Jedro

Organ prve stopnje je kaznovanega spoznal za odgovornega prekrška po 28. členu odloka o poslovnem času zaradi kršitve 12. člena tega odloka in mu izrekel kazen na podlagi 28. člena tega odloka. Organ druge stopnje je odločbo potrdil, vendar je v obrazložitev navedel, da naj bi bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška po 2. točki 1. odstavka 26. člena odloka. Ker pa se prekrška po 28. in 26. členu odloka po vsebini razlikujeta, je organ druge stopnje s svojo obrazložitvijo prišel v popolno nasprotje z izrekom odločbe.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba Republiškega senata za prekrške razveljavi in se zadeva vrne Republiškemu senatu za prekrške v novo odločitev.

Obrazložitev

Z odločbo sodnika za prekrške je bil obdolženi S.V. spoznan za odgovornega prekrška po 28. členu odloka o poslovnem času (Uradni list RS, št. 11/89, 5/90) zaradi kršitve 12. člena tega odloka, ker kot samostojni obrtnik v gostinskem obratu okrepčevalnica, ni poskrbel, da bi bil njegov navedeni lokal pravočasno zaprt, to je ob 22. uri, pač pa je bilo ob priliki inšpekcijskega ogleda v obeh primerih ob 22.30 uri ugotovljeno, da navedeni lokal še posluje, saj se je v lokalu nahajalo obakrat še večje število gostov. Izrečena mu je bila denarna kazen.

Zoper odločbo o prekršku so se pritožili zagovorniki kaznovanega in sicer zaradi kršitve materialnih določb zakona o prekrških glede zastaranja in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je kaznovani priglasil podaljšani delovni čas pristojnemu Komiteju za družbeno planiranje in gospodarstvo. Republiški senat za prekrške je kot organ druge stopnje z uvodoma navedeno odločbo pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je uveljavil, da je bila s to odločbo storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, kot jo ima v mislih določba 11. točke 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških. Po mnenju javnega tožilca izrek odločbe nasprotuje razlogom odločbe. Z izrekom drugostopne odločbe je bila namreč potrjena odločba organa prve stopnje, s čimer je bila poleg ugotovljenega dejanskega stanja prekrška potrjena tudi pravna kvalifikacija prekrška. V prvostopni odločbi je bila uporabljena določba 28. in 12. člena odloka o poslovnem času, ki kot prekršek določa kršitev minimalnega obveznega poslovnega časa, kar bi moral organ druge stopnje upoštevati v obrazložitvi svoje odločbe. Namesto tega je v drugostopni odločbi ugotovljeno, da je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška iz 2. točke 1. odstavka 26. člena odloka o poslovnem času, ki se nanaša na poslovanje v podaljšanem poslovnem času brez priglasitve pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Z drugostopno odločbo ni bila spremenjena pravna kvalifikacija prekrška, zato so navedbe v obrazložitvi in izreku drugostopne odločbe med seboj izključujoče. Iz teh razlogov je javni tožilec predlagal razveljavitev odločbe organa druge stopnje ter vrnitev zadeve temu organu v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška po 28. členu odloka o poslovnem času zaradi kršitve 12. člena tega odloka ter mu je bila denarna kazen izrečena na podlagi 28. člena navedenega odloka. Organ druge stopnje je potrdil odločbo organa prve stopnje, kar pomeni, da je s svojo odločbo potrdil tako ugotovljeno dejansko stanje kot tudi pravno opredelitev prekrška. Povsem v nasprotju s takšno odločitvijo organa druge stopnje je v obrazložitvi drugostopne odločbe navedeno, da naj bi bil kaznovani z odločbo organa prve stopnje spoznan za odgovornega prekrška po 2. točki 1. odstavka 26. člena odloka o poslovnem času. Pri tem organ druge stopnje ni zgolj pomotoma navedel pravno opredelitev prekrška, saj je v nadaljevanju obrazložitve svoje odločbe utemeljil, da je kaznovani storil prekršek po 2. točki 1. odstavka 26. člena odloka o poslovnem času. Prekrška po 2. točki 1. odstavka 26. člena in po 28. členu, ko gre za kršitev 12. člena odloka o poslovnem času, se med seboj po vsebini razlikujeta, tako da je organ druge stopnje pri utemeljevanju storitve prekrška ugotavljal drugačno pravno situacijo kot organ prve stopnje. S potrditvijo odločbe organa prve stopnje je torej organ druge stopnje s svojo obrazložitvijo v odločbi prišel v popolno nasprotje med tem, o čemer je odločil z izrekom svoje odločbe in tem, kar uporablja v obrazložitvi odločbe za utemeljitev svoje odločitve.

Javni tožilec pravilno takšno kršitev postopka ocenjuje kot bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj je med bistvenimi kršitvami določb postopka v 11. točki 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških kot takšna kršitev predvidena, če izrek odločbe nasprotuje razlogom odločbe. Prav slednje je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče R Slovenije, zato je v skladu z določbo 1. odstavka 221. člena zakona o prekrških odločbo organa druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu organu v novo odločitev.