Jedro

Sodišče višino predujma določi na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izvršbe. Upnikova dolžnost, da vnaprej založi predujem za stroške za opravo izvršbe, je v zakonu jasno določena (drugi odstavek 38. člena ZIZ), zato je pritožbeno izvajanje o negotovosti uspeha rubeža v tem smislu pravno neupoštevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim naložilo upnici, naj v osmih dneh založi še 84.890,00 SIT predujma za stroške izvršbe, ki ga mora nakazati na žiro račun izvršitelja. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnica. Pritožbo vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predujem za izvršilni postopek, ki bo zelo verjetno brezuspešen, saj sodišče do danes ni zarubilo avtomobila, na katerega je izvršba predlagana, je po njenem mnenju previsok, za potrebni rubež ga je plačala že leta 1998. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Da bi lahko opravilo predlagano in dovoljeno izvršbo, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom upnici naložilo, da založi predujem za stroške za opravo izvršbe in jo pri tem opozorilo, da bo v primeru, če predujma ne založi, izvršbo ustavilo (tretji odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). 11. člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da sodišče višino predujma določi na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanj izvršbe, vendar najmanj v višini 150% cene storitev po tar.št. 1. Predujem v znesku 5.110,00 SIT, ki je bil upnici naložen s sklepom z dne 21.07.1997, to je pred uveljavitvijo Pravilnika, glede na oceno sodišča prve stopnje po 11. členu Pravilnika ne bi zadostoval za kritje stroškov, ki bodo z opravo izvršbe predvidoma nastali. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi (280.000,00 SIT) ter vrednosti točke za vrednotenje dela izvršiteljev (40,00 SIT - tretji odstavek 3. člena Pravilnika) se izvršiteljske storitve v konkretni zadevi plačujejo v skladu z osmo tarifno skupino tar.št. 1 Pravilnika (do 12500 točk), po kateri znaša cena izvršiteljske storitve 750 točk ali 30.000,00 SIT, enako tudi za opravo dražbe (tretja alinea tar.št. 3). Sodišče prve stopnje je v skladu z 11. členom Pravilnika predvidevalo, da bo za opravo izvršbe potrebno opraviti vsaj dva rubeža, dve dražbi ter še nekatere druge izvršiteljske storitve. Glede na takšno predvidevanje sodišča in ob upoštevanju tarife Pravilnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmera višine predujma za predvidene izvršiteljske storitve primerna, glede na precej nižji znesek že plačanega predujma pa je pravilna tudi odločitev o doplačilu le-tega. Pritožbeno izvajanje o negotovosti uspeha rubeža je pravno neupoštevano, saj zakon jasno določa dolžnost upnice, da vnaprej založi predujem za stroške za opravo izvršbe (drugi odstavek 38. člena ZIZ). Iz vsega zapisanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba upnice pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.