Jedro

Ni neobičajno (in tudi nelogično ne), da starši, če so tega zmožni, svojim otrokom na začetku samostojne življenjske poti pomagajo in jim s tem omogočijo lagodnejše življenje. Financiranje izgradnje stanovanja in njegova prepustitev v brezplačno uporabo je ena od možnih oblik pomoči. Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki varuje pravico do izjave, sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti v kakšen vidik te pravice in na kakšen način je bilo poseženo.

V konkretnem primeru, ko je imela tožnica kvalificiranega pooblaščenca in je bila pravna podlaga zahtevka ves čas enaka in znana obema strankama, ni bilo nobene podlage za to, da bi sodišče tožnico poučevalo o tem, na kakšni pravni podlagi bo njen tožbeni zahtevek presojalo, katera dejstva mora v zvezi s tem zatrjevati in kakšne dokaze mora predlagati za dokazovanje svojih trditev. Tožnica bi ob skrbnosti, ki se zahteva od stranke, za procesno gradivo morala poskrbeti sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 200.000,00 EUR s pripadki in ji naložilo, da toženki povrne 3.669,15 EUR stroškov postopka.

2. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. V obširni in mestoma komaj razumljivi pritožbi, katere vsebina bo povzeta, ko bo pritožbeno sodišče nanjo odgovarjalo, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zatrjuje pa tudi kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil nad tožnico 7. 5. 2015 začet postopek osebnega stečaja. To ima, saj gre za pravdo o zahtevku, ki se nanaša na premoženje, ki spada v stečajno maso(1), za posledico prekinitev postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). Ker je do začetka osebnega stečaja prišlo že po izdaji izpodbijane sodbe, njeni vročitvi in po tem, ko je tožnica vložila pritožbo, le odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, pa ovir za njeno izdajo ni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo obravnavalo in o njej odločilo.

Glede postopkovnih kršitev

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. In bolj konkretno: Dejstvo, da je bila nepremičnina dograjena zaradi potreb tožnice in njenega bivšega zakonca, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Tega dejstva zato ni bilo treba dokazovati, sodišču pa ne ugotavljati in o njem v sodbi navajati razlogov. Izostanek takšnih razlogov zato ne predstavlja kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor pa tožnica s trditvijo o pomanjkanju razlogov sodišču morda očita, da tega dejstva ni upoštevalo pri svoji dokazni oceni, gre kvečjemu za kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter posledično tudi kritiko ugotovljenega dejanskega stanja.

Razlogi v točki 9(2), 11(3), 12(4) in 13(5) niso nejasni niti pomanjkljivi. Ker tožnica ni trdila, da bi z bivšim možem z vlaganji začela že pred letom 2006, dejstvo, da je tam živela že v letu 2000, ni relevantno za odločitev. Izostanek razlogov o tem zato ne predstavlja očitane kršitve. Enako velja za tožničino nasprotovanje dokazni oceni – v tem delu gre lahko zgolj za pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni trdila, da sta z možem v lokalu poslovala brez računov. Tudi ni trdila, da bi pridobivala dohodke v lokalu K. S tem, ko sodišče nezatrjevanih dejstev ni ugotovilo (in o tem ni navedlo razlogov), kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

7. Tožnica je z izpodbijano sodbo dosegla odločitev o svojem zahtevku, razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, pa so ji omogočali tudi vložitev pritožbe in s tem učinkovito izvajanje pravice do pritožbe. Res je, da z zahtevkom ni uspela, vendar pa to ne pomeni posega v pravico do sodnega varstva. Ob povedanem je neutemeljen tudi očitek o kršitvi 6. člena EKČP. 8. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnica tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s tožničinim „procesnim gradivom“ menilo, da je uporabila vrnitveno načelo(6). Šlo naj bi torej za zmotno razumevanje tožničinih navedb in ne za zgoraj opisano napako pri prenosu vsebine listine v razloge sodbe. Tudi ugotovitev sodišča, da je priča A. A. potrdil, da sta gradnjo financirala toženka in njen mož, priča B. B. pa, da je z delavci kontaktiral mož toženke, ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju teh dveh prič, ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnik ne strinja. To pa lahko predstavlja le grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki varuje pravico do izjave, sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti v kakšen vidik te pravice in na kakšen način je bilo poseženo. Takšni zahtevi tožnica s trditvijo, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, ni pa navedla, katere so te navedbe, ni zadostila.

10. Tožnica nadalje trdi, da sodišče ni opravilo materialnoprocesnega vodstva glede pravne kvalifikacije spora, podanih trditev in dokazov. Sodba zato zanjo predstavlja presenečenje, poseženo pa je tudi v njeno pravico do izjave. Očitki so neutemeljeni.

Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev o zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev, oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo mora na to opozoriti v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar ta dolžnost ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva in da zanje ponudi dokaze, pri tem pa mora biti ustrezno skrbna. Sodišče ji lahko pomaga le do določene meje, saj mora varovati pravice obeh strank in tudi ne sme prejudicirati svoje odločitve. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica kvalificiranega pooblaščenca in je bila pravna podlaga zahtevka ves čas enaka in znana obema strankama, ni bilo nobene podlage za to, da bi sodišče tožnico poučevalo o tem, na kakšni pravni podlagi bo njen tožbeni zahtevek presojalo, katera dejstva mora v zvezi s tem zatrjevati in kakšne dokaze mora predlagati za dokazovanje svojih trditev. Tožnica bi ob skrbnosti, ki se zahteva od stranke, za procesno gradivo morala poskrbeti sama. Če pri tem ni bila dovolj skrbna, to ne more sanirati z očitkom procesne kršitve ter s trditvijo, da je nad odločitvijo presenečena.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodba za stranko ne more biti presenečenje le zaradi vprašanja, ki ji ga je sodišče zastavilo ob zaslišanju, saj stranki s tem ni predstavilo svojega (drugačnega) pravnega naziranja.

Dokazni sklep je sodišče v teku postopka sprejelo. Ker tožnica v pritožbi očitka o njegovi pomanjkljivosti ne konkretizira, prav tako pa ne pojasni povezave z očitkom, da gre za sodbo presenečenja, se pritožbeno sodišče do tega podrobneje ne opredeljuje.

11. Po 2. odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. V tej zadevi je sodišče prve stopnje (med drugim) zavrnilo dokaz z izvedbo ogleda in postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Obrazložilo je, da sta predlagana dokaza nepotrebna. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo že zato, ker ni dokazala, da sta z bivšim možem v toženkino nepremičnino vlagala svoja sredstva, je odločitev o tem, da ogleda in cenitve ne bo izvedlo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in skladna z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Gre namreč za dokaza, s katerima tožnica tega, kdo je dograditev financiral, ne more dokazati, za ugotavljanje, za koliko se je vrednost nepremičnine zaradi dograditve povečala, pa ni bilo potrebe. Ker je sodišče zavrnitev tudi obrazložilo, je očitek o storjeni postopkovni kršitvi (kršitev pravice do izjave) neutemeljen.

Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

12. Tožnica je svoj zahtevek zoper toženko utemeljevala na trditvah, da sta ona in njen bivši zakonec (sin toženke) v času trajanja zakonske zveze dogradila stanovanjsko hišo, ki je v lasti toženke. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo svojega dela terjatve iz naslova skupnih vlaganj, ki je skupno premoženje, pri čemer trdi, da njen delež na skupnem premoženju znaša ½.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, svojih trditev, da sta hišo s skupnimi sredstvi dogradila ona in njen bivši mož, ni dokazala.

13. Tožnica se s takšnim zaključkom ne strinja. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem predstavi svojo. Sodišču posledično očita zmotno, pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Pritožbeno sodišče očitke zavrača, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Ocenilo je vse listine v spisu, izpovedbe strank in prič pa presojalo kritično. Oceno verodostojnosti izpovedi je gradilo na notranji (ne)skladnosti izpovedb in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je vestna in skrbna, preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, je pa tudi življenjsko sprejemljiva. Pritožbeno sodišče zato soglaša s tem, da tožnica ni uspela dokazati, da sta dograditev hiše, ki je v zemljiškoknjižni lasti toženke, financirala ona in njen bivši zakonec in se ob tem, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene očitke.

15. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je trditve o izvršenih vlaganjih v toženkino nepremičnino potrdila le tožnica sama ter priči C. C. in D. D. (starša tožnice). Zakaj tem izpovedbam sodišče prve stopnje ni sledilo, je v sodbi prepričljivo obrazloženo.

Tožničina izpovedba zaradi svoje notranje neskladnosti in nelogičnosti ter ob upoštevanju, da njene (relevantne) vsebine večji del ostalih izvedenih dokazov ni potrdil, sodišča prve stopnje ni prepričala, ne prepriča pa niti pritožbenega sodišča. Pri tem ne gre le za določena nasprotja v sami izpovedbi, katerih pomen skuša tožnica v pritožbi minimalizirati, ampak tudi za njeno vsebinsko neprepričljivost. Tako tožnica v določenih delih ni potrdila niti lastnih trditev (ob zaslišanju je tako v nasprotju s tem, kar je trdila, dopustila možnost, da je (tudi) toženka delno finančno prispevala h gradnji - električne inštalacije; trditve o višini dohodka so bile drugačne kot je kasneje izpovedala), v nekaterih relevantnih delih pa njeni izpovedbi, tudi če se pusti ob strani ostale izvedene dokaze, preprosto ni mogoče slediti. Tožnica je tako zaslišana povedala, da sta z možem gradnjo financirala z zaslužkom lokala ..., ki sta ga odprla v januarju 2003. Zaslužek naj bi bil različen, prve pol leta slabši, potem je šlo dobro. Od marca do oktobra so bili zaslužki višji, tudi 6.000,00 EUR mesečno. V dveh letih naj bi z možem prihranila 100.000 EUR, ki sta jih vložila v gradnjo. Povedala je še, da sta z možem odplačevala tudi kredit za lokal (približno 1.000,00 EUR mesečno), v lokal sta tudi vlagala in kupila osebni avto. Že preprost izračun pokaže, da je tožnici in njenemu bivšemu zakoncu, če bi vse navedeno držalo, zmanjkalo sredstev za življenje, kar pa ob ugotovitvah o njunem življenjskem standardu, ki sta ga imela, seveda ne drži. V dveh letih sta tako z lokalom, če bi mesečni dohodki preko celega leta znašali 6.000,00 EUR mesečno (pa niso), zaslužila največ 144.000,00 EUR. Če bi od tega dohodka prihranila 100.000,00 EUR, bi jima za kritje vseh stroškov ostalo še 44.000,00 EUR, oziroma približno 1.800,00 EUR mesečno. S tem zneskom pa stroškov, ki sta jih (potrditvi tožnice) imela (kredit, vlaganje v lokal, nakup vozila, življenjski stroški), ni mogoče pokriti. Če pa se ob tem upošteva še dejstvo, da tožnica višine zatrjevanih dohodkov (ki jim je toženka obrazloženo ugovarjala s predložitvijo bilanc) ni z ničemer dokazala, ter dejstvo, da njena izpovedba v delu, ko je izpovedovala o vlaganjih, tudi z večjim delom ostalih izvedenih dokazov ni bila potrjena(7), pa vsak dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki tožnici ni verjelo, odpade. Povsem logično je, da posledično ni bilo mogoče slediti niti izpovedbam prič C. C. in D. D., saj se je izkazalo, da sta tožnici s svojo izpovedbo skušala le pomagati.

16. Ker tožnica drugega vira dohodkov, ki bi njej in bivšemu zakoncu omogočil vlaganja v toženkino nepremičnino, pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, je pritožbeno opozarjanje na zaslužek v slaščičarni ... pritožbena novota, ki je, saj je ostala neopravičena, neupoštevna (337. člen ZPP).

17. Dejstvo, da se je hiša dograjevala zato, da bosta v njej živela tožnica in njen bivši mož in da je do tega prišlo v času njune zakonske (in življenjske) zveze, trditve tožnice, da sta z možem gradnjo tudi financirala, ne dokazuje. Ni namreč neobičajno (in tudi nelogično ne), da starši, če so tega zmožni, svojim otrokom na začetku samostojne življenjske poti pomagajo in jim s tem omogočijo lagodnejše življenje. Financiranje izgradnje stanovanja in njegova prepustitev v brezplačno uporabo je ena od možnih oblik pomoči. Da je do tega prišlo v času, ko sta tožnica in sin toženke sklenila zakonsko zvezo, tej ugotovitvi ne nasprotuje, ampak celo nasprotno.

18. Sodišče prve stopnje se s tem, kakšne namene sta tožnica in njen bivši mož imela pred začetkom dograjevanja toženkine nepremičnine (nakup stanovanja), ni ukvarjalo, vendar pa zato dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno. Ob dejstvu, da tožnica ni uspela dokazati, da sta z denarjem (bodisi za nakup stanovanja ali pa za vlaganja) sploh razpolagala, je to za odločitev nerelevantno. Enako velja za vprašanje, zakaj je sporna nepremičnina v lasti toženke. Pritožbeno sodišče namreč ne vidi, kako bi odgovor na to vprašanje lahko vplival na zaključek, da vlaganja tožnice in njenega bivšega moža niso dokazana, tega pa ne pojasni niti pritožnica.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da investicije v plinski priključek ni mogoče pripisati tožnici in njenemu možu. Ob upoštevanju trditev (in izpovedbe) tožnice o tem, kdaj naj bi z možem začela z lastnimi vlaganji v nepremičnino (to je leta 2006) in dejstva, kdaj je bil račun izdan (31. 12. 2000), drugačna ugotovitev ni mogoča (7. člen ZPP).

20. V spis predloženi računi in ponudbe se glasijo na ime toženke. Res je, da zgolj to ne izključuje možnosti, da je bil dejanski naročnik in plačnik kdo drug, vendar pa je to treba dokazati. To pa tožnici tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Priča E. E. je tako povedal, da je račune izdajal na ime toženke, vendar pa ni vedel, kdo jih je plačal. A. A. pa je plačilo s strani toženke in njenega moža celo izrecno potrdil. Njegova izpovedba se je res nanašala le na plačilo izdelave ostrešja, vendar pa je ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ki kažejo, da gradnje nista financirala tožnica in njen bivši mož, zaključek, da je tudi ostala dela plačala toženka, pravilen. Zgolj to, da se zaslišani A. ni spomnil točnega zneska, ki ga je prejel kot plačilo in kdaj točno so se dela izvajala, dvoma v resničnost njegove izpovedbe glede plačnika ne vzbuja. Splošno znano je namreč, da je spomin ljudi podvržen intenzivnemu selekcioniranju podatkov, predrugačenju, poenostavitvam in popolnjevanju spominskih vrzeli. Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov, po drugi strani pa pogosto pomanjkljivo opisovanje istih dogodkov, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je ena ali druga izpovedba bolj ali manj verodostojna. Priča A. je oseba, ki delo za naročnike opravlja poklicno in za to prejema plačilo. Izdelava ostrešja za toženko je bilo potemtakem le eno od opravljenih del v določenem časovnem obdobju. Nič nenavadnega zato ni, da se priča vseh podrobnosti po tolikšnem času ni več spomnila.

21. Da sta gradnjo financirala toženka in njen mož, je potrdil tudi zaslišani B. B. Tudi glede dokazne ocene izpovedbe te priče velja to, kar je bilo že povedano. Da priča določenih stvari ni vedela, nekaterih pa se ni spomnila, ne more pomeniti zadostne podlage, da bi pritožbeno sodišče v njeno verodostojnost podvomilo. Neposreden vtis, ki ga je dobila sodnica, ki je dokaz izvajala, je pri tem posebej pomemben. Ker je priča sodišče prve stopnje prepričala, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke tožnice, v katerih izpostavlja le posamezne odgovore, zanemari pa celoto: to je tako vtis, ki ga je priča pustila ob zaslišanju, njeno celotno izpovedbo, pa tudi ostale izvedene dokaze.

22. Kdo je z delavci komuniciral, pri presoji, kdo je bil plačnik izvedenih del, ni odločilno dejstvo. Gre zgolj za dokazno pomembno dejstvo, ki lahko šele v povezavi z drugimi posrednimi dejstvi, ki se medsebojno dopolnjujejo, pomeni podlago za nadaljnje sklepanje. V konkretnem primeru zato okoliščina, da mož toženke morda ni bil edina oseba, ki je komunicirala z izvajalci, pač pa je bil to tudi bivši mož toženke, samo po sebi trditev tožnice ne dokazuje.

23. Tožnica sodišču očita tudi neenako obravnavanje, saj trdi, da je toženkinim pričam, čeprav so o dejstvih vedele le iz pripovedovanja, verjelo, tožničinim pa ne. Očitek ni utemeljen. Sodišče je poleg izpovedbe prič, ki jih našteva v točki 14, in za katere ugotovi, da o financiranju gradnje nič ne vedo ali pa vedo le iz pripovedovanja tožnice, dokazno ocenilo še izpovedbo priče A. A., B. B., F. F. in G. G. Tako priča A. A. kot priči F. F. in G. G. sta o financiranju povedala tisto, kar sta sama zaznala. A. je bil namreč eden od izvajalcev, F. F. pa mož toženke, ki je gradnjo (kot je povedal) financiral. S tem, kdo je izvajalce plačeval, je bil neposredno seznanjen tudi bivši mož toženke. Drži sicer, da je priča B. izpovedoval (tudi) o tem, kar je izvedel iz pogovorov, vendar pa, za razliko od drugih prič, ni šlo le za pogovore s toženko, pač pa tudi njenim možem in bivšim možem tožnice. Pritožnica v zvezi z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič spregleda tudi dejstvo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica svojih trditev o vlaganjih ni dokazala, ne le posledica dokazne ocene izpovedb posameznih prič, pač pa rezultat dokazne ocene vseh dokazov in uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

24. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo toženki, ki je izpovedala, da je sta gradnjo oziroma dokončanje predhodno že delno zgrajenega objekta financirala z možem. Pri tem ni odločilno zgolj to, da je toženka razpolagala s 50.000,00 EUR dediščine(8) in da je sodišče prve stopnje toženki verjelo, da sta imela z možem prihranke, ampak predvsem dejstvo, da je bila njena izpovedba, v nasprotju z izpovedbo tožnice, potrjena z drugimi izvedenimi dokazi, tako listinskimi kot tudi izpovedbami prič.

25. Neutemeljen je končno očitek o zmotni uporabi materialnega prava, to je prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob ugotovitvi, da tožnica zatrjevanih vlaganj v nepremičnino toženke ni dokazala, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo.

Sklepno

26. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

Op. št. (1): V kolikor bi tožnica z zahtevkom uspela, bi bila njena terjatev do toženke del stečajne mase.

Op. št. (2): V točki devet je sodišče ugotovilo, da je med računi, na katere se je tožnica sklicevala, tudi račun za plinski priključek, ki je bil izdan že v letu 2000. Ker je tožnica trdila, da so bila vlaganja, ki jih uveljavlja v tem postopku, izvedena kasneje, to je leta 2007 in kasneje, upoštevajoč njeno izpovedbo pa se je dograjevanje pričelo leta 2006, je zaključilo, da te investicije nista financirala tožnica in njen mož.

Op. št. (3): V točki 11 sodišče dokazno oceni tožničino izpovedbo.

Op. št. (4): V točki 12 je sodišče dokazno ocenilo izpovedbo toženke.

Op. št. (5): V točki 13 sodišče opozori na nekatera nasprotja v tožničini izpovedbi.

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da so pritožbena izvajanja v tem delu, ko tožnica pojasnjuje, da je v tožbi uporabila obogatitveni in ne vrnitveni princip, nerazumljiva. Sodišče prve stopnje namreč zahtevka ni zavrnilo zaradi morebitne nesklepčnosti, ampak ga je vsebinsko obravnavalo in zavrnilo zato, ker tožnica ni izkazala trditev o vlaganjih. Do presoje toženkine obogatitve zato niti ni prišlo. V točki 7 sodbe je sodišče zgolj pojasnilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se povračilni zahtevek lahko uspešno uveljavlja.

Op. št. (7): Gre za v spis predložene račune in ponudbe, ki se brez izjeme glasijo na toženko oziroma je en račun celo iz časa pred začetkom dograjevanja; izpis stanja in prometa na tožničinem računu, ki ne izkazuje večjih prilivov niti dvigov; in izpovedbe zaslišanih prič (razen izpovedbe C. C. in D. D.), ki so bodisi potrdile trditve toženke, bodisi o finaciranju gradnje niso nič vedele oziroma so to vedele le iz pripovedovanja.

Op. št. (8): V zvezi s tem delom izpovedbe je pooblaščenec tožnice med zaslišanjem ugovarjal le pomanjkanje trditvene podlage. Iz zapisnika naroka ne izhaja, da bi sodišče temu ugovoru sledilo (list. št. 89).