo A.d. o. o.) podala navedbe, in da tožbeni zahtevek ni bil nesklepčen (r. št. 21 in 22), ugovor prve toženke pa povsem splošen ("pavšalen").

21. V nadaljnji 2. pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2013 je prva toženka povsem na splošno ponovno prerekala "vrednost za fekalni del v višini 76.886,96 EUR, ker tožeča stranka do danes ni natančno opredelila po posamezni vrsti kanalizacije katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena ter kolikšen je bil njihov strošek, oziroma kljub dopisu A. d. o. o. ... ni mogoče opredeliti točnega zneska za katerega so bila založena sredstva tožeče stranke." (l. št. 33). Tožeča stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne z dne 24. 9. 2013 vse to že storila (l. št. 24). Ugovor tožene stranke je bil torej spet povsem splošen in brez navedbe razlogov. Na naroku za glavno obravnavo prva toženka v zvezi s trditvami tožeče stranke glede izdatkov v zvezi s posamezno vrsto kanalizacije in deležem, ki naj bi ga plačala prva toženka, ni navedla več ničesar.

22. Tožeča stranka je torej v 1. pripravljalni vlogi postavila konkretne trditve. V zvezi z izdatki za kanalizacijo tožena stranka ni zanikala trditev o dejstvih, ki jih je postavila tožeča stranka. Že prej pa je (bistveno splošnejše trditve tožeče stranke) zanikala brez navajanja razlogov, pavšalno, kot je zapisalo VS RS v svoji odločbi. Glede na to trditev tožeče stranke o opravljenih delih njene trditve niso bile prerekane. Štejejo se za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP).

23. V zvezi z izdatki za meteorno kanalizacijo je prva toženka ugovarjala tudi, da naj bi sploh ne bila dolžnica za plačilo tega dela izdatkov tožeče stranke. Razlog za to naj bi bil, da prva toženka ni pristojna za graditev meteorne kanalizacije. Na to naj bi kazal 6. člen Pogodbe (odgovor na tožbo, l. št. 17) in pismo tožeče stranke z dne 20. 12. 2010. Nedopustno naj bi bilo, da bi tožeča stranka zahtevala isti znesek dvakrat. Kanalizacija naj tudi ne bi bila izročena toženi stranki (l. št. 17).

24. Pravni temelj za zahtevke tožeče stranke zoper prvo toženko je izključno Pogodba, in sicer njen 5. člen. V 3. členu Pogodbe je jasno določeno, da "bo [tožeča stranka] sklenila pogodbo z izvajalcem del, ki se ga zaveže k fazni izvedbi obnovitvenih del obstoječe sanitarne in meteorne kanalizacije ..." V 6. členu Pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka izročila fekalno in meteorno kanalizacijo. Pogodba je bila torej sestavljena tako, da se je nanašala na obe vrsti kanalizacije in je vseskozi predpostavljala, da bodo dela opravljena na obeh vrstah kanalizacije. Kakšna naj bi bila pogodbena vrednost, je opredeljeno v 4. členu Pogodbe.

25. V 5. členu sta se stranki dogovorili, da so plačila izvajalcu, kolikor bi presegalo zneske obnove "tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve objektov iz prve alineje prvega člena, le založena". Kot je bilo že v zvezi s 3. in 6. členom Pogodbe pojasnjeno, se Pogodba nanaša na obe vrsti kanalizacije in obravnava obe vrsti kanalizacije enako. Pogodba ne izvzema meteorne kanalizacije, ker naj bi ne bila v pristojnosti tožene stranke ali iz kakšnih drugih razlogov. Dolžnost povrnitve stroškov, ki jo ima prva toženka, se torej nanaša na obe vrsti kanalizacije. Pogodbeni stranki sta se torej dogovorili, da mora tožena stranka povrniti tudi stroške za meteorno kanalizacijo.

26. 6. člen Pogodbe je zgolj vseboval dogovor, da bo tožeča stranka sanitarno (t. j. fekalno) kanalizacijo predala v last in upravljanje prvi toženki, meteorno kanalizacijo pa drugi toženki. Ta določba ne omogoča sklepa, da prva toženka ni pristojna za gradnjo meteorne kanalizacije. Pismo z dne 20. 12. 2010 (priloga B10) je vsebovalo poziv tožeče stranke prvi toženki naj se skupaj določi tudi delež za izvedeno meteorno kanalizacijo. Iz tega pisma je kvečjemu mogoče sklepati, da je tožeča stranka menila, da je dolžnik za plačilo izdatkov v zvezi z meteorno kanalizacijo prva toženka. Priloženi dogovor (priloga B11) pa ni bil nikoli podpisan. Iz njega ni mogoče sklepati ničesar.

27. Tožeča stranka v resnici zahteva plačilo za meteorno kanalizacijo v višini 168.707,08 EUR od obeh tožencev. Plačilo tega zneska zahteva na dveh različnih pravnih temeljih. Obstaja t. i. konkurenca zahtevkov. Zahtevek zoper tožečo stranko je postavila na temelju 5. člena Pogodbe, zahtevek zoper drugo toženko pa na temelju 197. člena OZ. Da z obema zahtevkoma zahteva povrnitev izdatkov za isto meteorno kanalizacijo, navaja že sama. Vendar pa zahteva plačilo nerazdelno, kar pomeni, da bo morebitno plačilo enega od obeh tožencev povzročilo prenehanje zahtevka do drugega toženca. Tožeča stranka bo torej na koncu lahko le enkrat prejela znesek 168.707,08 EUR. Nedopustno to nikakor ni. Ni pa stvar tega postopka, kako bosta toženki na koncu razmejili svoje obveznosti in na kakšnem temelju bosta to storili.

28. Prva toženka je med drugim v resnici trdila, da tožeča stranka fekalne kanalizacije ni izročila prvi toženki, meteorne kanalizacije pa drugi toženki. S tem naj bi kršila 6. člen Pogodbe (odgovor na tožbo, l. št. 17). Tožeča stranka je nato na edinem naroku za glavno obravnavo (dne 11. 12. 2013) ponovno trdila, da je toženkama infrastrukturo izročila v upravljanje, da jo toženki upravljata in zaračunavata končnim uporabnikom. Vseh teh trditev toženki nista zanikali. Upravljanje infrastukture ni mogoče brez njene prehodne izročitve, in isto velja tudi za zaračunavanje infrastrukturnih storitev. Obe okoliščini kažeta na izročitev toženi stranki. Izročitev velja za nezanikano in se šteje za priznano (2. odstavek 214. člena ZPP).

29. Tudi si ni mogoče predstavljati, kako bi lahko v celem velikem stanovanjskem naselju v Ljubljani, s številnimi dograjenimi in kupcem izročenimi stanovanji fekalna kanalizacija ne delovala brez predhodne izročitve prvi toženki. Podobno velja za meteorno kanalizacijo v razmerju do druge toženke.

II. ZAHTEVKI TOŽEČE STRANKE ZOPER DRUGO TOŽENKO

30. Zoper drugo toženko je tožeča stranka zahtevala le plačilo 168.707,08 EUR, in sicer za meteorno kanalizacijo.

31. Druga toženka je v teku prvostopenjskega postopka navajala različne razloge, zaradi katerih je menila, da ne more dolgovati ničesar. Tožena stranka naj ne bi bila dolžna graditi na temelju 138. člena ZUreP-1, ker naj bi ta določba napotovala na sklenitev urbanistične pogodbe. Takšna pogodba ni bila sklenjena. Infrastruktura se gradi na temelju program opremljanja. Po razlagi druge toženke naj bi po 138. člen ZUreP-1 ne bila pristojna za kaj več kot za gradnjo meteorne kanalizacije. V tej zadevi pa je šlo za obnovo kanalizacije.

32. Nadalje je tožena stranka ugovarjala, da naj bi tožeča stranka ne pojasnila, na kakšne način naj bi bila druga toženka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana, in tudi vzročne zveze naj ne bi pojasnila. Poleg tega naj bi tožeča stranka ne bila upravičena do povračila, ker je plačala nekaj, česar ni bila dolžna, pravice zahtevati nazaj pa si tudi ni pridržala. Navaja tudi, da naj bi šlo za gradnjo priključkov na javno kanalizacijo in torej za izdatek, ki ga mora nositi zgolj tožeče stranka.

33. Če nekdo za drugega kaj porabi ali zanj stori kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, je neupravičeno osiromašeni upravičen zahtevati povrnitev (197. člen OZ).

34. Že v svoji revizijski odločbi je VS RS zelo jasno presodilo, da je tožeča stranka trdila dovolj. Tožena stranka je bila obogatena, ker je druga toženka prihranila svoje premoženje. Tožeča stranka je namesto druge toženke izpolnila njeno zakonsko obveznost gradnje komunalne infrastrukture v javni rabi (138. člen ZUreP-1). Tožeča stranka je trdila tudi, da obstaja vzročna zveza med obogatenjem in osiromašitvijo (sklep VS RS, opr. št. II Ips 148/2015, r. št. 24). Takšne trditve je tožeča stranka postavila že v tožbi (strani 2 in 3, oboje l. št. 2).

35. Druga toženka je na splošno pristojna za opravljanje vseh lokalnih javnih služb (21. člen ZLS). Da je pristojna za gradnjo kanalizacije, je določal 138. člen ZUreP-1. Tožena stranka je bila glede na 1. odstavek 138. člena ZUreP-1 namreč pristojna za gradnjo komunalne infrastrukture; njej spada tudi kanalizacija. Ker je bila pristojna za gradnjo, je morala nositi tudi stroške za njeno gradnjo.

36. 2. odstavek 138. člena ZUreP-1 je natančneje določal, za kaj ni (več) pristojna druga toženka. Pristojna namreč ni bila za gradnjo komunalne infrastrukture, ki s prostorskim aktom ni bila namenjena javni rabi in za gradnjo priključkov na objekt in omrežja komunalne infrastrukture. Oboje je gradil investitor ali lastnik objekta in je za oboje nosil stroške sam.

37. Tožeča stranka je določno trdila, da je gradil infrastrukturo v javni rabi in se pri tem skliceval na specifikacijo A. d. o. o. z dne 11. 9. 2008. Določno je tudi navedla, da so kanali O10-3, O10, M, O10-1 in M10 namenjeni javni rabi (1. pripravljalna vloga z dne 24. 9. 2013, str. 6 = l. št. 27). Vseh teh trditev druga toženka ni opredeljeno zanikala niti v 1. pripravljalni vlogi (z dne 24. 10. 2013, l. št. 29 in nasl.) niti kasneje na 1. naroku za glavno obravnavo. Da je tožeča stranka gradila zgolj priključke na javno infrastrukturo, pa je druga toženka trdila v odgovoru na pritožbo. Trditev je neupoštevna iz vrste razlogov. Druga toženka ni namreč z ničemer opredelila, kdaj v teku prvostopenjskega postopka naj bi postavila takšno trditev. Pritožba je v tem delu sama po sebi nedoločna in že zato neupoštevna. Trditev je poleg tega nova, ker je v teku prvostopenjskega postopka še ni postavila. Druga toženka ni navedla razloga, zaradi katerega te nove trditve ni brez svoje krivde mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe. Poleg vsega je trditev ostala brez vsakih dokazov. Zato je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo upoštevati.

38. Glede na 3. odstavek 138. člena ZUreP-1 bi bila lahko sklenjena urbanistična pogodba. Če bi bila sklenjena, bi bila lahko sklenjena izključno med občino (t. j. drugo toženko) in zasebnopravno osebo. Tako jasno določa navedena določba. Takšna pogodba ni bila nikoli sklenjena. Sklenjena Pogodba pa tudi ni bila urbanistična pogodba. Njena vsebina ni bila takšna in, kar je še bolj očitno, pogodbena stranka te pogodbe ni bila druga toženka (občina).

39. Druga toženka ima prav, da je občina glede na 1. odstavek 138. člena ZUreP-1 pristojna le za gradnjo komunalne infrastrukture. Takšno je vsaj zakonsko besedilo. Tožena stranka je vseskozi vztrajala, da je treba 1. odstavek 138. člena ZUreP-1 razlagati gramatikalno. Sledeč jezikovni razlagi te določbe bi torej druga toženka morala le zgraditi meteorno kanalizacijo, obnova pa ne bi bila več njena dolžnost. Če se sledi jezikovni razlagi, seveda tudi ne bi bila dolžnost druge toženke vzdrževanje in obratovanje. Jezikovna razlaga bi vodila do povsem nesmiselnih posledic, ki so bile opisane pravkar. Očitno je, da zakonodajalec tega ni nameraval doseči, in da je torej druga toženka pristojna in mora tudi plačati za obnovo meteorne kanalizacije. To je povsem v skladu z 21. členom ZLS. Po tej določbi je druga toženka na splošno pristojna za opravljanje vseh lokalnih javnih služb (21. člen ZLS). Opravljanje lokalnih javnih služb pa je bistveno širši pojem od "gradnje" in vključuje tudi obnovo in obratovanje.

40. Sicer pa je tožeča stranka na 1. naroku za glavno obravnavo (l. št. 36) trdila, da se je izraz "obnova" uporabljal le zato, ker je kanalizacija pred tem že obstajala, bila pa je popolnoma neustrezna. V resnici je šlo za izgradnjo povsem nove kanalizacije. Teh trditev ni druga toženka niti prerekala.

41. Res se komunalna infrastruktura gradi na temelju programa opremljanja (139. člen ZUreP-1). Program opremljanja pa je povsem pravni akt, ki je v izključni pristojnosti druge toženke. Za presojo, ali je bila druga toženka obogatena, je odločilno le vprašanje, ali je druga toženka obogatena, ne pa, ali je pred tem sprejela program opremljanja, ali ne.

42. Druga toženka tudi ni nikoli zanikala trditev tožeče stranke, da sta prva in druga toženka trdili, da je bilo kanalizacijsko omrežje (pred obnovo) ustrezno (tožba, str. 2 = l. št. 2). Tudi ni zanikala trditev tožeče stranke, da sta k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja kot soglasodajalca na temelju ZGO dala soglasje oba toženca, in sicer brez vsakih pridržkov (1. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24. 9. 2013, str. 2 = l. št. 25). Vse te trditve veljajo za priznane in s tem ugotovljene. To še toliko bolj jasno kaže na to, da je tožeča stranka zgolj izpolnila to, kar je bila zakonska obveznost druge toženke.

43. V poštev tudi ne pride uporaba 191. člena OZ. 191. člen OZ se očitno nanaša na situacijo, ko nekdo izpolnjuje tujo obveznost. Pravico, zahtevati plačano nazaj bi imelo smisel le, če bi se takšen pridržek izjavil v razmerju do obogatene osebe, ki bi bila hkrati prejemnik plačila. Prejemnik plačil je bil izvajalec gradbenih del, ki v tem sporu ni udeležen in tudi ni bil obogaten. Poleg tega niti besedilo 197. člena OZ ne kaže na to, da bi tudi za to določbo veljala izjema iz 191. člena OZ. In končno, 191. člen OZ se ne uporabi, če je nekdo plačal, da bi se izognil sili. Beseda "sila" se je že doslej razlagala široko, kot neugodne posledice (odločbe VS RS, opr. št. II Ips 26/2003, II Ips 432/2002, II Ips 329/1993 in III Ips 18/2007, ter II DoR 165/2012). Prav to pa je tožeča stranka trdila. V obnovo (v resnici pa gradnjo) kanalizacijskega omrežja se je tožeča stranka spustila zato, ker ji je grozilo, da bodo kupci stanovanj v X. zahtevali pogodbene kazni zaradi zamude pri pridobivanju uporabnega dovoljenja. Druga toženka je zavrnila obnovo, ker se je druga toženka temu uprla z izgovorom, da za to nima denarja (tožba, str. 2 = l. št. 2). Teh trditev ni druga toženka nikoli zanikala. Plačilu svojih obveznosti pa se je upirala vseskozi, prav do vložitve odgovora na pritožbo.

III. UGOVOR PRIPOZNAVE TERJATEV S STRANI PRVE TOŽENKE

44. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prva tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti namreč izrecna in določna. Tako iz navedb prve tožene stranke v odgovoru na tožbo (l. št. 17, 2. točka navedb), kot tudi njenih nadaljnjih navedb, izhaja, da je nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tudi sicer na podlagi trditev prve tožene stranke (l. št. 16, druga stran, 2. točka navedb v odgovoru na tožbo), na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče določno opredeliti, kaj natančno bi naj prva tožena stranka pripoznala. Pripoznava mora biti namreč takšna, da lahko na njeni podlagi sodišče brez nadaljnjega obravnavanja nedvoumno zaključi, da tožena stranka izrecno priznava, da je tožbeni zahtevek v celoti oziroma v točno določenem delu utemeljen.

45. Enako je bilo stališče pritožbenega sodišča že v njegovi prvi pritožbeni sodbi. VS RS mu je pritrdilo (sklep VS RS, opr. št. II Ips 148/2015).

46. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka vtoževane terjatve ni pripoznala z dopisom z dne 20. 12. 2010. Gre namreč za dopis tožeče stranke, ki je bil naslovljen na prvo toženo stranko. Navedeni dopis torej ne predstavlja izjave volje tožene stranke. Zastaranje zato v smislu 364. člena OZ ni moglo biti pretrgano. Dolg mora namreč pripoznati dolžnik.

IV. ZASTARANJE TERJATEV

47. Zastarajo lahko le obstoječe in zapadle terjatve. Obrazloženo je že bilo, da so terjatve tožeče stranke nastale. Tožeča stranke je tudi trdila, da je izvajalcu v več obrokih plačala skupaj 292.178,30 EUR, zadnji delni obrok je bil plačan 15. 1. 2007. Tudi teh trditev ni prerekala nobena od obeh toženk. Prej zahtevek tožeče stranke do prve toženke ni mogel nastati, saj ni niti mogla vedeti, koliko bo sploh lahko zahtevala od nje. Isto velja tudi v razmerju do druge toženke. Da je šele takrat lahko nastala obogatitev druge toženke, je stvar pravne presoje in ne stvar zatrjevanja dejstva. Pravno mnenje pa lahko stranka izrazi v teku postopka kadarkoli, seveda tudi v pritožbi. Tožba je bila vložena 16. 12. 2011. 48. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pritožbeno sodišče ne meni, da je terjatev do prve toženke zastarala.

49. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da Pogodba ni gospodarska pogodba, in da torej zanjo ne velja triletni zastaralni rok, ampak splošni petletni zastaralni rok. Ta v času od zapadlosti terjatev tožeče stranke do vložitve še ni pretekel. 50. OZ v četrtem odstavku 13. člena določa, da se za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je bila narava Pogodbe takšna, da je mogoče reči, da je tožeča stranka z njeno sklenitvijo opravljala pridobitno dejavnost. 51. Nedvomno tožeča stranka v obravnavanem primeru ni nastopala kot gospodarski subjekt (2. odstavek 13. člena OZ). V skladu s takrat veljavnim Zakonom o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00, v nadaljevanju ZJS) je bila namreč tožeča stranka, in še vedno je, javni sklad. To stališče potrjujejo tudi sklepi VSL I R 64/2013 z dne 22. 8. 2013, I R 37/2014 z dne 14. 5. 2014 in I R 38/2014 z dne 27. 5. 2014. Javni sklad je pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa (prvi odstavek 1. člena ZJS). Tožeča stranka je bila ustanovljena na podlagi SZ (Stanovanjski zakon - Uradni list RS, št. 18/1991), ki jo je opredelil kot javno pravno osebo s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, določenimi s SZ. Njena temeljna naloga pa je financiranje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spodbujanje stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš. Slednje izhaja tudi iz Akta o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/2000 z dne 19. 10. 2000), ki ga je v skladu s 57. členom ZJS tudi opredelil kot javni sklad. Tožeča stranka torej svojo dejavnost opravlja v javnem interesu. Vse navedeno je tožeča stranka zatrjevala tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi. Trditve tožeče stranke, da ne opravlja pridobitne dejavnosti, je torej ustrezno in pravilno pojasnila.

52. Na drugi strani toženki nista pojasnili, v čem je dejavnost tožeče stranke pridobitna, oziroma da je bila Pogodba sklenjena v pridobitne namene. Pri tem so ostale neprerekane trditve tožeče stranke, da nepremičnin, s katerimi posluje, tožeča stranke ne daje na neomejeni in prosti trg brez omejitev, in da lahko stanovanja prodaja le kupcem, ki se pravočasno prijavijo na razpis ter izpolnjujejo izrecno navedene pogoje za to. Isto velja tudi za trditve tožeče stranke (l. št. 27, tretji odstavek), da je v obravnavanem primeru šlo za izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je namenjena javni rabi. Pogodba pa je bila sklenjena ravno v zvezi s financiranjem te izgradnje. V obravnavanem primeru torej Pogodba ni zasledovala pridobitnih namenov, zaradi česar je potrebno v skladu z določbo četrtega odstavka 13. člena OZ zaključiti, da Pogodba ni gospodarska pogodba. Zanjo zato velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

53. Glede terjatve tožeče stranke do druge toženke pa je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je bila druga toženka obogatena že s sklenitvijo Pogodbe, torej dne 2. 8. 2005, tožeča stranka pa s tem trenutkom prikrajšana. Ker je bila tožba vložena po poteku triletnega oziroma petletnega zastaralnega roka, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

54. Tudi za terjatev tožeče stranke do druge toženke na temelju neupravičene obogatitve zastaralni rok do vložitve tožbe še ni pretekel. Utemeljeno je namreč pritožbeno stališče tožeče stranke, da v obravnavanem primeru druga toženka ni bila obogatena s trenutkom sklenitve Pogodbe.

55. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Obogatitev oziroma zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa v skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožeča stranka plačala oziroma dejansko založila sredstva za drugo toženo stranko (smiselno isto tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 354/2010 z dne 5. 12. 2013 in II Ips 377/2010 z dne 19. 12. 2013). Tožeča stranka torej v trenutku sklenitve Pogodbe še ni imela terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, saj ta takrat še ni zapadla. Zato tudi v tem delu zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke ni pravilen. Materialno pravo je torej bilo zmotno uporabljeno. Tožba je bila vložena 19.12.2011. Okoliščin, ki bi kazale na to, da se je zastaranje tožbenega zahtevka začelo že pred 19. 12. 2006, druga toženka ni zatrjevala.

V. ODLOČITEV O ZAMUDNIH OBRESTIH

56. Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti je utemeljen (1. odstavek 299. člena OZ). Upnik je do zakonskih zamudnih obresti upravičen od začetka sodnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti.

57. Tožeča stranka je tožbo vložila 19. 12. 2011. Od tega dne naprej je tudi zahtevala tudi zakonske zamudne obresti.

VI. STROŠKI POSTOPKA

58. Ker so se sodni postopki za toženki končali neuspešno, nista upravičeni zahtevati povrnitve svojih stroškov postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

59. Povrniti pa jih morata tožeči stranki, in sicer solidarno (3. odstavek 161. člena ZPP).

60. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za postopek v višini 1.756,30 EUR kot nagrade za prvostopenjski postopek, do 1.621,20 EUR kot nagrade za narok in do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT. Upravičena je tudi do povrnitve sodne takse v višini 3.525,00 EUR.

61. Ni pa upravičena do povrnitve pavšalnega zneska v višini 10,00 EUR po tar. št. 6000 ZOdvT. Takšen pavšalni znesek namreč v ZOdvT ni bil predviden. Tožeča stranka mora poleg tega nositi stroške za izdelavo dokumentov do 100 strani sama. Koliko strani pa je izdelala, ni niti trdila.

62. DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-11). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve DDV v višini 20 % za pred 1. 7. 2013 opravljene storitve, in v višini 22 % za storitve, so bile opravljene po 1. 7. 2013. 63. Skupaj je upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v višini 8.339,82 EUR. Ta znesek morata toženki povrniti nerazdelno, ker sta nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (3. odstavek 161. člena ZPP). Isto velja tudi za vse ostale stroške.

64. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve nagrade za pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 2.160,60 EUR, do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in sodne takse v višini 3.885,00 EUR, ter DDV od vsote teh postavk. Ni pa upravičena do povrnitve pavšalnega zneska v višini 20,00 EUR po tar. št. 6000 ZOdvT. Razlogi so že bili podani. Upravičena je do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 7.400,03 EUR.

65. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v višini 2.702,00 EUR, do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in sodne takse v višini 3.885,00 EUR, ter DDV od vsote teh postavk. Ni upravičena do povrnitve pavšalnega zneska v višini 20,00 EUR po tar. št. 6000 ZOdvT. Razlogi so že bili podani. Upravičena je do povrnitve stroškov revizijskega postopka v višini 8.060,54 EUR.

66. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka znašajo skupaj 15.460,57 EUR.

67. Navedene zneske bosta morali toženki povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo nastala zamuda s plačilom, bo treba plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.