Jedro

Bistvo pritožbe obdolženčevega zagovornika je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da se sicer tega, kar se je dogajalo tik pred nesrečo ne spomni, je pa avtomobil kritične noči vozil, sam pa je sedel na sovoznikovem sedežu, kar potrjujejo tudi krvni madeži na tem sedežu. Tak obdolženčev zagovor pa je tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca, ki tudi sicer stanuje v neposredni bližini kraja prometne nezgode, ni mogoče verjeti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora ter v skladu s prvim in drugim odstavkom 39. člena KZ tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu ne všteva v čas trajanje te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je bil plačati na 400,00 EUR odmerjeno povprečnino, nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika pa so v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenili proračun.

Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni pritožil obdolženčev zagovornik, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, temu podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazni tako, da obdolžencu izrečeno prostostno kazen znatno zniža oziroma, da jo pogojno odloži. Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen dve leti zapora.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

O seji pritožbenega senata je pritožbeno sodišče obvestilo višje državno tožilstvo, v skladu s predlogom v pritožbi pa tudi obdolženčevega zagovornika. Seje pritožbenega senata se je udeležil le obdolženčev zagovornik, višji državni tožilec pa na sejo, kljub izkazanemu obvestilu, ni pristopil, zato je bila seja pritožbenega senata opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbi napada obdolženčev zagovornik. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v prvostopnem krivdnem izreku opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se v izogib ponavljanju na razloge prvostopne sodbe tudi v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje: Bistvo pritožbe obdolženčevega zagovornika je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da se sicer tega, kar se je dogajalo tik pred nesrečo ne spomni, je pa avtomobil kritične noči vozil, sam pa je sedel na sovoznikovem sedežu, kar potrjujejo tudi krvni madeži na tem sedežu. Tak obdolženčev zagovor pa je tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca, ki tudi sicer stanuje v neposredni bližini kraja prometne nezgode, ni mogoče verjeti (stran 29 in ostale prvostopne sodbe). Pri tem je utemeljeno izhajalo iz okoliščin, da krvni sledovi na sovoznikovem sedežu niso pripadali obdolžencu, kot je to trdil v svojem pisnem zagovoru. Ki v tistem času sploh ni imel opravljenega vozniškega izpita, pa je izpovedal, da je iz obdolženčevega avtomobila izstopil, že preden je prišlo do nezgode. O tem, da je imel prometno nesrečo, pa je obdolženec še istega dne po telefonu pripovedoval tudi. Pa tudi okoliščina, da se je obdolženec po nezgodi, ko ga je policija že iskala, saj je bil njegov avtomobil izsleden kmalu po nezgodi, zatekel na oddelek za psihiatrijo, od koder je bil odpuščen, med drugim tudi z diagnozo, da je šlo za akutno reakcijo na stres, kar je prehodna motnja, ki se razvije kot odziv na izredno obremenilni življenjski dogodek, le še potrjuje očitek obtožbe. Ob tem pa pri obdolžencu tudi ni bilo nobene podlage za amnezijo, saj zdravniki niso zasledili nobenega strokovnega razloga za to, da se podrobnosti nezgode ne bi spomnil, kot je to sam trdil. Da je obdolženec najverjetneje simuliral izgubo spomina, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Da so bile obdolženčeve izjave neresnične izmišljotine, ki jih je namerno oblikoval, pa je v medicinski dokumentaciji zabeležila že psihiatrinja.

Vse navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem tudi v izpodbijani sodbi navedene telefonske razgovore, predvsem med obdolžencem in, ki ga je obdolženec klical takoj po nezgodi, že pred 06.00 uro zjutraj, nato pa takoj po 06.00 uri, predstavlja sklenjen krog indicev, ki potrjujejo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer gre obdolženčev umik v psihiatrično bolnišnico in njegovo "izgubo spomina" za čas nezgode očitno pripisati načinu njegove obrambe.

Ob na prvi stopnji izvedenih dokazih pritožbeno prizadevanje prikazati, da je avto ob nezgodi vozil ne more biti uspešno. Ob že navedenih zaključkih psihiatrinje in izvedenca, da obdolženec izgubo spomina le fingira, pritožnik namreč ne more prepričati, da je izkoristil obdolženčevo psihično stanje, pa tudi pritožbeno opozarjanje na razlike v izpovedbah, ki jih pritožnik izpostavlja tudi v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca, ne morejo vzbuditi dvoma v zaključke prvostopnega sodišča, saj je o odločilnem dejstvu, da v času nezgode ni bil v avtomobilu, ves čas izpovedoval enako. Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi zaključki, da je bila v avtomobilu v času nezgode nesporno še ena oseba, pri čemer se pritožnik sklicuje na izpovedbo priče. Le-ta je namreč povedal (l. št. 82), da se mu le zdi, da v vozilu ni bil le voznik oziroma, da le misli, da je bil v avtu še nekdo (l. št. 315) in torej v to ni bil tako prepričan, kot skuša to prikazati obdolženčev zagovornik.

Ob vsem navedenem, ko v obravnavani zadevi prav nič ne kaže na to, da je avto ob nezgodi vozil, kot skuša to prikazati pritožba, in ko tudi ni najti nobenega razloga, zakaj bi se tedaj obdolženec sploh zatekel na psihiatrijo, fingiral izgubo spomina, neposredno po nezgodi pa klical in ter ji razlagal, da je imel prometno nezgodo, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, se pritožba obdolženčevega zagovornika pokaže kot neutemeljena.

Odločbo o kazenski sankciji napadata oba pritožnika. Obdolženčev zagovornik meni, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni preveč poudarilo obteževalne okoliščine, olajševalnih pa ni upoštevalo. Pri tem pritožnik posebej izpostavlja, da so posledice obravnavanega dejanja obdolženca tako prizadele, da je bil zaradi tega celo na opazovanju v psihiatrični bolnišnici. Po pritožnikovi oceni pa bi sodišče moralo v večji meri upoštevati tudi, da je obdolženec še nekaznovan, zaradi česar se pritožnik zavzema za spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da se mu prostostna kazen znatno zniža oziroma, da se pogojno odloži. Okrožni državni tožilec pa se v pritožbi zavzema za izrek višje prostostne kazni, saj meni, da prvostopno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo teže kaznivega dejanja, stopnje ogrožanja zavarovane dobrine, prejšnjega življenja obdolženca in njegovega obnašanja po storjenem dejanju. Ob tem pritožnik navaja tudi, da je obdolženec huje kršil cestnoprometne predpise, da je zaradi njegovega ravnanja ena oseba izgubila življenje, da je po nezgodi pobegnil, pred tem pa je bil obravnavan tudi pri sodniku za prekrške.

Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije ne v korist in ne v škodo obdolženca. Kot v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca navaja že obdolženčev zagovornik, je okoliščine, na katere se v pritožbi sklicuje okrožni državni tožilec, pri odmeri kazni prvostopno sodišče že upoštevalo. Ugotovljenim obteževalnim okoliščinam pa je dalo tudi zadostno težo. V zadostni meri pa je prvostopno sodišče upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, pri čemer okoliščina, da je po nezgodi bil obdolženec na opazovanju v psihiatrični bolnišnici, glede na že obrazložene okoliščine njegovega bivanja tam in razlogov za sprejem ter ocene obdolženčevega psihičnega stanja, ki je že obrazložena v izpodbijani sodbi, navedeno ne more biti okoliščina, ki bi lahko dovedla do znižanja obdolžencu izrečene kazni. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopno sodišče obdolžencu pravilno in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati v smeri pritožbenih predlogov.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolženčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.