Up-466/02 - 7

3. 2. 2003

III. SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 618/02 z dne 14. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik kot delavec Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, razporejen v zunanjo službo na Veleposlaništvu v Z., je bil z odločbo z dne 20. 11. 2001, potrjeno z odločbo z dne 11. 1. 2002, razporejen na delo v notranjo službo Ministrstva. Zoper dokončno odločitev delodajalca je sprožil delovni spor, v katerem je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev razporeditve. Sodišče prve stopnje je predlog za začasno zadržanje zavrnilo, Višje sodišče pa je s sklepom št. Pdp 212/02 z dne 26. 2. 2002 izvršitev razporeditvene odločbe z dne 20. 11. 2001 za čas trajanja spora o nezakonitosti razporeditve zadržalo. Ugotovilo je, da se s to odločbo delavca ne razporeja na konkretno delovno mesto, takšno ravnanje delodajalca pa je samovoljno. Delodajalec je medtem z novo razporeditveno odločbo z dne 12. 2. 2002, potrjeno z odločbo z dne 20. 3. 2002, pritožnika prerazporedil na točno določeno novo delovno mesto in zavrnil pritožnikov ugovor zoper novo razporeditev. Takšno ravnanje je pritožnik razumel kot kršitev pravnomočno izdane začasne odredbe in dne 9. 4. 2002 vložil na sodišče predlog, s katerim je zahteval, naj se delodajalcu prepreči oviranje izvršitve že izdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, Višje sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo pritožbo, potem ko je ugotovilo, da je z izdajo novih razporeditvenih odločb samovoljno ravnanje delodajalca prenehalo.

2.Zoper sklep Višjega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi poudarja, da je s predlogom z dne 9. 4. 2002 zahteval izvršitev začasne odredbe, izdane s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 212/02 z dne 26. 2. 2002, ne pa izdajo nove začasne odredbe, česar tudi Višje sodišče ni upoštevalo. Nadalje opozarja na nepravilnost stališča Višjega sodišča, da je z izdajo nove razporeditvene odločbe prenehal razlog za obstoj začasne odredbe. Meni, da iz tega stališča izhaja stališče o dopustnosti nove razporeditve, ki pa je nesprejemljivo. Takšno ravnanje delodajalca naj bi bilo namreč v neskladju z izrekom sklepa Višjega sodišča z dne 26. 2. 2002 in še zlasti z 2. členom Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - v nadaljevanju ZS). Prav tako naj bi bilo v neskladju z 278. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.- ZIZ) in celo s 158. členom Ustave. Do omenjenih bistvenih navedb pritožnika, zlasti v zvezi z 2. členom ZS, naj bi se Višje sodišče ne opredelilo.

B.

3.Pritožnik zatrjuje, da sta sodišči napačno razumeli njegov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9. 4. 2002, s katerim je uveljavljal le izvršitev že izdane začasne odredbe, ne pa morebitno izdajo nove začasne odredbe. Takšen pritožnikov očitek bi sicer lahko bil aktualen z vidika kršitve 22. člena Ustave, saj bi bilo odločitev sodišča, s katero bi bilo dejansko odločeno povsem mimo pritožnikovega zahtevka, mogoče spoznati za očitno napačno in s tem za samovoljno oziroma arbitrarno, kar pa bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar pa v konkretnem primeru takšnemu pritožnikovemu očitku, vsaj kar se tiče izpodbijanega sklepa Višjega sodišča, ni mogoče pritrditi. Razlog, zaradi katerega ni bilo mogoče ugoditi pritožnikovemu predlogu za izvršitev začasne odredbe z dne 26. 2. 2002, je namreč prav v izdaji nove razporeditvene odločbe z dne 12. 2. 2002, potrjene z odločbo delodajalca z dne 20. 3. 2002. Z novo razporeditvijo je namreč aktualnost prejšnje razporeditve prenehala, s tem pa je prenehala tudi potreba po izvršitvi začasne odredbe, s katero naj bi se zadržalo izvršitev prejšnjih razporeditvenih odločb. Navedeno je Višje sodišče pritožniku, čeprav zgolj posredno, pojasnilo, s tem ko je navedlo, da je z izdajo novih razporeditvenih odločb samovoljno ravnanje tožene stranke prenehalo. Iz navedenega smiselno namreč izhaja, da ni več potrebe po izvršitvi že izdane začasne odredbe. Zato ni mogoče šteti, da je Višje sodišče pritožnikov predlog razumelo drugače od pritožnika.

4.Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom pritožnika, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval nezakonitost izdaje novih razporeditvenih odločb.

5.Višje sodišče je namreč navedlo, da so navedbe pritožnika o morebitnih drugih nepravilnostih tožene stranke nebistvene, več od tega pa ni bilo dolžno storiti. Iz 22. člena Ustave sicer res izhaja tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, vendar le, če so te navedbe bistvene, kar pa ne velja za navedbe pritožnika. Za odločitev o njegovem predlogu namreč zadostuje ugotovitev, da sta bili novi razporeditveni odločbi dejansko izdani, saj je s tem prenehala potreba po izvršitvi začasne odredbe, s katero naj bi se zadržala izvršitev prejšnjih razporeditvenih odločb, ne glede na to, ali je bilo to zakonito. Navedbe o nezakonitosti nove razporeditve bi lahko bile bistvene v sporu, v katerem bi pritožnik izpodbijal novi razporeditveni odločbi, oziroma ob odločanju o predlogu za njihovo začasno zadržanje, kjer jih bo lahko pritožnik, kolikor je te postopke sprožil, tudi uveljavljal. Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in na podlagi tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan