Jedro

Po določbi prvega odstavka 216. člena ZUP lahko upravni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda dopolnilno odločbo, če ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Vendar s tako dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita odločba tožene stranke št. 11401-66/94 z dne 18.4.1995 in sklep 4-15-36003/00-93 z dne 7.3.1994, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnika, da se dovoli obnova postopka v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodišči zavzeli napačno pravno stališče, da je v upravnem postopku predlagal obnovo postopka, saj bi bilo po njegovem mnenju treba izdati samo dopolnilno odločbo. Izdaja dopolnilne odločbe ni vezana na rok, zato njegov zahtevek (predlog) ni mogel biti vložen prepozno. Tožena stranka v dopolnilni odločbi ne bi več odločala o pravici, ampak samo še o zajetju dohodka, ki mu je izpadel zaradi prenehanja nakazovanja nadomestila plače, do katerega je bil upravičen kot invalid III. kategorije. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih bistvenih kršitev revizija ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92), ko je tožnikov predlog obravnavalo kot predlog za obnovo postopka in ne kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe. Po določbi prvega odstavka 216. člena ZUP lahko upravni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda dopolnilno odločbo, če ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Vendar s tako dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Zato bi bilo možno, kot to pravilno ugotavlja sodišče, ugotavljati in odločati o tem, ali je tožnik upravičen, da se mu zaradi izpadlega nadomestila plače, ki ga je prejemal kot invalid III. kategorije invalidnosti, lahko prizna višje denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ker je bilo o tem že odločeno s pravnomočno odločbo, samo na način določen v zakonu (12. člen ZUP), kar pomeni v obnovi postopka. Ta pa je vezana tako na izpolnjevanje pogojev (določbe 249. člena ZUP), kot tudi na rok (določbe 252. člena ZUP). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka po poteku subjektivnega roka iz 1. točke prvega odstavka 252. člena ZUP, je, ker ta rok ni podaljšljiv, tožena stranka pravilno zavrgla njegov predlog za obnovo postopka, to pa pomeni, da je sodišče imelo pravno podlago za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka. Zato ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZUP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).