Jedro

Pritožnik s svojimi ravnanji ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Takšno ogrožanje je posledica hude duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Podana sta prva dva pogoja po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo zadržanje za obdobje dveh tednov, kolikor je potrebno, da bo zaradi uvedbe zdravil akutna psihotična in manična simptomatika izzvenela. Na podlagi izvedenkinih ugotovitev je pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja v tem trenutku niso zadostne, saj pritožnik uvida v svoje zdravstveno stanje nima. Podan je tudi tretji pogoj po 39. členu ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Po prejemu obvestila Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK) z dne 8. 8. 2025 (list. št. 1) je sodišče prve stopnje zoper osebo s sklepom uvedlo postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, postavilo izvedenko psihiatrične stroke in osebi določilo obvezno zastopanje po odvetnici (list. št. 2). Z izpodbijanim sklepom je osebo zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom UPK še najdalj do vključno 25. 8. 2025.

2.Oseba (pritožnik) v pritožbi, podani po odvetniški družbi, sklep izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma citira določila 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Navaja, da v konkretnem primeru pogoji za prisilno zadržanje niso več podani, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na napačno interpretacijo dejanskega stanja. Sodišču očita nasprotje z ugotovitvami istega sodišča in iste izvedenke le nekaj dni pred tem, saj se je pritožnika v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pr 914/2025, dne 6. 8. 2025, torej le pet dni pred izdajo izpodbijanega sklepa, odpustilo z oddelka pod posebnim nadzorom. To odločitev je sodišče sprejelo na podlagi mnenja iste sodne izvedenke, ki je takrat ugotovila, da ni več pogojev za prisilno zadržanje. Sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljuje ponovno zadržanje z akutnim poslabšanjem klinične slike ob nižanju terapije, vendar ne upošteva, da je takšno poslabšanje pričakovana in prehodna posledica zmanjševanja močnih zdravil v pripravi na odpust. Ne gre za trajno stanje, temveč za reakcijo organizma. Odločitev sodišča, ki temelji na istem izvedenskem mnenju, ki je v razmiku petih dni diametralno nasprotno, vzbuja resen dvom o njegovi zanesljivosti in objektivnosti. Sodišče tudi zmotno interpretira ravnanje in izjave pritožnika, izključno kot posledico duševne motnje, pri tem pa spregleda ključne življenjske okoliščine, ki so podane pri pritožniku, to so poslovne obremenitve in posledice možganske kapi. Vse to pritožnik poskuša aktivno razreševati. Zato je njegovo sedanje stanje povzročeno tudi s temi okoliščinami in ne zgolj s psihiatričnimi vzroki. Glede premoženjske škode sodišče sklepa zgolj na podlagi splošnih predvidevanj, kar ne zadostuje. Pritožnik navaja, da se zaveda svojega stanja in priznava, da je za njim težko obdobje, vendar je prisilno zadržanje v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj obstajajo milejši ukrepi, s katerimi je mogoče doseči namen zdravljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odredi takojšen odpust pritožnika z oddelka pod posebnim nadzorom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

5.Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je bil 58-letni pritožnik 3. 8. 2025 prvič hospitaliziran v UPK zaradi manije s psihotičnimi simptomi. Ob sprejemu je bil pospešen, dezinhibiran, brez distance, asociacije so bile razrahljane, da je komaj še bil koherenten, bil je blodnjav, veličavski, privzdignjen, razdražljiv, labilen in je med pregledom deloval nepredvidljiv. Na oddelku so mu uvedli dokaj visoke doze antipsihotikov in se je psihotična simptomatika že umirjala. Po naroku 6. 8. 2025, ko so mu že začeli postopoma nižati antipsihotik kot pripravo na postopen odpust, je prišlo do ponovnega burnega izbruha manične simptomatike. Zaradi akutnega poslabšanja klinične slike ob nižanju terapije so 7. 8. 2025 opravili klinično psihološko testiranje, kjer se je pokazalo očitno privzdignjeno razpoložanje z veličinskimi blodnjavimi vsebinami, mišljenje kot pospešeno odklonilno, zmožnost realitetne presoje je bila okrnjena, ugotovljena sta bila zmanjšana kontrola impulzov in dezinhibirano vedenje. Na osnovi psihološkega testiranja je bilo svetovano nadaljnje hospitalno zdravljenje, ker pritožnik zaradi akutne manične in psihotične simptomatike ni bil zmožen nadzorovati svojega mišljenja in vedenja. Zato so mu 7. 8. 2025 ponovno zvišali ustrezno terapijo.

6.V tem postopku je izvedenka ugotovila, da gre pri pritožniku za hudo psihično bolezen, manijo s psihotičnimi simptomi, zaradi česar je njegova bolezenska simptomatika še vedno izražena do te mere, da je presoja realnosti v skladu z bolezensko spremenjenim razmišljanjem hudo motena, zlasti pa je hudo moteno nepredvidljivo in nepremišljeno obvladovanje njegovega ravnanja. Ugotovila je, da bi pritožnik brez zdravljenja še naprej ogrožal svoje zdravje in hudo ogrožal svoje življenje. Po heteroanamnestičnih podatkih je bil že nekaj časa pred sprejemom v UPK spremenjen, poslabšan, dva tedna pred sprejemom ni spal, bil je verbalno agresiven in je grozil, v zadnjem mesecu pred sprejemom je nenamenoma izgubil 15 kg. Brez ustreznih zdravil in brez ustreznega zdravljenja bi se psihoza manije še naprej stopnjevala, še naprej bi lahko ogrožal svoje življenje in hudo ogrožal svoje zdravje, zaradi heteroagresivnosti pa tudi življenje in zdravje drugih. Zato je izvedenka ugotovila, da je glede na naravo bolezni nujno, da se z zdravili v celoti zabriše, zazdravi manično simptomatiko, brez tega bi se ogrožanje še naprej nadaljevalo in stopnjevalo. Ugotovila je tudi, da milejše oblike pomoči zaradi pričakovane bolezensko pogojene nekritičnosti ob maniji ne pridejo v poštev, ker pacient takega počutja ne dojema kot bolezenskega, potrebna terapija pa je take vrste, da jo je mogoče jemati le pod stalnim nadzorom v bolnišnici, ne pa (še) doma. Zadržanje je potrebno tudi proti volji za obdobje dveh tednov, da se terapija ustrezno prilagodi in doseže tolikšen učinek, da bo psihotična in manična simptomatika izzvenela, pred tem pa bo potrebno preveriti, da ne bi ob nižanju in prilagajanju terapije spet prišlo do akutnega maničnega poslabšanja, kot se je zgodilo pred dnevi, ko so pritožnika začeli pripravljati za odpust.

7.Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja, ki je podprto z izvedenskimi ugotovitvami in listinami v sodnem spisu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za prisilno zadržanje v UPK. Pritožnik s svojimi ravnanji ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Takšno ogrožanje je posledica hude duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Podana sta prva dva pogoja po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo zadržanje za obdobje dveh tednov, kolikor je potrebno, da bo zaradi uvedbe zdravil akutna psihotična in manična simptomatika izzvenela. Na podlagi izvedenkinih ugotovitev je pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja v tem trenutku niso zadostne, saj pritožnik uvida v svoje zdravstveno stanje nima. Podan je tudi tretji pogoj po 39. členu ZDZdr.

8.Ob zgoraj navedenem ni utemeljena pritožbena navedba, da odločitev sodišča temelji na istem izvedenskem mnenju, ki je v razmiku petih dni diametralno nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo ter je imelo ustrezno strokovno podlago v izvedenskem mnenju, da je do akutnega poslabšanja klinične slike pri pritožniku prišlo ob nižanju terapije, ko so ga pripravljali za odpust. Sklep sodišča prve stopnje o prisilnem zadržanju temelji na novih izvedenskih ugotovitvah o spremenjenem, poslabšanem pritožnikovem zdravstvenem stanju. Pritožbeno sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko odgovorilo na pritožbene navedbe, da je bilo pritožnikovo poslabšanje pričakovana in prehodna posledica zmanjševanja močnih zdravil v pripravi na odpust, ter da ne gre za trajno stanje, temveč za reakcijo organizma, a navedeno ni bilo relevantno za odločitev sodišča. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa pravilno ugotovilo, da obstojijo vsi pogoji za prisilno zadržanje po 39. členu ZDZdr. Enako velja za pritožbene navedbe, da je pritožnikovo stanje posledica tudi poslovnih obremenitev in prebolele možganske kapi in ne izključno posledica duševne motnje. Tudi če so navedene okoliščine morebiti lahko (so)povzročile pritožnikovo psihično stanje, je bistveno le to, da je bila ob prisilnem zadržanju ugotovljena duševna motnja podana.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje ugotovilo postavko nastajanja hude premoženjske škode le na podlagi splošnih predvidevanj, vendar navedeno na odločitev sodišča prve stopnje ni imelo vpliva, glede na to, da je pravilno ugotovilo, da pritožnik ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, ter da je tudi heteroagresiven, zaradi česar prihaja do ogrožanja drugih. Ne drži niti zadnja pritožbena navedba, da je pritožnik pristal na ambulantno zdravljenje, izkazal voljo in pripravljenost, da se zdravi v domačem okolju, da ima socialno mrežo in realne življenjske cilje, ter da za to ni podana sorazmernost med njegovim stanjem in sprejetim ukrepom. Zgoraj je pojasnjeno in s strani izvedenke strokovno utemeljeno, da v času odločitve sodišča prve stopnje milejši ukrepi zaradi pritožnikovega stanja ne pridejo v poštev.

10.Ob povedanem je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

11.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo. Odločeno je le o pritožnikovi pritožbi podani po pooblaščencu. Učinek pravnomočnosti bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vseh udeležencev, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovih pritožbah.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 53