Jedro

V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tako visoko izraženi begosumnosti tudi ukrep zadrževanja oziroma odvzema prostosti na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato pridržanje v Centru za tujce nujno za uresničitev legitimnega cilja zakonodajalca Republike Slovenije in EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2000 v kraju B., državljan Islamske republike Pakistan, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe 604/2013. Prosilec je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 2. 12. 2021 od 15:00 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji dne 2. 12. 2021. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je prosilca dne 14. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. V Republiko Slovenijo je vstopil dne 13. 11. 2021 ob 16.50 na ilegalen način. Po uspelem ilegalnem prehodu meje med Hrvaško in Slovenijo je pot nadaljeval v smeri Italije. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za vstop v Slovenijo in da je državno mejo med Hrvaško in Slovenijo prestopil na nedovoljen način. V policijskem postopku je prosilec povedal, da je izvorno državo zapustil v mesecu septembru 2019 zaradi slabih ekonomskih razmer. Odločil se je, da odide preko Slovenije v Italijo, kjer bi se zaposlil. 3. V nadaljevanju je povedal, da ne poseduje nobenega osebnega dokumenta. Osebno izkaznico je izgubil na poti v Evropo. Potnega lista ni imel nikoli. Izvorno državo je zapustil zaradi ekonomskih razmer. V izvorni državi je uspešno zaključil šolanje. Po zaključku šolanja se je želel zaposliti, a zaposlitev ni našel. Njegov oče je z nizko pokojnino preživljal družino. Iz tega razloga se je odločil, da zapusti izvorno državo in odide v Evropo, kjer bi našel zaposlitev in na ta način pomagal svoji družini.

4. Iz baze EURODAC je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil dne 19. 10. 2021 na Hrvaškem. Prosilec je povedal, da so ga na Hrvaškem prijeli policisti in ga odpeljali v kamp, ki se je nahajal v bližini Zagreba. Na Hrvaškem se je odločil, da zaprosi za mednarodno zaščito iz razloga, ker so ga hrvaški varnostni organi večkrat vrnili v Bosno in Hercegovino in je želel na ta način prekiniti vrnitve v Bosno in Hercegovino s strani hrvaških varnostnih organov. Na Hrvaškem je imel tudi osebni razgovor, ki je trajal približno tri ure. Po končanem osebnem razgovoru so mu izdali izkaznico prosilca za mednarodno zaščito z veljavnostjo enega leta. Na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ni počakal, ker je želel oditi v Italijo, kjer bi se zaposlil in pridobil ustrezne dokumente za bivanje. Njegova ciljna država je namreč Italija. Iz tega razloga se je odločil, da zapusti Hrvaško in odide v Italijo.

5. Na vprašanje, iz katerega razloga je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito podal drugačen datum rojstva kot v policijskem postopku, je prosilec odgovoril, da je policistom izročil izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki jo je dobil na Hrvaškem in na kateri je navedel datum rojstva, ki ga je podal tudi pri prošnji za mednarodno zaščito. Policisti so kljub temu zapisali drugi datum rojstva. Na vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Slovenije, če ga ne bi ujeli policisti, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal je, da ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga ne bi prijeli policisti.

6. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kar je pri podaji prošnje z dne 2. 12. 2021 zamolčal. Prav tako je navajal v postopku, da je njegova ciljna država Italija, kjer se je želel zaposliti. Prosilcu je bilo pojasnjeno, da obstaja utemeljeni sum, da njegova morebitna predaja pristojni državi članici za obravnavo njegove prošnje ne bo izvedena v primeru, da mu ne bo omejeno gibanja.

7. Pristojni organ je hrvaškim migracijskim organom dne 3. 12. 2021 posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Prosilec je, kakor to izhaja iz spisovne dokumentacije, za mednarodno zaščito zaprosil dne 19. 10. 2021 na Hrvaškem in je še pred odločitvijo o njegovi prošnji samovoljno zapustil azilni dom na Hrvaškem. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je prosilec prošnjo podal zato, da bi si omogočil prosto prehajanje po Evropski uniji (okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1). Prav tako je navajal v postopku, da je njegova ciljna država Italija, kjer bi se zaposlil. Ob tem je potrebno izpostaviti, da prosilec namere za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi podal, če ga policija ne bi našla, temveč bi Slovenijo uporabil zgolj za tranzit do ciljne države. Na podlagi navedenega, pristojni organ ugotavlja, da je podana tudi okoliščina iz druge alineje 84.a člena.

8. Prosilec je v policijskem postopku v Sloveniji podal drugačen datum rojstva kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. V policijskem postopku je navajal, da je rojen 30. 12. 2000, pri podaji prošnje pa je navedel, da je rojen 27. 12. 2020. Prosilec je sicer v postopku priznanja mednarodne zaščite pojasnil, da je prišlo do pomote pri datumu rojstva, ker so se zmotili pri zapisu slovenski policisti, vendar pristojni organ takšni pojasnitvi ne more slediti.

9. Opisana prosilčeva ravnanja (ko je ozemlje Hrvaške zapustil še pred podajo odločitve o njegovi podani prošnji, namen oditi v Italijo) nakazujejo na njegovo nepripravljenost sodelovanja v postopku. Obenem manipulacija osebnih podatkov in prilagajanje le-teh, še posebej ob odsotnosti osebnih dokumentov, nakazujeta na to, da prosilec ni želel, da bi se ugotovila njegova identiteta, ki pa je v postopku mednarodne zaščite ključnega pomena. Nepripravljenost sodelovanja v postopku ter podajanje lažnih podatkov pa predstavljata enega izmed objektivnih kriterijev begosumnosti, opredeljenih v 84.a členu ZMZ-1. 10. Prošnjo za mednarodno zaščito je podal na Hrvaškem, pri tem je ozemlje Hrvaške zapustil še pred odločitvijo, kar se šteje kot nesodelovanje v postopku, prav tako je spreminjal osebne podatke. Sam je tudi zatrdil, da je dejansko namenjen v Italijo. Upoštevaje prosilčeva ravnanja v postopku, pristojni organ domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije ne bo zapustil, pa glede na njegova pretekla dejanja, prosilcu ne gre verjeti. Na podlagi omenjenega pristojni organ ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se prosilcu omejuje gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Dejstva, ki izhajajo iz prosilčeve spisovne dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustiti azilni dom in bi tako onemogočiti zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je samovoljno zapustil Hrvaško, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, slednje tudi v konkretnem primeru, kljub njegovih trditvam, ni nemogoče. Prav tako je prosilec kot svojo ciljno državo navedel Italijo. Prosilec je v postopku priznanja mednarodne zaščite tudi zatrjeval, da ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga ne bi prijela policija. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi v okviru Dublinske uredbe.

12. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo.

13. Pristojni organ, glede na navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge in tretje točke 28. člena Dublinske uredbe, v povezavo s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

14. V tožbi tožnik pravi, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugo alinejo 84. člena ZMZ-1, saj tožeča stranka še nikoli ni poskušala samovoljno zapustiti Republike Slovenije. Neutemeljeno je sklicevanje tudi na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, saj ni bilo na strani tožnika, da bi nepravilno napisal rojstni datum v uradne dokumente, ampak je bila to napaka policista.

15. Način vodenja postopka ni omogočil tožeči stranki, da se brani z argumenti proti ukrepu pridržanja oz. odstranitve iz države. Tožeča stranka v tem procesnem dejanju ni dobila možnosti, da bi imela dostop do pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško in da bi bila informiran o postopku vrnitve na Hrvaško oziroma o posledicah predmetnega postopka. Pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je namreč absolutna pravica. Nezanesljivo dokumentiran sprejem izjave tožnika na zapisnik z dne 2. 12. 2021 vzbuja prevelik dvom oziroma tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da je tožnik imel dejansko, učinkovito, hitro in enostavno možnost, da je se je lahko učinkovito pripravil na podajo prošnje in posledično na omejitev gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Tožeča stranka v omenjenem primeru še omeni sodbo C-18/16 Sodišča EU. Tožena stranka je v izpodbijanem primeru prekoračila sorazmernost, ki jo ni z ničemer utemeljila, zgolj navaja znatno nevarnost pobega in še sama uradno zagotovo ne ve, ali je Hrvaška pristojna država. Omenjena sodba prav tako omejuje ukrep pridržanja na čim krajši čas oz. čim krajše mogoče obdobje. Če je tožena stranka vezala ukrep pridržanja, bi moralaže imeti odobreno zahtevo za ponovni sprejem v drugi državi, ne pa da je negotova glede odgovora druge države, časovno pa lahko le predvideva, kdaj bo dobila takšen odgovor.

17. Ker ni podan razlog iz pete alineje prvega odstavka 85. člena ZMZ-1 je potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz razloga kršitve pravil postopka, neugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

18. Ugotavlja tudi, da manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti, da bo tožeča stranka lahko predala tožečo stranko odgovorni državi. Takšna obrazložitev tožene stranke ni zadostna za omejitev tožeče stranke na prostore Centra za tujce, kajti tožena stranka v ničemer ne garantira, da bo postopek ugotovitve in sprejem res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov. V kolikor tožeča stranka zapusti območje Republike Slovenije, so predvideni drugi "ustavitveni" ukrepi postopka mednarodne zaščite. S tovrstnimi ukrepi tožena stranka omejuje svobodo gibanja tožene stranke. Zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost tožene stranke natančno in v skladu z zakonom pojasniti izpodbijani ukrep, kar pa ni bilo storjeno. Ukrep pridržanja tudi ni nujen in sorazmeren, niso pojasnjeni primerni razlogi po zakonu oziroma so nedorečeni, ter tako tudi niso izpolnjeni pogoji pridržanja tožeče stranke. Predlaga zaslišanje tožnika.

19. Tožeča stranka na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu te tožbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožeča stranka je v tej tožbi izkazala, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožeči stranki prizadelo nepopravljivo škodo, ki se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dneve brez osebne svobode, pa ne bo mogel nihče nadomestiti.

20. Vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Predlaga odpravo sklepa in da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

21. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na argument iz izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da preveri pravočasnost tožbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

22. Tožba je pravočasna, ker je tožnik izpodbijani akt prejel 8. 12. 2021, tridnevni rok za oddajo tožbe na pošto je padel na soboto 11. 12. 2021, kar pomeni, da bi moral pooblaščenec tožnika tožbo oddati v ponedeljek dne 13. 12. 2021, kar je po zaznambi na tožbi tudi storil. 23. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah EU ( v nadaljevanju. Listina EU) in za neposredno uporabo Uredbe EU št. 604/2013 v povezavi z določbami ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16, 5/17 - ZTuj-2D, 54/21). V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da „pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine EU razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino EU in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije“.1

24. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje2, na področje določenega dela države3, na kraj (mesto) prebivanja4, na ozemlje ene države,5 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.7 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.9

25. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

26. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem _„svobode gibanja,_“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov.11 Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.12 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem „odvzem svobode gibanja.“13 Vendar pa Veliki senat Sodišča EU v zadevi FMS in ostali v odstavku 100, ko se sklicuje na preteklo prakso Sodišča EU, pravi, da je _„v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“_14 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi _FMS in ostali_.15

27. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),16 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka odločitev o pridržanju po ZMZ-1 obravnava kot ukrep omejitve gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, kar je drugi del vsebine določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013. 28. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave)17. Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.18 Presoja izpodbijanega akta z vidika prvega dela določbe člena 28(2) Dublinske uredbe:

29. Prvi del določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pravi, _„kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo“ /.../._19

30. V tem prvem delu določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je prvi korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta vprašanje, ali je izpolnjen pogoj, da gre za pridržanje z namenom, da se omogoči izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Na glavni obravnavi je bilo potrjeno, da je tožena stranka zahtevo za (ponovni) sprejem poslala pristojnemu organu na Hrvaško dne 3. 12. 2021. Na glavni obravnavi je tožena stranka v spis predložila tudi odgovor Hrvaške, da bo sprejela tožnika. V skladu s stališčem Sodišča EU z dne 31. 5. 2018 iz členov 28(2) in 28(3) Uredbe EU št. 604/2013 izhaja, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam _„omejijo gibanje“,_20 še preden se zahteva za sprejem ali ponovni prejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja.21 S tega vidika izpodbijana odločitev nima nezakonitosti.

31. _Po določbi člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2o13 „nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“_ Tožena stranka se je v zvezi z _„znatno nevarnostjo pobega“_ oprla na kriterije iz druge, tretje in pete alineje 84.a člena ZMZ-1. 32. V zvezi z ugovorom glede uporabe kriterija iz druge alineje prvega odstavka 84.a člen ZMZ-1 ima tožeča stranka prav, kajti tožena stranka v izpodbijanem aktu ni rekla nič o pravno relevantnih dejstvih v zvezi s to alinejo 84. ačlena ZMZ-1, saj ni ugotavljala nobenih dejstev o tem, da je tožnik že samovoljno zapustil Slovenijo. To, da je Slovenijo poskušal prečkati brez dovoljenja, da ostane v Sloveniji, ne pomeni, da jo je samovoljno zapustil v smislu določila 84. a člena ZMZ-1. Tožena stranka je torej napačno uporabilo drugo alinejo prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. 33. Tudi v zvezi z drugim kriterijem iz pete alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 ima tožeča stranka prav. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v policijskem postopku navajal, da je rojen 30. 12. 2000_, „pri podaji prošnje pa je navedel, da je rojen 27. 12. 2020“_, in da je s tem manipuliral z osebnimi podatki in da ni želel, da bi se ugotovila njegova identiteta. Tožnik je pojasnil, da je policistu pokazal izkaznico, ki jo je dobil na Hrvaškem, a so policisti napisali drug datum. Tožena stranka ni verjela, da bi se to lahko zgodilo, za kar ni ponudila nobenega razloga, pri čemer je sama v izpodbijanem sklepu zapisala napačno letnico rojstva 2020, namesto 2000. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi brez težav povedal svoje ime letnico rojstva, kraj rojstva imena matere in očeta, zato ni izkazano nobeno manipuliranje z osebnimi podatki. Tudi peto alinejo prvega odstavka 84.a. člena ZMZ-1 je torej tožena stranka napačno uporabila.

34. Tožena stranka pa je dovolj zanesljivo ugotovila, da je izkazan kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 84.a. člena ZMZ-1 in sicer da je tožnik _„predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici EU“_ in sicer na Hrvaškem in jo je _„pozneje zapustil“_. To sicer samo po sebi še ne pomeni presoje oziroma ocene _„posameznega primera“_, vendar pa ostale okoliščine, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu in jih je sodišče preverilo na glavni obravnavo, kažejo, da je izkazana znatna begosumnost, celo povsem očitno. Tožnik je namreč iz Pakistana odšel izključno iz razloga, da bi našel delo in da bi pomagal svoji družini v finančnem smislu, zlasti mami, ki je bolna, kar se je verodostojno potrdilo na zaslišanju na glavni obravnavi. Na Hrvaškem je za azil zaprosil, kot je sam povedal na razgovoru ob izreku ukrepa pridržanja, ker so ga kar (približno) dvajsetkrat iz Hrvaške vračali v BiH in da se mu to ne bi več zgodilo, se je enkrat odločil, da zaprosi za azil. Na glavni obravnavi je potrdil, da je imel prvotni namen oditi v Italijo, da bi delal in zaslužil nekaj denarja. Ob podaji prošnje v Sloveniji ni povedal, da je na Hrvaškem že zaprosil za azil. Ko je bil na glavni obravnavi soočen s tem, da je v postopku vračanja na Hrvaško, je povedal, da bi želel delati, da na Hrvaškem ni želel ostati in da si tudi danes ne želi nazaj, ker tam ne more dobiti dela. Je sicer poskušal, pa ga ni dobil. Ko je bil na glavni obravnavi soočen tudi s tem, da v Sloveniji ne bo mogel dobiti dela, glede na status, ki ga ima, je povedal, da bo v tem primeru moral oditi naprej.

35. Iz navedenega očitno izhaja, da je tožnikov edini cilj, kateremu vse podreja, ta, da dobi delo, da bi pomagal svoji družini v Pakistanu, zlasti mami, ki je bolna. To je očitno tako močan motiv pri tožniku, da sodišče, kljub trditvi tožnika, da bi želel ostati v Sloveniji, da bi tu dobil delo, temu ne more dati posebne teže, saj je v postopku vračanja na Hrvaško. Njegova begosumnost je zato znatna, močno motivirana in povsem očitna in zato brez dvoma izkazana. Sodišče v nadaljevanju prehaja na presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Dublinske uredbe.

Presoja izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Dublinske uredbe:

36. Drugi del oziroma nadaljevanje določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 pa pravi, da se pridržanje lahko odredi /.../ „ _vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“_

37. V zvezi s tem se postavlja pravno vprašanje, ali tudi za pogoje pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013 v zvezi z učinkovitostjo uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, tako kot za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu št. 2013/33, velja, da _„morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot o redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu.“_ Ta obveznost je določena v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito.

38. Določba člena 28(4) Uredbe EU št. 604/2013 sicer pravi, da _„kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU.“_

39. Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča ne pomeni, da se določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne more uporabljati v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013. Uvodna izjava št. 20 namreč med drugim določa, da kar zadeva _„splošna jamstva“_ v zvezi s pridržanjem in _„pogoje za pridržanje“_, bi morale države članice, _„kjer je to ustrezno,“_ določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Uredbi EU št. 604/2013. Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je tak ustrezen primer, kajti _„pogoj“_ za pridržanje po členu 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti _„drugih manj prisilnih ukrepov“._ Pojem _„alternative pridržanja“_ je soroden, a ni pravno identičen s pojmom _„manj prisilni ukrepi.“_ Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma je na primer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce zaradi drugačnega režima, čeprav še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve v svoboščinah, ki ne pomenijo odvzema prostosti. Poleg tega ni objektivne in upravičene podlage za to, da bi sorazmernost posega v pravico do osebne svobode oziroma prostosti po Uredbi EU št. 604/2013 imela bistveno drugačne kriterije za njeno uporabo kot sorazmernost takšnega posega po Direktivi o prejemu 2013/33/EU. V obeh primerih gre za prosilca za mednarodno zaščito. In v obeh primerih pridržanje lahko traja čim manj časa oziroma čim krajše obdobje (člen 9(1) Direktiva o sprejemu 2013/33/EU; člen 28(3) Uredbe EU št. 604/2013). V primeru Uredbe EU št. 604/2013 mora biti v skladu s tretjim pododstavkom člena 28(3) predaja izvedena najpozneje v 6 tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Ureditev alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU brez dvoma lahko služi cilju učinkovitega izvajanja Uredbe EU št. 604/2013 in hkrati ob tem služi omejevanju pravice do osebne svobode v skladu z načelom sorazmernosti, ki je načelo iz primarnega prava EU (člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU v zvezi s pravico iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah EU.

40. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz 84. člena ZMZ-1 je _„manj prisilni ukrep“_ od pridržanja v Centru za tujce. Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti, ki jo je ugotovila tožena stranka in jo je sodišče lahko potrdilo v prejšnjem razdelku te obrazložitve, tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva. Tožnik je bil namreč na zaslišanju na glavni obravnavi povsem odkrit v tem, da mu je glavni in edini cilj, da bi dobil delo za plačilo, da bi lahko pomagal svoji družini in mami v Pakistanu, kar je sodišče utemeljilo že v prejšnjem razdelku sodbe. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tako visoko izraženi begosumnosti tudi ukrep zadrževanja oziroma odvzema prostosti na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato pridržanje v Centru za tujce nujno za uresničitev legitimnega cilja zakonodajalca Republike Slovenije in EU.22 Upravno sodišče je torej v tej presoji upoštevalo standard, da za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje _"strogo omejen" ukrep_,23 in mora biti izrečen v _"izjemnih okoliščinah"_24, če je to _"nujno, razumno in sorazmerno,"_25 ker gre za _"skrajno sredstvo"_.26 V konkretnem primeru je ta standard izpolnjen.

41. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

42. Ker je sodišče opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega akta in je ugotovilo, da je ukrep pridržanja v konkretnem primeru utemeljen in zakonit, ni izkazana težko popravljiva škoda na strani pravic tožnika glede na potrebnost upoštevanja sorazmernosti z varstvom pravic drugih in javnega interesa. Zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljen (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni viri za zvezo med pravom EU in EKČP so (tudi) člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 2 _Cyprus v Turkey_, 10. 5. 2001. 3 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 4 _Hajibeyli v. Azerbaijan,_ 10. 7. 2008. 5 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany,_ 22. 3. 2001. 6 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 7 _Ahingdane v the United Kingdom,_ 28. 5. 1985. 8 _Amuur v. France_, odst. 42, 48; _Khlaifia and others v. Italy_, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 9 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 11 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 12 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 13 C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223. 14 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 100. 15 Glej: Ibid. odst. 231. 16 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 17 Glej tudi: ibid. odst. 126-147. 18 Glej _mutatis mutandis_: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 19 To določilo je treba uporabljati v povezavi z določbo člena 28(1) Uredbe EU št. 604/213, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v uredbi. 20 Z razliko od slovenske različice te sodbe angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica ne uporabljajo pojma _„omejitev gibanja“_, ampak uporabljajo pojem _„upravno pridržanje._“ 21 C-647/16, odst. 67. Glej tudi: C-60716, Amayry, 13. 9. 2017, odst. 25-27, 30-31. 22 Po členu 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU je omejitev pravice do svobode iz 6. člena te listine dovoljena , če je potrebna in če dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija ali če je omejitev potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 23 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 24 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52. 25 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63. 26 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.