Jedro

Ravnanje oškodovanca, ki je po lastni izpovedi (zato ne gre za sporno dejstvo), na takšni površini stal približno dve minuti zato, da je bral delovne naloge, vsekakor ni bilo razumno, saj se je s tem po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti, ki so na takšnem mestu lahko celo usodne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 600.330,70 SIT z obrestmi in sicer od zneska 249.150,00 SIT od 1.1.2002 do 25.5.2004 z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero in od 26.5.2004 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od zneska 97.299,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1998 dalje in od zneskov, ki se nanašajo na vsako mesečno prikrajšanje na plači, ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer se vsak znesek zniža za 15% od istih datumov, ki so navedeni v prvostopenjski sodbi. Višji tožbeni zahtevek se zavrne .

Odločba o stroških postopka pa se s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 492.114,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2004 dalje do plačila vse v 15-ih dneh.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.046.054,00 SIT z obrestmi kot so navedene v izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožnik bil poškodovan v delovni nesreči 13.6.1997, ko ga je pri vzvratni vožnji podrl viličar in ga nato še nekaj časa porival pred seboj v smeri vožnje. Tožena stranka je tožniku za škodo objektivno odgovorna, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo kakšne soodgovornosti tožnika za nastali škodni dogodek, zato je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati celotno škodo. Za nepremoženjsko škodo mu je skupaj priznalo 8.700.000,00 SIT odškodnine, ker pa je tožena stranka pred pravdo plačala že 4.800.000,00 SIT in znaša ta znesek valoriziran na cene v času odločanja 7.209.600,00 SIT, je z izpodbijano sodbo iz tega naslova naložilo toženi stranki plačilo zneska 1.490.400,00 SIT. Za premoženjsko škodo pa mu je prisodilo 75.000,00 SIT za tujo pomoč, za potne stroške in stroške v zvezi z nabavo zdravil skupaj 114.470,00 SIT in za prikrajšanje pri plači v času bolovanja 366.183,78 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne sprejema odločitve, da tožnik ni soodgovoren za nastali škodni dogodek. Tudi, če se je mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so delavci smeli hoditi po manipulativnih površinah, če so to zahtevale potrebe delovnega procesa in je bil tožnik na mestu nezgode zaradi izvrševanja delovnih nalog, bi tožnik še vedno moral pokazati vsaj minimalno pozornost glede dogajanja okoli sebe, saj se je nahajal na površini, kjer je bilo prisotno veliko nevarnosti in so se stvari hitro odvijale. Tožnik pa ni pokazal nikakršne pozornosti, saj ga je, kot je sam izpovedal na glavni obravnavi, viličar zadel, ko je dve minuti stal pri miru in gledal naloge (naročila o delu). S takšnim svojem početjem je bil popolnoma odsoten od dogajanja, ki je bilo tedaj prisotno okoli njega na manipulativni površini. Nesprejemljivo je opravičilo sodišča, da od delavcev ni mogoče pričakovati, da bodo v vsakem trenutku pozorni na promet okoli njih, ko se nahajajo na manipulativni površini. V vsakem primeru dvominutno čitanje nalogov na manipulativni površini ne predstavlja trenutka temveč takšno odsotnost osebe od dogajanja, ki je lahko celo usodna. Od oseb, ki se nahajajo na takšnih površinah, se pričakuje ustrezna pozornost, pa tudi ustrezna presoja katera opravila se za izvedbo delovnih procesov opravijo na manipulativni površini in katera izven nje. Natančno in poglobljeno čitanje nalogov v nobenem primeru ne sodi na to površino, ker se s tem povzroči popolna odsotnost osebe od dogajanja, ki se odvija okoli nje, tega pa bi se moral tožnik zavedati še toliko bolj, ker je bil delovodja katerega naloga je tudi, da opozarja svoje podrejene na takšne stvari. Sodišče prve stopnje tudi poročila o raziskavi poškodbe pri delu z dne 13.6.1997 ni upoštevalo v celoti, saj je inšpektor za delo v zaključku svojega poročila jasno napisal, da je za poškodbo soodgovoren tudi tožnik, ker ni bil v zadostni meri pozoren na potek delovnega procesa. Tožena stranka je zato prepričana, da je sodišče v določenih delih obrazložitve povleklo napačne zaključke in je sodba sama s seboj v nasprotju. Nesprejemljivo je stališče glede tega, da morajo biti pešci pozorni pri gibanju po manipulativnih površinah, da pa to pravilo še veliko bolj velja za voznike viličarjev. Če gre za gibanje po manipulativni površini ni mogoče enim nalagati več, drugim pa manj pozornosti. Vsak udeleženec, ki se giblje na taki površini, mora biti primerno pozoren. Pozornost tožnika pa je bila daleč od primerne, zato je tožnik vsaj 30% soodgovoren za nastali škodni dogodek. Pretirana je odškodnina, ki jo je sodišče priznalo tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta odškodnina bi morala biti vsaj za 50.000,00 SIT nižja, prav tako pa ne sprejema odločitve glede odškodnine za tujo pomoč, saj te škode tožnik ni dokazal, ker ni dokazal, da bi resnično imel stroške, ki so mu bili priznani. Zato tožena stranka predlaga, se priznana odškodnina zniža za 977.273,80 SIT s pripadajočimi obrestmi in ustrezno znižajo tudi stroški postopka. Predlaga torej spremembo sodbe v tem smislu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče absolutne bistvene kršitve postopka, ki se očita, ni ugotovilo. Obrazložitev sodbe ni sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, ker je poleg objektivne odgovornosti tožene stranke za nevarno stvar, ugotovilo na njeni strani tudi subjektivno odgovornost zaradi malomarnega ravnanja viličarja, ko je zapeljal vzvratno, čeprav za takšno vožnjo ni imel najboljšega pregleda. Glede tožnika, ki se je nahajal na delovni površini kot pešec, ki je opravljal svoje delovne naloge, pa meni, da se zaradi hitrejšega gibanja delovnega stroja zelo težko izmakne nepredvidljivemu gibanju viličarja, še posebej če je osredotočen na svoje delovne naloge. V teh razlogih ni kakšnega notranjega nasprotja zaradi katerega sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vprašljiva je le materialnopravna presoja ugotovljenih okoliščin, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. To pa ne spada v napake pri pisanju sodbe.

Tudi dejansko stanje glede odločilnih okoliščin je bilo po mnenju pritožbenega sodišča dovolj pojasnjeno. Pritožba ne pove konkretno, v katerem delu dejansko stanje naj ne bi bilo pravilno ali popolno ugotovljeno. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja, da sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe, ob pravilni uporabi 3. odst. 177. člena ZOR tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen zaključek, da je za tožnikovo škodo v celoti odgovorna tožena stranka.

Tako je najprej treba pritrditi utemeljeni kritiki stališča izpodbijane sodbe, da od delavcev ni mogoče zahtevati, da so v vsakem trenutku, ko se nahajajo nekje na manipulativni površini osredotočeni na promet okoli njih, če opravljajo še svoje delovne naloge. Ni sporno, da smejo po takšni površini hoditi samo delavci, ki se tu nahajajo zaradi službenih nalog. Glede tožnika je bilo ugotovljeno, da je bil na tej površini, ker je raznašal naloge za delo. Že iz teh dejstev je logično, da mora biti tisti, ki se nahaja na takšni površini, izjemno pozoren na dogajanje na delovnem prostoru, ki je namenjeno prevažanju materiala s težko delovno mehanizacijo. Zadrževanje na takšnem prostoru mora biti čim krajše in racionalno. Pozornost pri prehodu te površine bi morala biti zato usmerjena predvsem v varen prehod te površine. Ravnanje oškodovanca, ki je po lastni izpovedi (zato ne gre za sporno dejstvo), na takšni površini stal približno dve minuti zato, da je čital delovne naloge, vsekakor ni bilo razumno, saj se je s tem po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti, ki so na takšnem mestu lahko celo usodne, kot prepričljivo navaja pritožba. Tudi stališče, da velja na takšni površini strožja previdnost za voznike viličarjev kot za pešce, ki se gibljejo po tej površini, ni logično. Ker se na tem mestu lahko zadržujejo delavci le zaradi potreb delovnega procesa, pomeni, da gre za delavce, ki jim nevarnosti gibanja na teh površinah niso neznane. Pri tem pa ni brez pomena, da so pešci bolj mobilni, da se hitreje umaknejo, da se lažje prilagajajo situacijam kot delovni stroji, ki obratujejo na takem območju. Zaradi vseh teh okoliščin bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 3. odst. 177. čl. ZOR moralo zaključiti, da je tudi zaradi nepazljivosti tožnika prišlo do škodnega dogodka in je imetnik deloma prost odgovornosti. Ob tehtanju tožnikovega ravnanja, ki je stal na manipulativni površini in čital potne naloge v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo je predstavljal viličar kot nevarna stvar, s katero pa je še viličarist upravljal v nasprotju s pravili, saj je zapeljal vzvratno, čeprav ni bilo dovolj preglednosti, se pokaže, da je treba toženo stranko oprostiti za 15% odgovornosti (3.odst.177.čl. ZOR). V tem delu je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po 4. odst. 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisodilo samo 85% odškodnine.

V ostalem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena. Tako tožena stranka neutemeljeno očita še višji prispevek tožniku (do 30%). Dejstvo je, da je viličarist, čeprav ni imel vidljivosti za vzvratno vožnjo, zapeljal nazaj in če se upošteva, da je upravljal z nevarno stvarjo je vsekakor odgovornost tožene stranke 85%.

Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljena. Glede na ugotovljeni obseg škode, ki jo trpi tožnik in trajanje teh bolečin je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v skladu s kriteriji iz člena 200 in 203 ZOR, tudi če se upoštevajo podobni primeri iz sodne prakse.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer očita, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati stroškov za tujo pomoč. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je to škodo odmerilo v skladu s členom 216 ZPP, torej po prostem preudarku, da je tožniku ta škoda dejansko nastajala pa niti tožena stranka ne dvomi v pritožbi.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče znižalo vse postavke, ki so priznane tožniku v izpodbijani sodbi glede na ugotovljen prispevek tožnika za 15%.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP spremenilo tudi stroškovno odločbo. Po spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh v pravdi nižji in sicer 54,5% zato je tožeča stranka upravičena le do 54,5% stroškov, ki so ji nastali v prvostopenjskem postopku in so odmerjeni z izpodbijano sodbo, to je do zneska 510.558,70 SIT, tožena stranka pa je upravičena do 45,5% stroškov, to je 18.444,10 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb je tožena stranka zato tožniku dolžna plačati 492.114,60 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. O pritožbenih stroških pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.