Jedro

Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. O stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih je mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev.

Standard zahteve po obširnosti obrazložitve je za sodišče višje stopnje nižji kot za sodišča nižje stopnje. Obveznost obrazložitve sodbe namreč po eni strani izhaja iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave; več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja.

Sodišče, ki uporabi kot dokaz listino, ki ni bila prebrana na glavni obravnavi, prekrši načelo ustnosti postopka, ne pa načelo neposrednosti.

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih lahko ima za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo od toženca zahteval plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine (zaradi klevetanja, diskvalifikacij, razžalitve časti, osebnega ugleda in dostojanstva) ter objavo sodbe v časopisih Delo, Dnevnik in na RTV Ljubljana. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec z nobenim od očitanih dejanj ni omajal tožnikovega ugleda in časti in da niso izpolnjeni potrebni pogoji za nastanek odškodninske obveznosti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V reviziji uveljavlja kot revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotno uporabo materialnega prava. Najprej obširno niza kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih po njegovem mnenju sodba sodišča druge stopnje "prikriva". Tako navaja, da je sodišče prve stopnje neresnično interpretiralo njegov tožbeni zahtevek in razloge zanj. V sodbi ni navedlo dejstev, ki jih je on navedel v tožbi, ter listin, ki naj bi bile vpogledane. S prvostopenjsko sodbo ni bilo odločeno o tožnikovem zahtevku, ki temelji na toženčevem obrekovanju na RTV Ljubljana. Smiselno graja vodenje glavne obravnave s strani sodnice sodišča prve stopnje. Navaja, da je terjal, da se glavna obravnava začne v skladu z ZPP, to je s tožnikovim podajanjem tožbe. Ne strinja se z vsebino zapisnika, saj sodnica vanj ni zapisala, da se tožnik ni odrekel neposrednemu izvajanju dokazov, niti tožnikove pripombe, da se niso zapisovali njegovi dejanski odgovori. Izpostavlja napake, do katerih naj bi prišlo pri označevanju listin v zapisniku, kar označuje za zlorabo ZPP. Izvedbo dokaznega postopka graja z zatrjevano kršitvijo določb 213. in 287. člena ZPP in navaja, da ni res, da bi sodišče v dokaznem postopku pregledalo celotno listinsko dokumentacijo v spisu, ki jo je predložil tožnik, in zaslišalo tožnika. Trdi, da se ni odrekel neposrednemu izvajanju dokazov in mu je zato bila s postopanjem sodišča kršena pravica do neposrednega izvajanja dokazov. Opozarja, da v dokaznem sklepu niso navedena sporna dejstva, niti dokazi, s katerimi naj se dokazujejo sporna dejstva. Listine, navedene v dokaznem sklepu, so označene nezakonito, nepravilno in nerazpoznavno, nekatere pa sploh niso navedene. Tožnik v reviziji navaja po njegovem mnenju pravilno označbo listinskih dokazov iz prilog A in podaja dodatna pojasnila o dejstvih, ki naj bi jih te listine dokazovale. Sklep, s katerim so bili zavrnjeni ostali dokazni predlogi, označuje za protipraven. Graja je uperjena tudi v potek njegovega zaslišanja in vsebino vprašanj, ki so mu bila zastavljena. Poleg "prikrivanja" pravkar povzetih kršitev sodišča prve stopnje tožnik sodišču druge stopnje očita še neresnično navajanje, da tožnik v pritožbi ni navedel vsebinskih razlogov in ni natančneje pojasnil uveljavljanih kršitev pravil postopka.

Izpodbijana sodba "skonstruira", da naj bi toženec posegel v tožnikovo čast in dobro ime, če bi v intervjujih navedel tožnikovo ime in če bi predstavil vsebino tožnikovih pisem. Na koncu izpodbijani sodbi očita še prikrivanje ponareditve sodnega zapisnika ter pojasnjuje, da zaslišanje prič V. K. in D. B. ni predlagal zaradi neresnično ugotovljenih dejstev v zapisniku, temveč zato, ker sodnica ni zapisala njegovih zahtev v zvezi s podajanjem tožbe, neposrednim izvajanjem dokazov in izvajanjem dokaznega postopka v skladu z ZPP. Tožnik se v revizijskem postopku zavzema za sojenje na podlagi ustave in Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah ter predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta neresnično interpretirali tožbeni zahtevek in razloge za njegovo tožbo zoper toženca, sodišču druge stopnje pa, da je v razlogih svoje sodbe prikrilo, da je bila tožba vložena zaradi toženčevih obrekovanj, diskvalifikacij in klevetanj v treh medijih - pri čemer tožnik takšne svoje opredelitve toženčevega ravnanja utemeljuje s trditvami o tožencu, da je: - lažnivo zanikal storjena kazniva dejanja zlorabe represije v totalitarnem komunističnem režimu, - leta ... z direktnim naklepom zlorabil svoj visok politični položaj namestnika republiškega javnega tožilca in svojo udeležbo v združbi Zveze komunistov Slovenije iz Ljubljane, - s svojimi protipravnimi pomagači sprožil zoper žrtve montiranih procesov pred političnimi samoupravnimi sodišči združenega dela represalije in diskvalifikacije z lažnimi obtožnicami po 228. členu KZ SRS in z lažnimi obtožnimi predlogi po 108. členu KZ SRS, in - s takšnim udejstvovanjem naklepoma prikrival kazniva dejanja političnih sodnikov citiranih sodišč združenega dela.

Pravkar povzete tožnikove trditve ne morejo biti predmet dokazovanja in presoje v tem postopku, saj z nobeno izmed teh ne izkazuje zatrjevanega toženčevega obrekovanja, diskvalifikacij in kleventanj tožnika. Velja kvečjemu obratno in bi lahko bile tožnikove trditve predmet presoje le v morebitni odškodninski pravdi, v kateri bi pravdni stranki nastopali v zamenjanih vlogah. Zato te tožnikove trditve niso terjale odgovora onkraj pravilnega sklepanja sodišč obeh stopenj, da iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj v nobenem primeru ne bi mogle privesti do sklepa o nastanku toženčeve odškodninske obveznosti v razmerju do tožnika. S tem pa je že odgovorjeno tudi na neutemeljen očitek tožnika, smiselno opredeljen kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po katerem sodbi sodišč prve in druge stopnje naj ne bi vsebovali razlogov o odločilnih dejstvih - vključno z očitkom o odsotnosti razlogov in presoje trditev o toženčevem "obrekovanju" v intervjuju na RTV Ljubljana, o katerem naj sploh ne bi bilo odločeno. Da sta sodišči obravnavali in presojali tudi tožnikove trditve o toženčevem "obrekovanju" v intervjuju na RTV Ljubljana, izhaja iz petega odstavka na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in iz tretjega odstavka na 5. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. K temu je dodati le še to, da se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic, ter da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev. To velja izrazito prav za obravnavan primer, ko je med številnimi tožnikovimi navedbami malo pravotvornih dejstev, do katerih sta se bili sodišči prve in druge stopnje dolžni opredeliti (in sta tudi se); glede ostalih pa sta ravnali pravilno, ko sta jih zgolj na kratko povzeli in nanje nista odgovarjali.

Pravkar navedeno velja tudi (in predvsem) za revizijsko sodišče - zlasti glede tožnikovih obširnih in delno tudi nesmiselnih očitkov sodišču prve stopnje v zvezi z vodenjem postopka (o načinu podajanja tožbe, sestavljanju zapisnika, upoštevanju načela ustnosti, vsebini dokaznega sklepa in o označevanju oziroma naslavljanju listinskih dokazov), saj je standard zahteve po obširnosti obrazložitve za sodišča višje stopnje nižji kot za sodišča nižje stopnje. Obveznost obrazložitve sodbe namreč po eni strani izhaja iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave; več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na pravkar povzete tožnikove očitke, saj je nanje v celoti pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. Sicer pa tudi če bi ti očitki pomenili kakšne kršitve določb pravdnega postopka, bi lahko imele te kršitve le relativno naravo. Nujni pogoj za uspešno uveljavitev takšnih kršitev kot upoštevnega revizijskega razloga pa je možnost njihovega vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena istega zakona). Ker na aktivni strani ponudena trditvena podlaga - kljub temu, da je bil tožnik v okviru materialno procesnega vodstva pozvan k navedbi odločilnih dejstev - ne omogoča sklepa o utemeljenosti tožbenega zahtevka, izpodbijana odločitev ne bi mogla biti v nobenem primeru drugačna. To pomeni, da revizijsko uveljavljanje teh kršitev tudi iz tega razloga ne terja še podrobnejšega odgovora v obrazložitvi sodbe vrhovnega sodišča. Tožnik v reviziji nadalje zatrjuje tudi, da mu je bila "kršena ustavnopravno varovana temeljna človekova pravica do neposrednega izvajanja dokazov po 4. členu ZPP". Iz njegovih navedb je smiselno mogoče povzeti, da je ta kršitev podana zato, ker sodišče kljub njegovi zahtevi na glavni obravnavi vpogledanih listin ni podrobno prebralo. V zvezi s tem je treba tožniku najprej pojasniti, da sodišče, ki uporabi kot dokaz listino, ki ni bila prebrana na obravnavi, prekrši načelo ustnosti postopka, ne pa načelo neposrednosti. Bistvo slednjega, na katerega se tožnik v reviziji večkrat sklicuje, pa je, da med sodnikom in strankama ne sme biti nobenega vmesnega člena, ki bi sodniku posredoval gradivo. Sodbo mora izdati tisti sodnik, ki je sprejemal od strank navedbe in ki je izvajal dokaze. V danem primeru je sodbo izdala sodnica, ki je sodelovala oziroma vodila postopek tudi na glavni obravnavi, kar pomeni, da ni podana kršitev načela neposrednosti, ki bi imela absolutni učinek, v reviziji pa tudi niso upoštevno uveljavljane kršitve tega načela z relevantnim učinkom, perpetuirane v postopku na drugi stopnji.

Tožnik v reviziji končno uveljavlja (brez natančnejšega pojasnila) tudi še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - vendar neutemeljeno: možnost obravnavanja pred sodiščem mu je bila dana, na glavni obravnavi je bil osebno navzoč in je na njej tudi aktivno sodeloval. Del dosedanje obrazložitve te sodbe že vsebuje razloge o tudi materialnopravni pravilnosti izpodbijane odločitve.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve ugleda in časti ter objavo sodbe, pri čemer je zahtevek oprl na tri izjave, ki jih je toženec podal v svojih intervjujih in ki jih je tožnik označil za neresnične: - "Gradivo govori tudi o meni (tožencu), vendar je vse, kar je tam zapisano, izmišljeno. Z osebo, ki me bremeni, sem preživel otroška leta in le-ta je iz meni neznanih razlogov sovražna do naše družine" (intervju za Dnevnik); - "... šlo je za osebo, ki me je iz osebnih razlogov nekako hotela dezavuirati, šlo je za same izmišljotine" (intervju za RTV); - "Ravno to so primeri zaznamovanja posameznika brez kakršnekoli podlage. Torej primeri, ki temeljijo na popolni laži" (intervju za Sobotno prilogo).

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih lahko ima za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika. Na obstoj tega pogoja pa ni mogoče sklepati niti iz lastnih trditev tožnika, saj po materialnopravno pravilni presoji sodišč prve in druge stopnje nobena izmed toženčevih izjav (o izmišljenosti zanj obremenilnega gradiva, o njegovem preživljanju otroških let z osebo, ki ga bremeni, in o sovražnosti te osebe do toženčeve družine) ni ne objektivno žaljiva, niti subjektivno žaljiva do tožnika, ki v nobeni od povzetih izjav toženca sploh ni omenjen ali sicer prepoznaven. To pomeni, da je vprašanje (ne)resničnosti toženčevih izjav brez slehernega pomena za odločitev in da je slednja materialnopravno pravilna že spričo odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanju toženca kot enega izmed nujno kumulativno podanih pogojev za nastanek odškodninske obveznosti.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.