Jedro

Ob izčrpno obrazloženi in jasno strukturirani tezi tožnikov, da na tveganost nista bila ustrezno opozorjena, bremeni zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva, da je tožnikoma dala takšno opozorilo, toženo stranko. Toda na negativnem dejstvu oprti tezi tožnikov, da ju toženka na prevzem tveganja ni opozorila na zahtevano kvalificiran način, se toženka na ravni trditev ni sklepčno zoperstavila. Citirana opozorila tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki lahko konkretno ohromi možnost tožnikov plačevati obroke.

Tožnika bi brez izdaje začasne odredbe utrpela premoženjsko škodo, ki je povezana z nadaljnjim rednim odplačevanjem kredita in tudi s stroški za spremembo tožbe oziroma za morebitno vložitev nove tožbe. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, in kar sta tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi zatrjevala, pa izkazujejo nastanek težko nadomestljive škode za tožnika. Zato so pritožbene navedbe, da tožnika pogoja nastanka težko nadomestljive škode nista niti zatrjevala niti izkazala, neutemeljene.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi.

2.Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sklepa, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot solidarni porok 11. 7. 2008 s toženko sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je bil dolgoročni kredit za nakup stanovanja v znesku 115.000,00 CHF. V pogodbi je bila dogovorjena obrestna mera 12-mesečni libor+1,65%. Dogovorjena odplačilna doba kredita je v 300 mesečnih anuitetah, pri čemer je prva mesečna anuiteta zapadla v plačilo 31. 8. 2008, naslednje pa vsak zadnji dan v mesecu. Zadnja anuiteta zapade v plačilo 31. 7. 2033. Na dan priprave pogodbe je znašala višina mesečne anuitete 673,33 CHF oz. približno 420,00 EUR. Za zavarovanje terjatve toženke iz naslova tega kredita je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičnini št. 77 v 3. nadstropju na naslovu ...

6.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 5. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in odločilo, da se do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi tožnikoma odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne kreditne pogodbe.

7.Prvi in osnovni pogoj za ohranitev začasne odredbe v veljavi je verjeten obstoj nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ1 ). Pravno podlago za presojo verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK2 , ZVPot3 ter temeljna načela OZ4 , ki jih je treba razlagati evroskladno, kot to določata Direktiva Sveta 93/13 EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodna praksa SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki so bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24 člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi s pojasnilno dolžnostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

8.Ob izčrpno obrazloženi in jasno strukturirani tezi tožnikov, da na tveganost nista bila ustrezno opozorjena, bremeni zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva, da je tožnikoma dala takšno opozorilo, toženo stranko. Toda na negativnem dejstvu oprti tezi tožnikov, da ju toženka na prevzem tveganja ni opozorila na zahtevano kvalificiran način, se toženka na ravni trditev ni sklepčno zoperstavila. Toženka je glede izpolnjevanja pojasnilne dolžnost v odgovoru na tožbo in ugovoru zoper sklep o začasni odredbi zatrjevala v bistvenem:

-da sta bila tožnikoma enakovredno predstavljena možnost najema kredita v CHF kot tudi kredita v EUR;

-da toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe, temveč je vsak kredit celovito predstavila tudi v primerjavi z drugimi krediti tako, da je tožnikoma predstavila prednosti in slabosti posameznega kredita (variabilna/fiksna obrestna mera, vezanost na tujo valuto EUR/tujo valuto CHF, višina mesečne anuitete itd);

-da toženka nikoli ni zatrjevala, da se menjalni tečaj EUR CHF ali obrestna mera ne bo spremenil oz. da je njuno gibanje omejeno, da toženka ne ve, kako se bo tečaj spreminjal v prihodnje ter da se lahko menjalni tečaj spremeni tudi tako, da se obveznosti tožnika iz naslova vračila kredita lahko tudi bistveno povišajo;

-da toženka nikoli ni zatrdila, da naj bi bil kredit v CHF varen ali da pretiranih valutnih nihanj ni pričakovati ali da bodo nihanja zelo majhna oz. ni dajala nobenih zagotovil glede gibanja menjalnega tečaja v prihodnje, ker gre za gibanje izven njenega nadzora. Nasprotno - toženka je tožnika opozorila, da se menjalni tečaj dnevno spreminja, zanikala je, da naj bi tveganja predstavila kot minimalna, da naj bi tožnika pri njej prejela informacijo o možnosti najetja kredita v CHF ter zanikala, da naklepno ni podala informacij o vplivu informacij o vplivu rasti tečaja CHF proti EUR na glavnico, ki je neomejena;

-toženka je zanikala, da ni izpolnjevala pojasnilne dolžnosti niti glede ostalih elementov kreditnih pogodb, ki se tičejo anuitetnega načina odplačevanja, sestave anuitete glede deleža obresti in glavnice in vpliva tečajne spremembe na povečanje glavnice, če do tečajne spremembe pride v začetni fazi kreditnega razmerja;

-navedla je, da je tožnikom pojasnila, da ne ve, kako se bo tečaj spreminjal v prihodnje ter da se lahko menjalni tečaj spremeni tudi tako, da se obveznosti tožnika iz naslova vračila kredita lahko tudi bistveno povišajo;

-toženka je prerekala, da bi svetovala komitentom kredite v CHF kot ugodne in varne ter ugodnejše od kreditov v EUR;

-zanikala je, da bi strankam zagotavljala, da večjih tečajnih nihanj ni pričakovati (ali da bodo spremembe zgolj 1-2% ali le evro gor ali dol);

-zanikala je, da tožnikoma ni bilo pojasnjeno, da bosta v primeru apreciacije valute CHF nosila tveganje takšnega dogodka;

9.Citirana opozorila tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute5 (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki lahko konkretno ohromi možnost tožnikov plačevati obroke. Verjetnosti trditev, ker niso pravno odločilne, sodišču zato ni bilo potrebno preizkušati z zaslišanjem bančnega uslužbenca, kar je kot dokaz predlagala toženka. Zato sodišče z zavrnitvijo tega dokaza ni kršilo pravil postopka, ni zagrešilo kršitve načela kontradiktornosti niti ni pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja. Ne drži pritožbeno navajanje, da so bila zatrjevana pojasnila toženke zadostna, niti ne pritožbeni očitek, da je toženka tožnika z opisanimi opozorili opozorila na črn scenarij, torej na možnost, da se zaradi spremembe tečaja lahko zgodi, da bo izpolnjevanje kreditne obveznosti bistveno oteženo ali za tožnika celo onemogočeno, saj to iz zatrjevanih pojasnil toženke ne izhaja.

10.Vsa ustrezna opozorila v okviru pojasnilne dolžnosti morajo biti tožnikoma podana že v sklenitveni fazi pogodbe, kar pomeni, da pritožbeno sklicevanje na možnost konverzije kredita na izpolnitev pojasnilne dolžnosti nima vpliva. Zato so posledično tudi pritožbene navedbe v zvezi s možnostjo konverzije v zvezi s presojo oprave pojasnilne dolžnosti nerelevantne.

11.Obrazložitev sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti navedb toženke v zvezi z opravo pojasnilne dolžnosti je jasna in razumljiva, zato očitek pritožbe, da odločitev ni obrazložena in je ni moč preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni upravičena.

12.Pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je v skladu z določilom 272. člena ZIZ verjeten obstoj nedenarne terjatve ter verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in da je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o nepoštenosti pogojev.

13.Toženka v pritožbi izpostavlja, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista zatrjevala nastanka težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč sta zatrjevala zgolj pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne da bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma. Drži, kot navaja pritožba, da za izdajo ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji vprašanji tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika in reverzibilnosti (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), nista odločilni6 , vendar pa sodišče na pravno kvalifikacijo, ki jo poda stranka v predlogu, ni vezano. Odločilne so namreč navedbe stranke, medtem ko pravno kvalifikacijo navedb opravi sodišče. Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, sta tožnika v predlogu navajala, da je tožnik na podlagi kreditne pogodbe prejel glavnico v višini 71.000,00 EUR in je iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe do 30. 10. 2023 izvedel plačila v skupnem znesku 77.182,85 EUR, kar pomeni, da je tožnik do predloga za izdajo začasne odredbe preplačal 8.889,60 EUR. Prav tako sta tožnika navajala, da se jima je zaradi zvišanja anuitet poslabšalo premoženjsko stanje, da jima mesečno ostanejo zgolj sredstva za prehrano in da je njuno preživljanje oteženo. Navedla sta tudi, da jima grozi, da bi morala obroke, ki bi jih brez izdane začasne odredbe plačala toženki, zahtevati nazaj v ločenem pravdnem postopku z novo tožbo, s čimer pa so povezani dodatni stroški, nova odrekanja ter psihične in druge obremenitve, povezane s sodnim postopkom.

14.Ob lojalni evroskladni razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, težko nadomestljiva škoda v klasičnem pomenu (tj. težje preživljanje zaradi zmanjšanega razpoložljivega dohodka) ter reverzibilnost nista relevantna pogoja7 za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Zato so neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe, da tožnika nista izkazala svojega premoženjskega stanja in višine mesečnih stroškov. Kdaj je ali kdaj ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU pojasnilo v zadevi C-287/22: če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, pa bi moral potrošnik, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega položaja bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.

15.Sodišče prve stopnje je ob presojanju preostalega pogoja za izdajo začasne odredbe v 25. točki obrazložitve ugotovilo, da bi morala tožnika v primeru neizdaje začasne odredbe povečevati svoj denarni zahtevek oziroma celo vložiti novo tožbo, katere predmet bi bilo vračilo mesečnih obrokov plačanih med tem postopkom, pri čemer zneski ne bi bili nizki, upoštevaje, da lahko plačevanje traja še do 31. 7. 2033, ko bo po kreditni pogodbi zapadel v plačilo zadnji obrok. S tem pa so poleg plačanih anuitet povezani tudi dodatni stroški (vsaj odvetniški stroški in plačilo sodnih taks). Tako bi tožnika brez izdaje začasne odredbe utrpela premoženjsko škodo, ki je povezana z nadaljnjim rednim odplačevanjem kredita in tudi s stroški za spremembo tožbe oziroma za morebitno vložitev nove tožbe. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, in kar sta tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi zatrjevala, pa izkazujejo nastanek težko nadomestljive škode za tožnika. Zato so pritožbene navedbe, da tožnika pogoja nastanka težko nadomestljive škode nista niti zatrjevala niti izkazala, neutemeljene.

16.Toženka izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika izkazala, da sta kredit preplačala in navaja, da bi poleg prejete glavnice sodišče moralo upoštevati tudi obresti, ki jih tožnika dolgujeta toženki. Ugotovitev o verjetni izkazanosti dejstva, da je tožnik toženki plačal več, kot bi bil dolžan v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, temelji na predpostavki, da je pogodba nična. Kot že prej rečeno, je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, pri čemer dosego polnega učinka Direktive ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praksa glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku (enako tudi: VSL II Cp 1620/2024, VSL II Cp 795/2025), je potrebno ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnik zaradi tega, ker mora h glavnici prišteti tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, ni izkazal preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedeno ne izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, namreč ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek.

17.Toženka izpodbija tudi razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa glede na to, da vprašanji tehtanja posledic in reverzibilnosti nista odločilni pri presoji pogoja za izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe, niso pravno odločilni. Posledično se pritožbeno sodišče do teh navedb ne bo obširneje opredeljevalo.

18.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. list RS št. 51/1998.

2Ur. list RS št. 77/2016.

3Ur. list RS št. 20/1998.

4Ur. list RS št. 83/2001.

5Glede oprave pojasnilne dolžnosti glej tudi zadeve VS SR II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 62/2023, II Ips 37/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.

6Tako tudi: VSL II Cp 680/2024, VSL I Cp 1418/2024, VSL II Cp 1219/2024, VSL I Cp 764/2024.

7Tako tudi VSL II Cp 1502/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 21 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.