Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v A. do predaje odgovorni državi članici EU (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja in sicer dne 26. 10. 2018 od 15.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnika 21. 10. 2018 obravnavala Policijska postaja Kozina zaradi nelegalnega vstopa v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Po končanem postopku na Policijski postaji Kozina je bil prepeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer je bila 26. 10. 2018 sprejeta njegova prošnja za mednarodno zaščito. Po podani prošnji je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že 16. 10. 2018 na Hrvaškem, v Grčiji pa je bil evidentiran kot tujec 31. 5. 2018. Po seznanitvi tožnika s temi dejstvi, je zanikal, da bi na Hrvaškem zaprosil za azil. V Grčiji ni zaprosil za azil zaradi neugodnih razmer, zaradi slabih izkušenj na Hrvaškem pa bi se raje vrnil v Sirijo ali Grčijo kot na Hrvaško.

Glede na 3. člen ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III je toženka pristojnim organom Grčije ter Hrvaške posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika.

Toženka se dalje sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter sodbo Vrhovnega sodišče I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Navaja, da je najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da je po podatkih Eurodaca tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem 16. 10. 2018 ter da je bil v Grčiji evidentiran kot tujec. Tako ne držijo tožnikove navedbe, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar tožnika na laž postavlja tudi izkaznica prosilca za mednarodno zaščito in potrdilo o registraciji s strani hrvaških uradnih organov. Tožnik je tako zapustil Hrvaško, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji ter toženka meni, da bi enako storil v Republiki Sloveniji ter je zaradi teh dejstev in okoliščin dejansko begosumen. Toženka je prepričana, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je prijela policija, saj je njegova ciljna država Avstrija, kot je to povedal ob prijetju slovenske policije. Toženka je na podlagi navedenega prepričana, da je Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in da bi tožnik, tako kot je to storil že na Hrvaškem, pobegnil iz prostorov Azilnega doma. Od vsakega prosilca se pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi, zato je povsem razumno pričakovati, da v taki varni državi prosilec tudi počaka na odločitev. Okoliščine tožnikovega ravnanja ustrezajo relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje toženke, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, to je predajo pristojni državi članici. Za nadaljevanje postopka je zato po razlogovanju toženke nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. Toženka se pri tem sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

Toženka je nato preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma. Zaključila je, da glede na sistem varovanja pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep. Toženka se je pri tem oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in zaključila, da je izrečeni strožji ukrep skladen tudi z določbami Recepcijske direktive (člen 10).

2. Tožnik v tožbi navaja, da se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala na določbe 68. člena ZTuj-2 in na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2017 (pravilno: 15. 3. 2016, op. sodišča). Vendar pa v citirani sodbi Vrhovnega sodišča nista upoštevani dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji in sodba Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, izdana leto dni kasneje. Sodbe ESČP in Sodišča EU pa se upoštevajo neposredno na podlagi Ustave: 3.a, 8. in 153. člena. Po mnenju tožnika se 68. člena ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti ne more uporabiti. Ker v Sloveniji tako ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja, se tožnika ne sme pridržati. V zvezi z ugotovitvijo toženke, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nato pa ni počakal na odločitev, tožnik navaja, da je na Hrvaškem dal prstne odtise in da ne na policijski postaji ne tekom celotnega postopka ni imel tolmača, niti pravne pomoči. Poleg tega so ga na Hrvaškem takoj zaprli in mu grozili z zaporom, če ne bo pričal proti tihotapcu. Pet dni mu niso pustili kaditi. Vse to je gotovo hud pritisk na osebo, ki je zapustila Sirijo zaradi vojne in poziva v vojsko, je ločena od družine in živi v nemogočih razmerah. Glede na njegove izkušnje je Hrvaška za tožnika nevarna država. Zakon pa tudi ne zahteva, da bi moral biti vsak prosilec, ki je v drugi državi dal prstne odtise, pridržan. Poleg tega tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi drugega odstavka 28. člena ter uvodne izjave št. 20 Uredbe Dublin III ter četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. Slovenski zakonodajalec je uredil tudi pridržanje na območje Azilnega doma, pri čemer ne gre za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi bi bili na primer: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (četrti odstavek 8. člena Recepcijske direktive). Ker nobeden od možnih manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 ni urejen, toženka takega ukrepa ne more izvajati, kadar ni očitno, da je tožnik znatno begosumen. Takšen pa je konkreten primer. Sodna praksa je tudi že zavzela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce, kjer se prosilci za mednarodno zaščito ne morejo svobodno gibati itd., poseg v osebno svobodo prosilca in ne ukrep omejitve gibanja. Tožnik dodaja, da po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III mora biti ukrep sorazmeren. To v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano. Poleg tega je toženki mogoče očitati tudi, da ne pridobi informacij javnega značaja skladno z 22. členom ZMZ-1, in sicer v tem primeru o ravnanju s prebežniki na Hrvaškem, ampak jih celo ignorira. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje.

3. Tožnik hkrati vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Opira jo na drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se namreč v Centru za tujce zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije za človekove pravice in temeljne svoboščine (v nadaljevanju EKČP) in 6. člen Listine, kar vse predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo; tega pa tožnik brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa, na primer sodna odločba I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 4. Toženka pisnega odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v pripravljalnem postopku ni podala.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka odločila o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce A. Toženka je sklep oprla na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, 68. člen ZTuj-2, stališče v sodbi Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in svoja zaključka, da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je s svojimi dejanji izpolnil kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku oziroma navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, nima možnosti bivanja v Sloveniji) ter da je – da se omogoči izvedba postopka predaje - zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma, treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik v tožbi primarno ugovarja, da glede na sodbo Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017 ter sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji 68. člena ZTuj-2 ni mogoče uporabiti kot podlage za ugotavljanje nevarnosti pobega prosilca za mednarodno zaščito, posledično pa prosilcu tudi ni mogoče izreči pridržanja na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Podrejeno pa v bistvenem ugovarja še, da so nepravilni zaključki toženke o tem, da so podane okoliščine v smislu 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo izrazito begosumnost, ter dalje, da izrečeni ukrep nesorazmerno posega v tožnikovo osebno svobodo, da pa bi ukrep moral biti sorazmeren, in da ne more tožnik trpeti neugodnih posledic, če ZMZ-1 ni uredil ustreznih manj prisilnih ukrepov.

7. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika. Na glavni obravnavi je toženka tudi odgovorila na tožbo, da tožbene navedbe prereka ter da vztraja pri izpodbijanemu sklepu in razlogih, na katerih temelji.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III; po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

12. Sodišče ob tem kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da - upoštevaje stališča ESČP v sodbah v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji ter Sodišča EU v sodbi C-528/15 (zadeva Al Chodor) - za izdajo sklepa o pridržanju, kot je izpodbijani, v slovenski zakonodaji ni pravne podlage. Sodišče namreč enako kot Vrhovno sodišče meni, da so določbe 68. člena ZTuj-2 ustrezna zakonska podlaga, ki vsebuje objektivne kriterije za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, njihova uporaba pa je predvidljiva, tako da ni nevarnosti samovoljnega ravnanja.

13. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 z dne 15. 3. 2017 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora „v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito“. Iz navedene dikcije, upoštevaje tudi obrazložitev odločbe, izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za „objektivna merila“. Sodišče meni, da določbe 68. člena ZTuj-2 take kriterije vsebujejo. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki se nanaša na očitno sorodno upravnopravno področje tujcev (v tem okviru pa na soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Zato zgolj to, ker kriteriji niso zapisani v zakonu, ki bi se nanašal neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti, v ničemer ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. K temu sodišče dodaja, da glede na povedano tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor ne Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep XIps 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS, v svoji prevladujoči praksi nista našla razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz (leto dni prej izdane) sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. 14. Na drugačno presojo glede obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje tožnika na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo pravno in dejansko stanje, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev, take norme (ki torej sploh ne urejajo pridržanja) pa že zato ne zagotavljajo ustreznih standardov za odločanje o pridržanju v zvezi s predvideno odstranitvijo tujca iz države ter s tem povezano zahtevo varstva pred arbitrarnostjo (prim. tč. 33 v zadevi Keshmiri proti Turčiji št. 2 oziroma tč. 133 - 135 v zadevi Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji).

15. Tožnik pa tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na Sklep Vrhovnega sodišča X DoR 7/2018 z dne 7. 3. 2018, s katerim je bila dopuščena revizija glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnega kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku). Vrhovno sodišče je v sklepu sicer razlogovalo, da je bilo stališče v sodbi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 (ki je v bistvenem enako kot - po mnenju tožnika nepravilno - stališče v sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) sprejeto v času veljavnosti ZMZ ter da je zaradi zagotovitve pravne varnosti ob odreditvah pridržanj v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici po določbah ZMZ-1 treba preveriti dopustnost nadaljnje uporabe določbe ZTuj-2. Vendar se ob tem Vrhovno sodišče kot na razlog za dopustitev revizije ni sklicevalo npr. na sodbo Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Revizija pa nato ni bila vložena, niti Vrhovno sodišče svojih stališč glede na tista, ki jih je zavzelo v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ni spremenilo.

16. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka zaključila, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - na podlagi ugotovitev o tem, da je tožnik pred tem, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, nezakonito vstopil v Grčijo (kar izkazuje tudi izpis iz baze EURODAC, in sicer da je bil dne 31. 5. 2018 evidentiran kot tujec), kjer prošnje za mednarodno zaščito ni podal ter nato, ko ga je prijela policija Republike Hrvaške, v tej državi zaprosil za mednarodno zaščito (kar izkazuje izpis iz baze EURODAC, in sicer da je prošnjo podal 16. 10. 2018), čeprav je sicer bila njegova ciljna država Avstrija, nato pa pred zaključkom uradnega postopka odločanja o prošnji to državo zapustil, pri čemer toženka zaradi posedovanja izkaznice prosilca za mednarodno zaščito, izdane na Hrvaškem, in potrdila o registraciji, izdanega s strani hrvaških uradnih organov, ni sprejela kot resničnih tožnikovih trditev, da za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni zaprosil, pač pa naj bi že po dveh dneh iz azilnega doma pobegnil. 17. Tožnik je, zaslišan, tudi na glavni obravnavi vztrajal, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je (bila) njegova ciljna država Avstrija, kjer ima sorodstvo ter da za izkaznico, ki jo je dobil v azilnem domu, ni vedel, da je to izkaznica prosilca za mednarodno zaščito, saj v postopkih pred hrvaškimi organi ni imel ne tolmača ne odvetnika, policisti na naj bi mu tudi rekli, da dokument, iz katerega je izhajalo, da mora zapustiti Hrvaško, lahko uniči in odide, kamor je namenjen. Vendar sodišče toženkinemu zaključku o tožnikovem nesodelovanju v postopku glede na njegovo ravnanje na Hrvaškem kljub temu pritrjuje. Iz tožnikovih izpovedb namreč nedvomno izhaja, da se je zavedal, da je na Hrvaškem v uradnem postopku, odvzeti so mu bili prstni odtisi, bil je fotografiran v azilnem domu, kot vse je tudi sam povedal, dobil je izkaznico (prosilca za mednarodno zaščito) in tudi če bi mislil, kot je izpovedal, da je to izkaznica, s katero se lahko prosto giblje po Hrvaškem, v tem ni podlage, in tako tudi ni izpovedal, da lahko Hrvaško (kadarkoli, samovoljno) zapusti. Tožnik je sicer trdil tudi, da naj bi dobil na Hrvaškem dokument, da mora zapustiti državo; vendar ob tem, ko naj bi bil, kot je sam povedal, na Hrvaškem le nekaj dni (pet dni v zaporu in dva dni v azilnem domu), in ko tudi izpis iz baze EURODAC izkazuje, da je bil tožnik 16. 10. 2018 (torej štiri dni pred njegovim ilegalnim prihodom v Slovenijo) v azilnem domu na Hrvaškem registriran kot prosilec za mednarodno zaščito, po njegovi izpovedbi pa tja prepeljan iz zapora, v katerem je bil pet dni, njegove nekonkretizirane in nekonsistentne trditve o izgonu ne morejo vplivati na pravilnost toženkinega zaključka o tožnikovi samovoljni zapustitvi Hrvaške pred zaključkom uradnega postopka ter njegovem nesodelovanju z uradnimi organi Hrvaške.

18. Po presoji sodišča pa pravilnost zaključka toženke o nesodelovanju tožnika v postopku potrjujejo tudi ugotovitve na glavni obravnavi, da za mednarodno zaščito na Hrvaškem tožnik ni želel zaprositi, ob tem ko se je sicer zavedal, saj je tako tudi izpovedal, da z osebnimi dokumenti, ki jih je posedoval, kot tujec ne more zakonito bivati v državah ter prehajati držav in njihovih meja, in da bi torej moral, če zatrjuje, da je iz izvorne države odšel, ker je bil (življenjsko) ogrožen, (v prvi varni državi) zaprositi za mednarodno zaščito. Razlogi, zaradi katerih naj bi tožnik ne želel zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, in sicer ker naj bi bil informiran, da na Hrvaškem s tujci slabo ravnajo, kot je povedal na obravnavi, oziroma ker naj bi bila žepnina 100 kun prenizka, kot je povedal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito oziroma ker je bil s prijateljema, s katerima je bil prijet skupaj s tihotapcem, pet dni zaprt (kot je izpovedoval na glavni obravnavi, so bili zaprti, ker niso želeli pričati proti tihotapcu) ter je v azilnem domu v sobi smrdelo ter je bilo umazano, kot je povedal na zapisnik ob izreku ukrepa pridržanja, pa tudi niso taki, da bi sodišče prepričali o tem, da je toženka nepravilno zaključevala o tožnikovem nesodelovanju z uradnimi organi na Hrvaškem.

19. Prav tako po presoji sodišča pravilnost zaključka toženke o nesodelovanju tožnika v postopku potrjujejo tudi ugotovitve, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji, kar ni sporno. Tudi v tem primeru pa razlogi za nepodajo prošnje - na glavni obravnavi je izpovedal, da prošnje v Grčiji ni vložil, ker je (bila) njegova ciljna država Avstrija, v postopku pred toženko pa, da prošnje ni podal, ker je na ulici veliko droge - niso taki, da bi bilo mogoče presoditi, da so toženkini zaključki o tožnikovem nesodelovanju v uradnih postopkih oziroma z uradnimi organi v varnih evropskih državah nepravilni.

20. Po presoji sodišča pravilnost zaključka toženke o tožnikovem nesodelovanju v postopku dodatno potrjuje tudi njegova pasivnost v pogledu podaje prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Na glavni obravnavi je namreč izpovedal, da v Sloveniji prošnje za mednarodno zaščito (sploh) ne bi podal, če ga ne bi prijela policija. Iz uradnega zaznamka glede nedovoljenega vstopa v Slovenijo, sestavljenega dne 22. 10. 2018 na Policijski postaji Kozina, in ki ga je tožnik tudi podpisal, prav tako kot tolmač za arabski jezik, ki je pri razgovoru sodeloval, pa izhaja, da je tožnik skupaj s še dvema državljanoma Sirije prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo 21. 10. 2018 v zgodnjih jutranjih urah, okoli 6. ure, in sicer levo od mejnega prehoda Starod ter da so po uspešnem ilegalnem prehodu meje nato ves dan hodili po gozdu, s pomočjo GPS na telefonu, do kraja, kjer jih je prijela policija (po podatkih policijske depeše je bilo to 21. 10. 2018 ob 22.19 uri, po obvestilu občanov). Kot izhaja iz spisne dokumentacije pa je nato tožnik 26. 10. 2018 ob 13.50 uri v Azilnem domu v Ljubljani nato podal prošnjo za mednarodno zaščito. Sicer pa vse navedeno tudi ni sporno, saj tožnik na glavni obravnavi ni izpovedal ničesar, kar bi bilo z navedenim v nasprotju. Na glavni obravnavi pa je tudi izpovedal, da je ob tem, ko je njegova ciljna država Avstrija, kjer ima sorodnike (mamo, dve sestri, brata in nečakinjo), za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zaradi bližine z Avstrijo, pri tem ko bi še najraje šel v Turčijo, kjer živita njegovi žena in hčerka, kar vse po presoji sodišča lahko daje podlago za zaključevanje, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil le, da bi po nezakonitem vstopu v Slovenijo preprečil takojšnjo vrnitev na Hrvaško.

21. Tudi po presoji sodišča je glede na vse opisano tožnikovo ravnanje na poti od izvorne države do Slovenije in v Sloveniji dana podlaga za zaključek o tožnikovi begosumnosti iz razloga obstoja okoliščin po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sodišče dodaja, da so bile okoliščine tožnikovega ravnanja, kot jih je ugotovila toženka v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, nato predmet dodatnega razjasnjevanja na glavni obravnavi ter da je tožnik imel možnost izjaviti se o vseh ugotovitvah in sam izpovedati o svojem ravnanju, ki je bilo podlaga za oceno o znatni nevarnosti njegovega pobega v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

22. V zvezi s povedanim sodišče dodaja, da se kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša lahko tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred drugimi organi držav članic EU; tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče že v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. 23. Kolikor pa tožnik nasprotuje zaključkoma toženke, da so podane tudi okoliščine iz prve (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo) in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, mu sodišče pritrjuje. Sodišče ugotavlja, da po mnenju Vrhovnega sodišča določba prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni dovolj konkretizirana in natančna, in da zato ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev. Ugotovitve o tem, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, pa toženka ni obrazložila ter odločitve glede navedenega razloga ni mogoče preizkusiti.

24. Po navedenem sodišče kot pravilnim pritrjuje zaključkom toženke, da so podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje tožnika v postopku). Kot je sodišče že navedlo predhodno v tej obrazložitvi, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017) predstavljajo določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zlasti po tretji, četrti in peti alineji, podlage (kriterije) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito in za ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob tem sodišče pritrjuje toženki, da je na ugotovljene okoliščine, ki ustrezajo peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, mogla opreti tudi zaključek o obstoju bodočega dejstva, da bi tožnik tako kot je zapustil Grčijo in Hrvaško, pred zaključkom uradnega postopka za izvedbo predaje (toženka je namreč poslala zahtevi za ponovni sprejem za tožnika tako Grčiji kot Hrvaški) zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU (kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku). Tako je po presoji sodišča toženka mogla zaključevati še zlasti, ker je bil tožnik seznanjen, da se ga želi vrniti v Republiko Hrvaško - kar izhaja iz zapisnika z dne 26. 10. 2018, sestavljenega ob seznanitvi tožnika z izrekom ukrepa pridržanja - in je tedaj izjavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško ter da naj ga slovenski organi raje vrnejo v Sirijo. To izjavo je tudi na glavni obravnavi v celoti potrdil ter povedal izrecno, da se z vrnitvijo na Hrvaško ne strinja. Pri tem je sicer (po presoji sodišča nekonsistentno, kontradiktorno, neprepričljivo) navajal, da bi na zaključek postopka v Sloveniji počakal, tudi če bi bil nameščen v Azilni dom z manj strogim varovanjem, saj če bi nameraval pobegniti, bi to že storil, ko je bil tam nameščen. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovljenih okoliščin nesodelovanja tožnika v postopku zato po presoji sodišča ni mogoče slediti kot verodostojnim njegovim izjavam, da bi na zaključek postopka za predajo v Sloveniji počakal tudi brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja, zlasti upoštevajoč, da je tožniku znano, da je pridržan zaradi namena predaje odgovorni državi članici EU, Hrvaški, v katero se ne želi vrniti, zaradi česar sodišče prognozi toženke glede tožnikovega bodočega ravnanja pritrjuje.

25. Iz navedenega izhaja, da je toženka po presoji sodišča mogla sprejeti oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, upoštevaje točko (n) 2. člena te uredbe ter objektivne kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, v okviru katerih je v tožnikovem preteklem ravnanju - ugotovila pa je njegovo nesodelovanje v postopkih (peta alineja prvega odstavka), ugotovila okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III; zato je pravno nepomembno, da sodišče toženki ni pritrdilo, da lahko oceno opre še na milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 26. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek toženke o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje toženki, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika državi, pristojni za reševanje prošnje za mednarodno zaščito za tožnika, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Toženka je namreč s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenila, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravila oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je toženka prepričljivo obrazložila ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira toženke, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive (po 10. členu navedene direktive je dopustna celo nastanitev v zaporu) ter ob tem zavrača tožbene navedbe, da gre za nesorazmeren ukrep.

27. Da bi šlo za prekomeren poseg, pa tudi ne izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, kjer je izpovedal, da iz Centra za tujce v A. želi zato, ker „je to zanj zapor ter je iz Sirije pobegnil zaradi svobode, ker je bil vpoklican v vojsko kot nabornik, v Centru pa se mu svoboda (ponovno) omejuje“. Drugih pripomb na namestitev tožnik ni navajal. Tako da razmere po presoji sodišča ne odstopajo od pogojev, ki se zagotavljajo s pravilnikom o bivanju v Centru za tujce. Dejstvo, da je tožniku gibanje omejeno in da za bivanje veljajo predpisana pravila, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

28. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 63. člena ZUS-1. Pri tem dodaja, da je presodilo vse tožbene navedbe, s tem da je na nekatere odgovorilo izrecno, na preostale pa v okviru podanih razlogov sodbe.

K II. točki izreka:

29. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodiščem mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

30. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.