Jedro

Če tožeča stranka med pravdo obračuna vtoževane zamudne obresti in od tako obračunanih obresti zahteva zamudne obresti od dneva, ko vloži zahtevek za obresti od tako obračunanih obresti, s tem ne spremeni tožbe, ker se njen zahtevek ni povečal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka odločbe) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 90.999,80 SIT z zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 do plačila ter ji povrniti izvršilne in pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Navedla je, da ni bila seznanjena z razširitvijo tožbenega zahtevka, tako da ne ve, na kaj se ta nanaša. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala, naj ji tožena stranka po dveh računih za dobavljeno blago plača 71.454,60 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila, torej od 62.199,60 SIT od 5.9.1993 do plačila in od 9.255,00 SIT od 10.9.1993 do plačila. Med postopkom je z vlogo obračunala obresti na dan 29.3.1994, tako da je nova vtoževana glavnica z obračunanimi obrestmi vred znašala 90.999,80 SIT, od nje pa je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od dneva vložitve te vloge, torej od 31.3.1994 dalje do plačila. S tem tožbeni zahtevek ni bil spremenjen, saj se je sicer povečala vtoževana glavnica (za obračunane obresti), vendar se je skrajšal čas nadaljnjega teka obresti. Zaradi predpisanega konformnega načina obračunavanja obresti se s tem tožbeni zahtevek ni povečal (kar pokaže tudi primerjava obračunov obresti na dan glavne obravnave, na kateri je bila izdana sodba). Zato tožba ni bila spremenjena (glej 1. odst. 191. člena ZPP) ter sodišče prve stopnje s tem, ko je sicer vlogo tožeče stranke, v kateri je kapitalizirala obresti, vročilo neposredno toženi stranki, namesto njeni pooblaščenki - odvetnici (primerjaj določbo 1. odst. 138. člena ZPP), ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka (kot smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi). Sodišče prve stopnje pa je pravilnost obračuna obresti tudi samo preverilo in ugotovilo, da je pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je sodbo preizkusilo še zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ko je ugotovilo, da tudi teh razlogov ni, je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.