Jedro

Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.

Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 650/2022 z dne 24. 5. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo, s katero zahteva odpravo treh odločb in sklepa inšpekcijskega organa ter vrnitev zadev v nov postopek. S prvo izpodbijano odločbo z dne 14. 1. 2021 je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu med drugim naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti rekonstrukcijo in nadzidavo stanovanjskega objekta ter v 6 mesecih po vročitvi te odločbe na tem stanovanjskem objektu odstraniti tam navedene elemente, če pa te obveznosti ne bo izvršil v roku in na način, kot izhaja iz odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti. Z odločbo z dne 3. 3. 2021 je gradbeni inšpektor podjetju A., d. d., PE Koper, naložil, da v 15 dneh po prejemu odločbe izvede odklop stanovanjskega objekta z javnega elektro omrežja. V odločbi (tudi) z dne 3. 3. 2021 je gradbeni inšpektor naložil javnemu podjetju B., d. o. o., odklop stanovanjskega objekta z javnega vodovodnega omrežja. S sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 14. 10. 2021 pa je prvostopni organ, ker tožnik ni prostovoljno izvršil obveznosti, začel izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo. Skupaj s tožbo zoper navedene akte je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim poudarilo, da tožnik kot škodo navaja materialno škodo - plačevanje komunalnih dajatev (elektrika, voda, smeti), davek na posest, pavšalno turistično takso in škodo, ki mu nastaja zaradi neuporabe objekta. Vendar je vse to zatrjevanje zgolj na ravni trditev in dokazov v zvezi s tem ne predlaga. Plačil komunalnih storitev in neuporabe objekta sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Mesečna plačila komunalnih storitev in neuporaba objekta, ob dejstvu, da sporni objekt ni naslov tožnikovega prebivališča, ne dosegajo standarda resne škode oziroma težko popravljive škode. Sodišče je kot škodo presodilo tudi navedbo, da bo zaradi odrejene rušitve zgradbe substanca legalnega dela objekta uničena, čeprav ni jasno, v zvezi s čim je tožnik navajal ta ugovor, vendar je tudi ta ostal le na ravni trditve, o tem tožnik tudi ni predložil nobenega dokaza. Zgolj z navedbo, da bo rušitev posegla v substanco legalnega dela objekta, ki bo uničen, kolikor se bo odrejena rušitev izvršila, ni izkazal na stopnji verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

3. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, v kateri najprej predlaga izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Poudarja, da je bil izvedenec že predlagan in da naj se ta dokaz tudi izvede. Tako se bo izkazalo, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, to je objekta dolgotrajnega obstoja (preko 100 let) z izdanim uporabnim dovoljenjem. Ne gre za nevarno gradnjo, nihče in nič ni ogroženo s čakanjem na pravnomočnost izpodbijanih odločb. Načelo sorazmernosti omejuje tako zakonodajalca kot sodno vejo oblasti. Z odstranitvijo delov zgradbe se bo preostanek zgradbe zrušil in nastala bo nepopravljiva škoda. Poudarja še, da so odločbe obremenjene z ustavnosodno kršitvijo in v smislu ZUP z absolutno bistveno kršitvijo izostanka zaslišanja zavezanca in nemogočega vpogleda v spis (tudi pred zaslišanjem).

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zvezi z zatrjevano škodo Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik s tožbo izpodbijal več aktov, škodo pa je zatrjeval enotno in ni pojasnil oziroma konkretiziral, katera škoda je posledica katerega akta. Vendar pa je na to moč sklepati iz same vsebine, zato je Vrhovno sodišče lahko po vsebini presojalo njegove trditve.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe glede odločb z dne 3. 3. 2021, v zvezi s katerima je tožnik (tudi) zatrjeval nastanek težko popravljive škode. Dejstvo je, da je posledica teh odločb, da je njegov objekt odklopljen z javnega elektro omrežja in vodovodnega omrežja. Zaradi tega nima elektrike in nima vode in to je posledica, ki izvira iz same odločbe. Glede na to, da v objektu ne prebiva, pa tega ni mogoče šteti kot resno oziroma težko popravljivo škodo, kar je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče. Za navedbe glede (materialne) škode, ki mu nastaja z mesečnimi plačili komunalnih storitev in drugih dajatev, pa ni predložil nobenih dokazov. V potrditev svojih navedb, da celo kljub odklopu plačuje komunalne in druge dajatve, bi tako lahko predložil vsaj dokazila o plačilu. Prav tako pa ni niti navedel, kaj ti stroški predstavljajo zanj glede na njegovo finančno stanje. Zato se Vrhovno sodišče strinja z zaključkom Upravnega sodišča, da je to zatrjevanje glede nastanka težko popravljive škode ostalo zgolj na ravni trditev. Tovrstno zatrjevanje in predložitev dokazov za te trditve po presoji Vrhovnega sodišča za tožnika tudi ne predstavlja (pre)velikega procesnega bremena.

8. V zvezi z odločbo z dne 14. 1. 2021, s katero je bila tožniku med drugim naložena odstranitev tam navedenih elementov (delov) objekta, je tožnik zatrjeval kršitev načela sorazmernosti. Obstoječi objekt ima namreč uporabno dovoljenje, ni pa trditev, da bo prišlo do večje škode toženi stranki, če objekt ne bo odstranjen, kot če bi se z izvršitvijo počakalo do pravnomočnosti odločitve sodišča. Upravno sodišče je te navedbe, kljub (po mnenju Upravnega sodišča) njihovi nejasnosti in nekonkretiziranosti, presojalo kot zatrjevanje težko popravljive škode. Čim pa je tako, bi se moralo soočiti tudi s pritožnikovim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca, saj naj bi z izvedencem (kot je navajal) dokazoval, da zgradba posega ne bo prenesla, ne da bi se zrušila oziroma uničila substanca legalnega dela objekta, ki ima izdano uporabno dovoljenje. Izvedenec naj bi se posledično opredelil tudi do smiselnosti oziroma izvedljivosti posega v smislu upoštevanja načela sorazmernosti.

9. Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.

10. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je že sprejelo stališče, da morajo (vse) stranke postopka po splošnih pravilih pravdnega postopka (in tu ZUS-1 ne določa nič drugače) upoštevna dejstva zatrjevati, zanje ponuditi dokaze ter tudi, da je treba šteti neprerekana dejstva za dokazana, ob ponujenih dokazih (dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena) pa izvesti ustrezni dokazni postopek. Tudi instrukcijski rok, določen v petem odstavku 32. člena ZUS-1, ki je predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe, se lahko prekorači, če je to potrebno zaradi izvedbe predlaganega (za odločitev relevantnega) dokaza.

11. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

12. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem naj se opredeli tudi do predlagane izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca in da pred ponovnim odločanjem strankama omogoči, da po potrebi dopolnita svoje navedbe, ter zagotovi ustrezno kontradiktornost.