Jedro

Šteje se, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca ostal na delu po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati. Do transformacije pride po samem zakonu in morebiti kasneje ponujena pogodba o zaposlitvi na trajanje delovnega razmerja ne vpliva, saj delovnega razmerja za nedoločen čas, do katerega je prišlo po zakonu, brez soglasja strank ni več mogoče spremeniti v delovno razmerje za določen čas.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja in da jo je zato ta dolžna pozvati nazaj na delo, ker je tožnica 1.11.1995 sklenila delovno razmerje za nedoločen čas ter ji z zamudnimi obrestmi izplačati zapadle zneske osebnega dohodka in drugih prejemkov, ki bi ga prejela za ves čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1.2.1996 dalje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je, razen v sklepu o stroških postopka, ki ga je delno spremenilo, z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče kršilo določbe ZPP že, ko je s sklepom plačilo stroškov naložilo toženi stranki, saj jih tožeča stranka ni specificirala do konca glavne obravnave. Sodišče je dalje odločalo o zahtevku tožeče stranke, ki ni bil sklepčen, ker ni bil dovolj specificiran, poleg tega pa je zahtevek še prekoračilo. Sodišče druge stopnje ni zavzelo nobenega stališča o trditvi tožene stranke glede uporabe določb 73. člena ZOR. Pritožbeno sodišče tako ni odgovorilo praktično na nobeno vprašanje, ki ga je sprožila pritožba. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni ugotoviti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija. Že sodišče druge stopnje je toženi stranki pojasnilo, da se v individualnih delovnih sporih, glede tožbenega zahtevka, ne uporabljajo določbe ZPP, ampak posebne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). Te v prvem odstavku 23. člena določajo, da v primerih, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Zato niti nesklepčen niti ne dovolj specificiran zahtevek, ki ga je dopolnilo samo sodišče, ne more povzročiti prekoračitve zahtevka in morebitne kršitve določb pravdnega postopka kot to neutemeljeno navaja revizija.

Revizija tudi ni utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

V izpodbijani sodbi drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.8.1995 do 31.10 1995. Po tem datumu, ko se je delovno razmerje izteklo, pa je tožnica ostala še naprej na delu, ne da bi podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker je tožnica nadaljevala s svojim delom pri toženi stranki tudi po poteku pogodbe o zaposlitvi, je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu določbe 18. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91 in 71/93). Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca ostal na delu po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati. Do transformacije pride po samem zakonu in morebiti kasneje ponujena pogodba o zaposlitvi na trajanje delovnega razmerja ne vpliva, saj delovnega razmerja za nedoločen čas, do katerega je prišlo po zakonu, brez soglasja strank ni več mogoče spremeniti v delovno razmerje za določen čas. Zato tudi predlagana uporaba 73. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89) v takih primerih ni možna, kot to nepravilno navaja tožena stranka, saj ne gre za izpolnitev pogodbe, ki bi ji manjkala oblika. Zaradi posebne zakonske določbe je prišlo do vsebinske spremembe pogodbe, ko se je pogodba o zaposlitvi za določen čas, pa čeprav brez pisne pogodbe, spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, to pa pomeni, da gre za novo pogodbo (sprememba vsebine) in ne za problem oblike.

Odločitev o stroških postopka ne more biti predmet revizijske presoje. Po določbi petega odstavka 129. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan, zato ga ni mogoče izpodbijati z revizijo. Revizijsko sodišče lahko spremeni izrek o stroških samo v zvezi s svojo odločitvijo o glavni stvari. Zato revizijsko sodišče, ki v tej zadevi ni spremenilo odločitve o glavni stvari, ne more odločati o stroških postopka na nižjih stopnjah.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).