Jedro

Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.

Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu za obdobje 5 mesecev (od 25. 2. 2026 do 25. 7. 2026) prepovedalo namerno približevati se predlagateljici in njeni mld. hčerki A. A., bivališču predlagateljice in njene mld. hčerke, delovnemu mestu predlagateljice, osnovni šoli, ki jo obiskuje mld. hčerka predlagateljice, objektom Nogometnega kluba ***, kjer predlagateljica opravlja delo fizioterapevtke, njena mld. hčerka pa trenira nogomet, vse na razdaljo manjšo od 150 metrov ter navezovanje stikov s predlagateljico s sredstvi za komuniciranje na daljavo (I. točka izreka). Za primer kršitve ukrepov iz I. točke izreka je nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 800,00 EUR (II. točka izreka), v preostalem, to je glede predlaganega daljšega trajanja ukrepov, je predlagateljičin predlog zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da stroške postopka nosi nasprotni udeleženec, o njihovi višini pa bo odločeno po pravnomočnosti tega sklepa (IV. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter predlagateljičin predlog zavrne, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da pogojev za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ni bilo, saj očitana dejanja niso izkazana s stopnjo verjetnosti niti ni predlagateljica ogrožena. Podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi po podaljševanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Ne drži, da se je nahajal v baru ***, ki je od prebivališča predlagateljice oddaljen približno 80 metrov, sodišče prve stopnje je glede te dejanske ugotovitve nekritično sledilo izpovedbi predlagateljice, da je njena hči nasprotnega udeleženca tam dnevno opažala. Glede dogodka 19. 12. 2025, ko je oče predlagateljice opazil žebelj pod vozilom, je predlagateljica sama izpovedala, da ne ve, kdo bi ga lahko nastavil, saj kamere niso zabeležile tega dogodka, zato ni za verjetno izkazano, da je to storil nasprotni udeleženec. Tudi ne drži, da je hči predlagateljice nasprotnega udeleženca videla 16. 12. 2026, ko je, ko jo je zagledal, hitro in vzvratno zapeljal iz dvorišča svojih staršev proti prazni hiši sestrinega moža, saj je vozilo prevzel šele ob 18. uri, ko se je zunaj že mračilo in je bil v bližini prebivališča predlagateljice, pri čemer se sklicuje na prevzemni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bilo njegovo vozilo med 5.11.2025 in 16.2.2026 na popravilu. Navaja, da v 8 mesecih ni imel stikov s predlagateljico, ogroženosti predlagateljice ni bilo, ni izkazano, da bi nasprotni udeleženec ponovno izvajal nasilje, nevarnost nasilja ji ne grozi niti v prihodnosti. Uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ne konkretizira. Nadalje uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer navaja, da je bil sklep o podaljšanju prepovedi približevanja izdan brez novejših dokazov o resnični in aktualni nevarnosti, pri čemer je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sledilo odločitvi v predhodnem postopku, ni pa izvedlo ključnih dokazov, niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov oziroma ni podalo dokazne ocene. Ukrep tudi ni sorazmeren, ker ne more obiskovati svojih staršev, ki sta starejša in slabšega psihofizičnega zdravstvenega stanja. Graja neizvedbo zaslišanja priče B. B. in da sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Podaljšanje ukrepa prepovedi preprečevanja za nadaljnjih 5 mesecev je tudi prekomerno. Graja tudi stroškovno odločitev, saj bi morala stroške v celoti nositi predlagateljica. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) v zvezi z 22.a členom Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradno upoštevnih niti pritožbeno uveljavljanih kršitev določb postopka, je pa delno zmotno ugotovilo dejansko stanje in delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na končno odločitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka bivša izvenzakonska partnerja. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 8. 2025 nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevanje predlagateljici in njeni mld. hčeri za obdobje 12 mesecev in za primer kršitve izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, vendar je bil navedeni sklep vsled ugovora nasprotnega udeleženca s sklepom z dne 17. 11. 2025 delno spremenjen, ker je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnega udeleženca delno ugodilo in sklep z dne 26. 8. 2025 spremenilo tako, da je obdobje prepovedi približevanja iz 12 skrajšalo na 6 mesecev in denarno kazen iz 1.000,00 EUR znižalo na 400,00 EUR. Pred iztekom obdobja prepovedi približevanja je predlagateljica vložila predlog za podaljšanje ukrepov, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo in z izpodbijanim sklepom obdobje prepovedi približevanja predlagateljici in njeni mld. hčeri podaljšalo za nadaljnjih 5 mesecev.

8.Nosilni razlog sodišča prve stopnje za podaljšanje ukrepa je bil, da je nasprotni udeleženec večkrat kršil ukrepe po prvotnem sklepu o prepovedi približevanja z dne 26. 8. 2025 in da je zoper nasprotnega udeleženca še vodno v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, pri čemer je poklonilo vero izpovedi predlagateljice (6. in 8. točka obrazložitve), zaradi česar sta predlagateljica in njena mld. hči še vedno ogroženi (7. točka obrazložitve).

9.Izpodbijani sklep torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato pritožbena zatrjevanja o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljena. Tovrstne kršitve pa ne predstavljajo pritožbene navedbe, da je bil sklep o podaljšanju prepovedi približevanja izdan brez novejših dokazov o resnični in aktualni nevarnosti, pri čemer je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sledilo odločitvi v predhodnem postopku, ni pa izvedlo ključnih dokazov, niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov oziroma ni podalo dokazne ocene. Tovrstni očitki predstavljajo pritožbeni razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP in pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. ZPP, vendar tudi ti očitki niso utemeljeni, kot bo razloženo v nadaljevanju.

10.Ne drži pritožbena graja, da je bil sklep o podaljšanju prepovedi približevanja izdan brez novejših dokazov o resnični in aktualni nevarnosti, pri čemer je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sledilo odločitvi v predhodnem postopku, ni pa izvedlo ključnih dokazov in da ni napravilo dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijanega sklepa razpisalo narok, na katerem je zaslišalo zgolj predlagateljico, ne pa nasprotnega udeleženca, ker na narok brez opravičila ni pristopil (4. točka obrazložitve), nato pa poklonilo vero izpovedi predlagateljice o kršitvah prepovedi približevanja v času od izdaje prvotnega sklepa o prepovedi približevanja z dne 26. 8. 2025 do naroka (19. 2. 2026) in štelo, da so očitki nasprotnemu udeležencu izkazani s stopnjo verjetnosti. In sicer je sodišče prve stopnje poklonilo vero izpovedi predlagateljice, da njena hči nasprotnega udeleženca pogosto opaža na svoji poti do avtobusne postaje, v Baru ***, ki je oddaljen od prebivališča predlagateljice 80 metrov, ko pa opazi, da ga vidi, se hitro usede v avto in odpelje. Poleg tega je sodišče prve stopnje poklonilo vero predlagateljici, da je njena hčerka nasprotnega udeleženca nazadnje videla 16. 2. 2025, ko je vozil zelo hitro vzvratno, ko pa jo je zagledal, je odšel iz dvorišča svojih staršev proti prazni hiši sestrinega moža, nato pa hitro k mehaniku, ki je še malo naprej in več kot 150 metrov od hiše predlagateljice. Poklonilo je tudi vero njeni izpovedi, da je še vedno čustveno pretresena, enako velja za njeno hčerko.

11.Teh razumnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je bilo njegovo osebno vozilo prevzeto na popravilo 5. 11. 2025 in vrnjeno 16. 2. 2025 po 18.00 uri. Kajti nasprotni udeleženec je šele v pritožbenem postopku navajal, da je dne 16.2.2026 vozilo prejel šele ob 18.00 uri, pri čemer pa ni pojasnil, da tega brez svoje krivde ne bi mogel navajati pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se ne upošteva (337. člen ZPP). Četudi bi šteli, da je bil avtomobil nasprotnega udeleženca na popravilu od 5. 11. 2025 do 16. 2. 2026, kot dokazuje v pritožbi s sklicevanjem na prevzemni zapisnik podjetja, pa to ne more omajati dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je na podlagi verodostojne izpovedi predlagateljice štelo za izkazano, da je njena hči nasprotnega udeleženca 16. 2. 2026, saj je nasprotni udeleženec najpozneje 16. 2. 2026 svoje vozilo že prevzel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (6. točka obrazložitve) pa ne izhaja zaključek, da je nasprotni udeleženec prepoved približevanja kršil na ta način, da se je vozil z očetovim vozilom, zato tudi pisna izjava očeta nasprotnega udeleženca, da v času prepovedi približevanja sin njegovega vozila ni koristil, ne poraja dvoma v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

12.Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. Sodišče prve stopnje je to odločitev pojasnilo v 4. točke obrazložitve, kjer je navedlo, da omenjene priče ni zaslišalo, ker dejstev, ki jih je nasprotni udeleženec želel dokazovati z omenjeno pričo in ki se nanašajo na čas pred 5. 11. 2025, ni štelo za pravno odločilna. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo zavrnitev navedenega dokaznega predloga, s to obrazložitvijo pa soglaša tudi sodišče druge stopnje, pri čemer ugotavlja, sodišče prve stopnje na pisno izjavo priče B. B., katere verodostojnost je želel nasprotni udeleženec izpodbiti z njegovim zaslišanjem, sploh ni oprlo svoje odločitve. Priče B. B. torej ni bilo treba zaslišati, zato kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13.Pritožbeni razlog po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost) ni del uradnega pritožbenega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje preverja zgolj v okviru jasnih, nedvoumnih in konkretiziranih pritožbenih navedb. Takšnih pritožbenih navedb nasprotni udeleženec ni podal, saj je njegovo sklicevanje na protispisnost povsem pavšalno, zato presoja teh pritožbenih navedb ni dopustna.

14.Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku 6. točka obrazložitve). Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.

15.Prav tako je pritrditi pritožbenemu očitku glede dogodka 19. 12. 2025, ko je oče predlagateljice opazil žebelj pod vozilom, ki se je nahajalo pred prebivališčem predlagateljice. Sodišče druge stopnje meni, da ni z verjetnostjo izkazano, da je žebelj pod vozilo nastavil ravno nasprotni udeleženec. Predlagateljica je namreč na zaslišanju sama izpovedala, da ne ve, kdo bi ga lahko nastavil, saj kamere tega niso zabeležile, pa tudi nihče drug nasprotnega udeleženca ni videl nastaviti žeblja. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da je žebelj pod vozilom bil, napačno sklepalo, da ga je nastavil nasprotni udeleženec.

16.Vendar pa ni pritožbeno sporno, da je bila nasprotnemu udeležencu vsled kršitve ukrepov prepovedi približevanja po sklepu z dne 26.8.2025 že bila izrečena denarna kazen v višini 800,00 EUR, kot izhaja iz sklepa o izvršitvi denarne kazni z dne 20. 1. 2026, ki je že pravnomočen od 31. 8. 2026 (8. točka obrazložitve). To pomeni, da je nasprotni udeleženec izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.

17.Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer pritrditi pritožbenih izvajanjem, da namen postopkov po ZPND ni kaznovanje storilca, temveč je namen ZPND zaščititi žrtev pred nasiljem v družini (1. člen ZPND), zato lahko sodišče v ta namen povzročitelju nasilja za obdobje največ 12 mesecev naloži določene ukrepe, ki so našteti v 19. členu ZPND, če ravnanje povzročitelja nasilja dosega dovolj visoko stopnjo intenzivnosti (načelo sorazmernosti), da ogroža žrtev (pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno).

Vendar pogoji za izrek in podaljšanje ukrepov prepovedi približevanja niso enaki. Pravno podlago za podaljšanje ukrepov predstavlja namreč tretji odstavek 19. člena ZPND, v skladu s katerim lahko žrtev poda predlog za podaljšanje trajanja izrečenega ukrepa pred iztekom roka, za katerega je bil ukrep izrečen. V skladu s stališči sodne prakse je treba podaljšati ukrep prepovedi približevanja, če prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli (kar pomeni, da je žrtev še vedno ogrožena), to pa je običajno takrat, ko je storilec ponovno izvajal nasilje ali kršil prvotno izrečene ukrepe prepovedi približevanja.

Za slednji primer gre v predmetni zadevi, kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku. Pri tem je pravno nepomembno, da nasprotni udeleženec ni bil v stiku z nasprotno udeleženko (kot navaja v pritožbi), saj za podaljšanje ukrepa zadošča že, da je nasprotni udeleženec prvotno izrečen ukrep kršil s tem, da se je predlagateljici ali njeni mld. hčeri oziroma njunemu prebivališču približal na manj kot 150 metrov.

Neutemeljeno je sklicevanje na sklep VSM III Cp 727/2025 z dne 16. 9. 2025, da za izrek ukrepov po ZPND, da ne zadostuje vsakršno nasilje, temveč mora biti dosežena določena stopnja nasilja, saj je tam šlo za izrek prvega ukrepa prepovedi približevanja, ne pa za podaljšanje, kot v predmetni zadevi, zato zadevi nista primerljivi. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na VSL sklep IV Cp 1547/2025 z dne 4. 9. 2025, v katerem je prav tako izražena ocena sorazmernosti pri izreku prvotnih ukrepov po ZPND. Pogoji za izrek in podaljšanje ukrepov namreč niso isti, kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku.

Da je kršil prvotno izrečene ukrepe nenazadnje izhaja že iz odgovora nasprotnega udeleženca z dne 18. 2. 2026 na predlog za podaljšanje ukrepov in iz njegovih navedb na naroku 19. 2. 2026, kjer sam priznava, da se je v kritičnem obdobju, ko je veljal prvotno izrečen ukrep prepovedi približevanja na manj kot 150 metrov, nahajal v Baru ***, ki je od prebivališča predlagateljice oddaljen manj kot 80 metrov (in sicer 31. 10. 2026).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izrečen ukrep prepovedi približevanja ni sorazmeren, ker ne more obiskovati svojega očeta, ki živi v neposredni bližini prebivališča predlagateljice, oče pa med spanjem prejema terapijo kisika in ima predvideno operacijo gležnja, on pa je edini sin in ga starša, ki sta starejša in slabšega psihofizičnega zdravstvenega stanja, potrebujeta, saj imata doma živino in je potrebno urejati okolico hiše, kjer prebivata. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve v skladu z načelom sorazmernosti te okoliščine na strani nasprotnega udeleženca in njegovih staršev upoštevalo in ustrezno tehtalo, saj je navedlo, da je nasprotni udeleženec za svoje prebivanje poskrbel, prav tako pa je njegov oče v izjavi v (B25) navajal, da dnevno oziroma včasih celo dvakrat dnevno obiskuje vikend, kjer trenutno prebiva sin, iz česar je mogoče sklepati, da ima nasprotni udeleženec stik s staršema in da je njegov oče dovolj dobrega zdravstvenega stanja, da ne potrebuje vsak dan sinove pomoči.

Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo načelo sorazmernosti, ko je upoštevaje inšpekcijsko odločbo (priloga C12), s katero je predlagateljici naloženo, da mora hišo izprazniti do 26. 2. 2026, ter upoštevaje predlagateljičino izpovedbo, da ve, da se s hčerko morata odseliti, podaljšanje ukrepa izreklo za nadaljnjih 5 mesecev, da se izteče šolsko leto in da lahko predlagateljica poskrbi za ustrezno namestitev za obe. Zato je ukrepe podaljšalo zgolj za 5, ne pa za 12 mesecev, kot je predlagala predlagateljica.

Odločitev sodišča prve stopnje o podaljšanju ukrepov za nadaljnjih 5 mesecev je torej ustrezna, zato je tudi neutemeljena pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je (v 10. točki obrazložitve) odločitev, da je dolžan stroške postopka predlagateljici povrniti nasprotni udeleženec po prostem preudarku, pravilno utemeljilo s tem, da je potrebo po podaljšanju ukrepov povzročil nasprotni udeleženec, ki je prvotno izrečene ukrepe kršil.

Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Nasprotni udeleženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.