Jedro

Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo v višini od 1 do 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnosti delavca pri iskanju zaposlitve.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) spremeni tako, da na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 650,52 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.“ V preostalem pa se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 4.738,40 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo, zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo 3.781,76 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 650,92 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 4.738,40 EUR in mu povrniti stroške postopka. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka (zlasti 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (predvsem 118. člena ZDR). V pritožbi navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR kot škodo upoštevalo tudi to, da je tožnik v letu 2011 pri toženi stranki do izredne odpovedi (slaba dva meseca) prejemal le polovično plačo, kar tožnik sicer ločeno zahteva od tožene stranke. Tega sodišče pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR ne bi smelo upoštevati. Vrhovno sodišče RS je namreč v večih primerih posebej izpostavilo, da to ni odškodnina za izgubo zaslužka ali drugo (premoženjsko) škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni trpel nobenih škodljivih posledic, ampak se je odpoved tožnika dolgoročno izkazala za koristno, saj je imel višjo plačo kot pri toženi stranki. Poleg tega se je tožnik že tri tedne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil in to kljub temu, da ni vlagal pretiranih aktivnosti v pridobitev nove službe. Sodišče je pri odmeri upoštevalo tudi to, da tožnik mora preživljati dva mladoletna otroka, vendar to ne ustreza naravi odškodnine po 118. členu ZDR, saj je takšna odločitev v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Upoštevajoč 118. člen ZDR, da se upošteva povprečje zadnjih treh plač pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bi sodišče moralo upoštevati povprečje plač delavca za mesec januar 2011, november in december 2010. Iz sodbe pa izhaja, da je sodišče kot osnovo vzelo tožnikovo bruto plačo z dodatkom za delovno dobo (brez stimulacije) za marec 2010, ki je znašala 1.184,60 EUR, pri čemer je navedlo, da je upoštevalo tudi pogodbo o zaposlitvi. S tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je sodišče tudi napačno ocenjevalo razliko med plačo tožnika pri toženi stranki in delodajalcem A. d.o.o., kjer je zaposlen le 9 mesecev, za višino plače pri delodajalcu B. d.o.o. pa je tožnik sam povedal, da je plača, ki jo prejema sedaj, primerljiva plači pri toženi stranki, zaradi česar je tudi sodišče ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v letu 2011 bistveno nižje prihodke. Tožena stranka tudi nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnik v letu 2011 zaradi slabega finančnega stanja moral prekiniti zavarovanje (tožnik je povedal, da je prekinil rentno varčevanje, kar je nekaj drugega), zato to dejstvo velja za nedokazano in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka pa nasprotuje tudi odločitvi o priznani višini pravdnih stroškov tožnika. Sodišče je pravdne stroške priznalo v previsoki višini, pri čemer ni upoštevalo, da je tožnik pri višini odškodnine le deloma uspel, sporna vrednost za odmero stroškov pa je sodišče upoštevalo prav višino vtoževane odškodnine, kar izhaja iz obrazložitve. Tožena stranka tako meni, da bi sodišče zahtevek tožnika moralo zavrniti ter posledično zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov. V kolikor je sodišče tožniku prisodilo odškodnino, bi pri odmeri le-te moralo upoštevati sporno vrednost ter glede na sporno vrednost ustrezno uporabiti odvetniško tarifo. Tožena stranka pa izpostavlja ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS, da lahko sodišče stranki prizna le enkratno nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, zato tožena stranka nasprotuje tudi priznanim stroškom po tej tar. št. v ponovljenem naroku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zgolj v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče tožniku priznalo stroške v višini 942,52 EUR, pri tem pa mu ni priznalo stroške za odgovor na pritožbo, ki jo je prejšnji pooblaščenec odvetnik mag. C.C. vložil dne 14. 6. 2012. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, tožniku prizna stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba tožene stranke sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede višine odškodnine in njene osnove za odmero, ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Navedena bistvena kršitev določb postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali o njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Napake sodbe, ki jih zajema ta kršitev, morajo biti take, da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebin listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 206/2011 z dne 7. 2. 2012 razveljavilo izredno odpoved z dne 17. 2. 2011 in ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 21. 2. 2011, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo; za obdobje od 21. 1. 2011 do 7. 2. 2012 tožniku priznalo razliko v plači; tožniku pa dosodilo tudi odškodnino po 118. členu ZDR v višini 8.520,16 EUR, višji zahtevek pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 604/2012 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede obračuna in plačila razlike v nadomestilu plače za čas od 21. 2. 2011 do 7. 2. 2012 spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo, razveljavilo pa je odločitev v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.520,16 EUR in v stroškovnem delu ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo le o zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v višini 8.520,16 EUR s pripadki in odločitvi o vseh stroških postopka.

Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo v višini od 1 do 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnosti delavca pri iskanju zaposlitve(1). Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odmerilo višino odškodnine povsem nesorazmerno in v neskladju s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za odmero odškodnine in pri odmeri odškodnine v višini 4 plač tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot vodja enote v D. od leta 2007 dalje, torej skoraj 4 leta; da je bil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi bil star 40 let, kar osebi s takšno starostjo daje možnost za zaposlitev; da ima višjo strokovno izobrazbo in si je v času zaposlitve pri toženi stranki lahko pridobil tudi izkušnje s področja vodenja poslovne enote. Tožnik si je v času od 22. 2. 2011 do 14. 3. 2011 sam uredil zavarovanje, nato pa se je s 15. 3. 2011 zaposlil pri družbi A. d.o.o. v E., kjer je bil zaposlen do konca leta 2011 in prejel povprečno bruto plačo v višini 955,29 EUR, kar pa je v povprečju 230,00 EUR manj bruto mesečno kot je prejel pri toženi stranki. Tožnik se je nato s 1. 1. 2012 zaposlil pri družbi B. d.o.o., najprej za določen čas, nato pa za nedoločen čas, kjer je zaposlen še sedaj. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je plača, ki jo prejema pri družbi B. d.o.o., primerljiva plači pri toženi stranki, navedeno pa je potrdil tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da skupaj z ženo preživlja še dva mladoletna otroka, bistveno nižji prihodki v letu 2011 pa so vplivali na finančni položaj in kvaliteto življenja tožnika in njegove družine, zato je imel težave pri poravnavanju obveznosti in je prekinil tudi zavarovanje (pri tem je nepomembno, ali je šlo za rentno ali drugo zavarovanje). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina v višini 4 - bruto plač, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, v mejah prisojenih odškodnin za podobne primere(2). Odmerjena odškodnina predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije in ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno meni pritožba toženke, ko navaja, da je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v času odpovedi opravljanja dela prejemal le polovico njegove povprečne plače. Sodišče prve stopnje navedenega dejstva ni upoštevalo pri odmeri odškodnine, temveč pri povzemanju dejanskega stanja. Glede na okoliščine je primerna prisojena odškodnina v znesku 4.738,40 EUR, to je v višini 4 bruto plač po pogodbi o zaposlitvi, tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna. V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper višino odškodnine pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nižja odškodnina, glede na vse obrazloženo, ne bi bila pravilna.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je kot osnovo vzelo tožnikovo bruto plačo z dodatkom za delovno dobo (brez stimulacije) za marec 2010, ki znaša 1.184,60 EUR. Ker pravdni stranki za zadnje tri mesece dela tožnika (november in december 2010, januar 2011) plačilnih list nista predložili, je sodišče upoštevalo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik pri toženi stranki sklenil dne 28. 3. 2007 (A1) in imel dogovorjeno bruto plačo v višini 1.065,02 EUR, ki se poveča za dodatek za posebne pogoje dela in za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot osnovno bruto plačo le plačo, ki je izhajala iz pogodbe o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo, v višini 1.184,60 EUR in to vzelo kot osnovno (povprečno plačo) za odločanje o višini odškodnine. Najmanj takšno plačo bi tožnik v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja moral prejeti, zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v znesku 4 (osnovnih) mesečnih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno.

Ker je tožnik uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in priznanjem odškodnine po 118. členu ZDR, mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno in zakonito prisodilo priglašene stroške postopka. Utemeljeno pa opozarja pritožba tožene stranke, da toženi stranki pripada nagrada le za en narok. V Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je določena le ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok. Iz tega razloga tožnik ni upravičen do nagrade za vsak narok posebej, oziroma za postopek, če se sojenje pred sodiščem prve stopnje ponovi, ampak le do ene nagrade za narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke, tudi tiste v novem sojenju po razveljavitvi prvotne sodbe.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP) in prisojene stroške tožnika v višini 942,52 EUR znižalo za nagrado za narok v ponovljenem postopku. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 650,92 EUR. V preostalem pa pritožbi tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v zvezi s tem delom sodbe niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ne glede na uspeh v postopku, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Op. št. (1): Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 234/2012 z dne 27. 5. 2013. Op. št. (2): Na primer sodba VDSS opr. št. Pdp 142/2012 z dne 7. 6. 2012.