Jedro

Oprostitev plačila carine je mogoča le v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Med njimi ni zatrjevanega odvzema začasno uvoženega blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2242/97-12 z dne 10.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.1997. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 16.8.1995. Z njo ji je bilo naloženo plačilo 19.736.001,00 SIT iz naslova carine in prometnega davka za blago, ki je bilo dne 14.1.1995 z enotno carinsko listino napoteno iz Carinske izpostave G.R. v Carinsko izpostavo Z., kamor bi moralo biti predano 14.1.1995, pa ni bilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90, v nadaljevanju: CZ). Ta vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carine ter druge uvozne davščine. Med te določbe spada tudi določba o obveznosti prevoznika (v konkretnem primeru tožnika, ki se je z vpisom v polje 50 enotne carinske listine kot zavezanec zavezal nositi odgovornost in plačati carine ter druge uvozne davščine, če prevoznik blaga v tranzitu ne bi izročil namembni carinarnici), prijaviti blago, ki je poslano prevzemni carinarnici in ga na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju in določenem roku (1. odstavek 202. člena CZ). To smiselno velja tudi za blago, ki je v tranzitu (300. člen CZ).

Izvajanje te določbe se izkazuje s potrdilom namembne oziroma izhodne carinarnice, torej z javno listino. Če takšno potrdilo ni bilo izdano, se navedena domneva lahko izpodbija z drugo javno listino, lahko pa tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bil tožnik kot glavni zavezanec pisno obveščen, da blago iz enotne carinske listine ni bilo predano namembni carinarnici in da ni poskrbel za dokaze o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka. V pritožbi in tožbi tožnik ne ugovarja, da blago ni bilo predano namembni carinarnici in ne izpodbija dejstva, da je v navedeni enotni carinski listini v polju 50 vpisan kot glavni zavezanec. Carinskega zavezanca za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, določa 2. odstavek 24. člena CZ. Po tej določbi je carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Ker je tožnik podal poroštveno izjavo z izpolnitvijo polja 50 v enotni carinski listini, je v smislu carinskih predpisov prevzel odgovornost za predajo carinskega blaga namembni carinarnici. Zato ga je šteti za tistega, ki je blago prevzel od carinarnice. Kljub zatrjevanemu dejstvu, da je bilo blago ukradeno in da je bil sum kaznivega dejanja prijavljen na UNZ Maribor, se ne more razbremeniti obveznosti plačila carine in drugih uvoznih dajatev.

Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da carinsko blago ni moglo biti predano namembnemu carinskemu organu iz razlogov, ki jih ni bilo mogoče predvideti oziroma se jim izogniti ter ponovno prilaga dokaze. Ker je zaradi razlogov, ki jih ni bilo mogoče predvideti (oborožen rop), ugasnila obveznost izvoza blaga glavnega zavezanca, to je prevoznika, je ugasnila tudi obveznost garanta, to je tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče od pristojnih organov zahteva podatke o tem, ali so bili storilci kaznivega dejanja identificirani in prijeti, podredno pa odpravo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka z izpolnitvijo polja 50 (glavni zavezanec) v enotni carinski listini navedena kot glavni zavezanec. S tem je prevzela jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga prevzemni carinarnici (1. odstavek 24. člena CZ). Zato je imel carinski organ prve stopnje, kakor hitro je ugotovil, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnci (kar tudi ni sporno), podlago, da je po določbi 2. odstavka 249. člena CZ začel carinski postopek in tožeči stranki naložil plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Glede na navedene določbe CZ, se tožeča stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne more sklicevati na odvzem blaga, kot posledico kaznivega dejanja ropa in se zgolj na tej podlagi razbremeniti plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Oprostitev plačila carine je namreč mogoča le v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Med njimi ni zatrjevanega odvzema začasno uvoženega blaga kot posledice kaznivega dejanja. Same višine naložene obveznosti pa tožeča stranka niti ne izpodbija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.