Jedro

S tem, ko je bil prebran zapisnik o zaslišanju prič, ni prišlo do kršitve postopka, ker že določba 3. odst. 302. čl. ZPP takšno postopanje izrecno predvideva. Tožnika pa sodišče ni niti moglo zaslišati, ker se ni odzval osebnemu vabilu. Zato se tudi v tem delu neutemeljeno očita kršitev postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 950.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 673,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev. Ugotovilo je, da tožniku ni uspelo dokazati, da je prišlo do nesreče s trkom v obcestno svetilko zaradi nepravilne vožnje zavarovanca tožene stranke.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče kršilo postopek, ker je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni neposredno zaslišal tožnika in priče, na katere izpovedi se sodba opira. Razlogi sodbe so nejasni in sami s seboj v nasprotju. V tem vidi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ne strinja se z dokazno oceno. Tožnik je predstavil dogodek, kot se je dejansko pripetil. Zavarovanec tožene stranke je njegovo izpoved potrdil. Dejstvo, da tožnik zavarovanca na videz pozna, ne more pomeniti okoliščine, zaradi katere bi se vzbudil sum v njuno verodostojnost. Ker gre za majhen kraj, je logično, da se vsi na videz poznajo. Priča D. bi imela kvečjemu interes, da se zahtevek zoper zavarovalnico zavrne, saj bi s tem ohranila bonus. Ugotovitev, da naj bi šlo za sovrstnika, pa je sploh samovoljna, saj ni razvidno, od kje sodišču ta ugotovitev. Protispisna je ugotovitev, da tožnik izrednih razmer na cesti ni navajal. Tožnik je povedal, da je v kritičnem času močno deževalo, na izpostavljenem kraju pa je močan klanec. Zaradi teh razmer je zavarovanca tožene stranke zaneslo na sosednji vozni pas. Tožnik je povedal, da je bilo zavarovančevo vozilo ustavljeno v celoti na njegovem pasu. Izpovedi obeh udeležencev se v tem delu pokrivata, sicer pa je tudi priča R. potrdila, da je videla zavarovančevo vozilo na nasprotnem voznem pasu, ko je peljala že mimo. Za zadevo ni pravnorelevantno, zakaj si ni policija ogledala kraja nezgode. Sodišče v zvezi s tem podaja neke hipoteze. Očitno v času nezgode zavarovanec tožene stranke ni imel interesa, da bi bil spoznan še za prekršek, zato je tožniku izročil kupon in ker je zadeva potekala tako, tudi tožnik ni imel interesa klicati policijo. Nezgoda se je pripetila zgodaj zjutraj in osebe so reagirale tako, kot so, času primerno. Ni res, da bi izvedenec ovrgel navedbe tožnika in zavarovanca tožene stranke o poteku nezgode. Izvedenec ni izključil možnosti, da je zaneslo zavarovančevo vozilo na vozni pas, po katerem je pripeljal tožnik. Ugotavlja le, da bi v takem primeru morala biti hitrost zelo nizka, vozišče pa posebno spolzko ali zamaščeno. Izvedenec se je opiral na hipotetično okoliščino, da je vozil tožnik s hitrostjo 40 do 50 km/h, zavarovanec pa 40 km/h. Seveda obstaja možnost, da tožnik ni glede hitrosti izpovedal točno, ker je od nezgode minilo že toliko časa. V dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec ni izključil možnosti, da je zavarovanca zaneslo na nasprotni vozni pas, ni pa pomembno, ali je zavarovanec zavijal, ali pa zapeljal naravnost, bistveno je le, da je bil vzrok nezgode v tem, da se je zavarovanec nepravilno pojavil na sosednjem voznem pasu pred tožnikom. Izpoved zavarovanca je logična. Ovinka ni izpeljal, ker je premočno zaviral in ga je na spolzki cesti odneslo na sosednji vozni pas. Ker je tožena stranka zavarovancu ukinila bonus zaradi nezgode, je s tem priznala odgovornost. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in toženi stranki naložilo, da predloži podatke, zakaj je ukinila zavarovancu bonitete zaradi nezgode. Tudi s tem je kršilo postopek. Izvedenec, ki je v poslovnem razmerju s toženo stranko, ni verodostojen. Podane so okoliščine iz 247. čl. v zvezi z 2. in 6. tč. 70. čl. ZPP in tudi v tem vidi kršitev postopka. Tožnik ni dolžan založiti predujma za postavitev drugega izvedenca, saj tega dokaza ni predlagal. Iz vseh teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi. Prosi za odlog plačila sodne takse do odločitve o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je med postopkom prišlo do spremembe sodnice, torej do situacije, ki jo ureja 3. odstavek 302. čl. ZPP. Zadnji narok se je opravil pred drugo sodnico. Tožnik in priči I.D. ter A.R. so bili zaslišani že pred tem, na glavni obravnavi 11.7.2006. Iz odredbe na l.št. 49 spisa pa izhaja, da je nova sodnica na glavno obravnavo za dne 2.3.2007 vabila tožnika osebno in ne samo njegovega pooblaščenca, vendar se ta vabilu ni odzval. Na narok je pristopil samo njegov pooblaščenec. Ob takem stanju zadeve je pravilno postopala, ko je sicer kljub nestrinjanju pooblaščenca tožnika, izdala sklep, da se prečita zapisnik s prejšnje obravnave. S tem, ko je bil prebran zapisnik o zaslišanju prič, ni prišlo do kršitve postopka, ker že določba 3. odst. 302. čl. ZPP takšno postopanje izrecno predvideva. Tožnika pa sodišče ni niti moglo zaslišati, ker se ni odzval osebnemu vabilu. Zato se tudi v tem delu neutemeljeno očita kršitev postopka.

Kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP se v pritožbi pavšalno zatrjuje. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu takšne kršitve ni ugotovilo, saj so v sodbi vse odločilne okoliščine razumno in logično obrazložene. Sodba sistematično obravnava vsa potrebna dejstva, dokazi so ocenjeni posamično in skupaj, razlogi utemeljujejo izrek, zato sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljeno se uveljavlja kršitev 247. čl. ZPP v zvezi s čl. 70 ZPP. Po 2. odst. 247. čl. ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko zve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Tožnik izločitev izvedenca do konca glavne obravnave ni predlagal, zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo izvedenca izločiti.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dokazno oceno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično sintetična, v celoti pa tudi vsebinsko prepriča. Tožnik in zavarovanec tožene stranke sta zelo skladno izpovedala o poteku nesreče, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na 3. strani sodbe. Pojasnilo pa je, zakaj njunima skladnima izpovedbama ni sledilo. Izvedenec cestno prometne stroke je po analizi njunih izpovedb ob ogledu glede na stanje ceste in naklonov izključil možnost, da bi prišlo do nesreče na tak način, kot sta ga predstavila. Povsem je izključil možnost, da bi voznik D. zvozil desni ovinek tako, kot je navajal. Glede hitrosti vožnje je izvedenec sledil izpovedbam obeh voznikov, saj sta jo decidirano zatrjevala, z drugimi podatki o tej okoliščini pa ni razpolagal. Pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za hipotetično okoliščino, da je od dogodka minilo že veliko časa in da zato morda o hitrosti tožnik ni izpovedal točno, niso več upoštevne, ker tožnik ne more v pritožbenem postopku spreminjati svojih navedb, ki jih je celo zaslišan kot stranka potrdil. Ni pa brez pomena dejstvo, da ni bila po nesreči na kraj dogodka poklicana policija, kot trdi v pritožbi, saj bi v primeru, če bi se opravil ogled in zabeležilo dogajanje neposredno po dogodku določene okoliščine lahko bolj objektivno predstavile. Policija namreč ob ogledu zbere tudi materialne dokaze in izvedenec bi imel za izdelavo izvedeniškega mnenja na razpolago več podatkov. Tako je razumeti tudi razloge sodbe, zato tudi v zvezi s tem zaključkom sodbe tožnik neutemeljeno polemizira. Tako pa je imel izvedenec v tej zadevi na razpolago zgolj izpovedi, ki so bile tako nasprotujoče glede na stanje na cesti in je izključil možnost nesreče na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Izvedeniško mnenje je argumentirano logično in prepriča, zato mu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pritožbena trditev, da je tožena stranka zavarovancu zaradi tega dogodka ukinila bonus, je povsem neprepričljiva, saj je prav zato, ker ni priznavala njegove odgovornosti, bila s strani tožnika vložena tudi tožba. Vsekakor pa iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da je priznala svojo odgovornost in so te trditve v celoti v nasprotju s postopanjem tožene stranke v tem sporu.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se je ob dokazih, ki jih je imelo, utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje. Izvedenec je pojasnil, da je glede na poškodbe na tožnikovem vozilu do nesreče najverjetneje prišlo s trkom v kandelaber. Če bi prišlo do takšnega zanašanja zavarovanca, kot ga je zatrjeval tožnik, bi bila bistveno večja verjetnost, da bi prišlo do nezgode tako, da bi zavarovanec s prednjim levim delom svojega vozila trčil v levi prednji ali bočni del tožnikovega vozila. Med tožnikovim vozilom in vozilom zavarovanca ni prišlo do stika, zato je bilo v celoti tožnikovo dokazno breme, da dokaže, da je trčil v kandelaber zaradi nepravilne vožnje zavarovanca tožene stranke. Tega pa mu v konkretnem postopku ni uspelo dokazati. Zato je na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).