Jedro

Posest je dejanska oblast nad stvarjo. To pa pomeni, da gre za dejstvo takšnega razmerja subjekta do stvari, da le ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oziroma konkreten prostorski odnos do stvari tudi navzven manifestiran na podlagi konkretnih ravnanj posestnika. Naravni vplivi in učinki, ki jih daje sama stvar na okolico, sami po sebi ne zagotavljajo pridobitve dejanske oblasti nad stvarjo. Ta se pridobi s subjektovim konkretnim ravnanjem - odvzemom posesti oziroma izročitvijo s strani prejšnjega posestnika. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je odstranjena živa meja metala senco na njen vrt, da je preprečevala prehajanje živali in zastirala razgled na njeno parcelo.

Gre za nujne naravne posledice, ki izvirajo iz stvari same in ki ob pojasnjenem ne predstavljajo pravotvornih okoliščin, pomembnih za presojo upravičenosti zahtevanega posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke - na ugotovitev, da je tožena stranka tožečo stranko motila v njeni mirni posesti nepremičnine parcele X, vl.štev. k.o. N. s tem, da je dne 4.5.2004 odstranila živo mejo, ki je do motilnega dejanja v naravi razmejevala parceli X in Y, obe k.o. N. s tem, da je na nepremičnino parcelo X k.o. N. nasula zemljo vzdolž celotne linije, na kateri je bila predhodno posajena živa meja in v širini 1m; da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da je dolžna do parcele X k.o. N. vzdolž linije, kjer je bila prej predhodno zasejena živa meja ter v širini 1m odstraniti nasuto zemljo ter zasaditi živo mejo na mesto, s katerega je bila odstranjena z motilnim dejanjem, v 8 dneh, pod izvršbo; na prepoved toženi stranki, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posega v posest tožeče starnke, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

159.120,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnica ni dokazala posesti. Sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni vzdrževanje gabrove meje in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo uporabiti strokovno merilo za ugotavljanje tega dejstva. Neupravičeno je sodišče popolnoma odreklo posest in posestno varstvo zaradi drugega motilnega dejanja - nasutja zemlje vzdolž poteka žive meje in na pasu med betonsko škarpo in živo mejo. Ni raziskalo dejanskega stanja posesti tožnice. Toženec je izpovedal, da je na svoji strani tudi tožnica nasula zemljo do žive meje in da je bil na tem delu teren precej ozek. Tako sodišče sploh ni ugotavljalo, kako je tožnica izvrševala posest. Trditve pravdnih strank kažejo, da je šlo za soposest in se v takem primeru šteje po določbi 35. člena SPZ za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Tožnica je zaslišana kot stranka navedla, da je živa meja služila svojemu namenu in sicer kot označitev med pravdnima strankama sporne meje, da je ovirala prehod živali iz sosednjega zemljišča, dajala senco in zastirala pogled na parcelo.

Teh okoliščin sodišče ni raziskalo, niti jih ni upoštevalo pri odločanju in je zato tudi v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je med nepremičninama v lasti pravdnih strank sporna meja in da potek meje med obema parcelama ni znan. Zato je toliko večja verjetnost, da je sporna živa meja dejansko predstavljala označitev meje. Trditve tožene stranke, kako je bila posajena živa meja, pa nimajo podlage v nobenih listinah in za tako trditev tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, tega dejstev pa tudi sodišče ni raziskalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obrezoval in strigel živo mejo z obeh strani le toženec, ne pa tudi tožnica. Temu ugotovljenemu dejstvu tudi pritožnica v pritožbi ne nasprotuje oz. v tem delu ne izpodbija dokazne ocene prvostopnega sodišča. Zatrjuje pa, da je na strani od svoje parcele do žive meje ona navozila zemljo. Ključnega pomena za opredelitev, katera od pravdnih strank je imela posest nad živo mejo, pa lahko v konkretnem primeru, ko nobena od pravdnih strank razen striženja in obrezovanja ni zatrjevala nobenih drugih opravil v zvezi z živo mejo, predstavlja le okoliščina, kdo je živo mejo vzdrževal na opisani način, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, katera tožnikova ravnanja predstavljajo vzdrževanje žive meje, to je že omenjeno obrezovanje in striženje meje. Za takšen zaključek sodišče prve stopnje tudi ni potrebovalo pomoči strokovnjaka, za kar se še zavzema pritožnica, temveč gre za okoliščine, ki niso strokovne temveč življenjsko izkustvene narave in jih lahko zato sodišče ugotavlja samo. Nedvomno predstavljata prav obrezovanje in striženje žive meje najpomembnejši oz. glavni vzdrževalni ravnanji.

Tudi če je tožnica z nasutjem zemlje zravnala del zemljišča med njenim vrtom in živo mejo (že omenjene pritožbene trditve), to ne pomeni - kot zmotno meni v pritožbi, da je s tem pridobila posest oz.

soposest nad živo mejo, ki je v konkretnem primeru predmet uveljavljanega posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je bilo v skladu z načelom dispozitivnosti, uzakonjenim v 1. odstavku 2. člena ZPP, vezano na vsebino zahtevka, kakršnega je opredelila tožnica v izreku sodbe, to pa je zahteva za odstranitev zemlje, ki jo je toženec nasul v pasu, kjer je bila prej zasajena živa meja in za ponovno zasaditev žive meje v tem delu (primerjaj pravilne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje). Zato je pravno povsem nepomembno, kakšna dejanja je tožnica izvrševala na zemljišču, ki se nahaja ob živi meji.

Posest je dejanska oblast nad stvarjo (člen 24 SPZ). To pa pomeni, da gre za dejstvo takšnega razmerja subjekta do stvari, da le ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti takšno razmerje oz. konkreten prostorski odnos do stvari tudi navzven manifestirano na podlagi konkretnih ravnanj posestnika. Naravni vplivi in učinki, ki jih daje sama stvar na okolico, še sami po sebi ne zagotavljajo pridobitev dejanske oblasti nad stvarjo. Ta se pridobi z subjektovim konkretnim ravnanjem - odvzemom posesti oziroma izročitvijo s strani prejšnjega posestnika. Zato se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je odstranjena živa meja metala senco na njen vrt, da je preprečevala prehajanje živali in zastirala razgled na njeno parcelo. Gre za nujne naravne posledice, ki izvirajo iz stvari same, in ki ob pojasnjenem ne predstavljajo pravotvornih okoliščin, pomembnih za presojo upravičenosti zahtevanega posestnega varstva. Zato se do teh zatrjevanj sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati in je tako neutemljen tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovoljenem dejanskem stanju v tem delu.

Za ta spor je končno pravno tudi povsem nepomembno ali poteka živa meja po meji med parcelama pravdnih strank oziroma ali predstavlja označitev trenutne meje med parcelama (glej nadaljnji pritožbeni očitek). V skladu z določbo 1. odstavka 33. člena SPZ namreč daje v sporih zaradi motenja posesti sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Odločilna je torej dejanska oblast nad stvarjo, v konkretnem primeru dejanska oblast nad živo mejo - le to pa je - kot je bilo že zgoraj pojasnjeno imel le tožnik.

Tožnica ob povedanim z uveljavljanima pritožbenima očitkoma zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353 in 365/tč. 2 ZPP).