Jedro

Lastništvo na predmetnem zemljišču se je spremenilo po izdaji in izvršljivosti inšpekcijske odločbe. Odločilno je dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa, da pritožnik do izteka dodatnega roka navedene obveznosti ni izpolnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bil dne 17. 11. 2017 izdan izpodbijani sklep št. 06182-1105/2016-19, zaradi plačila denarne kazni v upravni izvršbi, s katerim je bila fizični osebi (tožniku) izrečena denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 6182-1105/2016-16 z dne 12. 4. 2017 (točka 1 izreka). V sklepu je bilo določeno, da je tožnik zgoraj izrečeno kazen dolžan plačati (točka 2 izreka) in v nadaljevanju, da je upravna izvršba ustavljena za vse kar je bilo določeno v zgoraj navedenem sklepu o izvršbi, razen za tovorno vozilo ... (3. točka izreka), ki ga je stranka (tožnik) v naknadnem roku do 1. 3. 2018 dolžna prestaviti na ustrezno nepropustno utrjeno površino, saj bo v nasprotnem izrečena nova kazen. Z istim sklepom pa je bilo tudi odločeno, da posebni stroški niso nastali, in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (4. in 5. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je tožnik dne 20. 12. 2017 priporočeno po pošti vložil pritožbo, v kateri je navajal, da mu sklep o denarni kazni (izpodbijani sklep) ni bil pravilno vročen, ker na naslovu kjer mu je bil vročen ne biva. Dodal je še, da predmetno vozilo ... (določeno v sklepu za odstranitev) ni njegovo, kakor tudi zemljišče, k.o. .... parc. št. 1496/1 in 1495, ne.

3. Pritožba tožnika kot stranke v upravnem postopku je bila zavrnjena z odločbo organa druge stopnje dne 6. 3. 2018, številka 0613-5/2018-2, s katero je bilo pojasnjeno, da je inšpektorat tožniku (stranki v postopku) izdal odločbo za odstranitev tam navedenih vozil, št. 06182-1105/2016-11 že dne 19. 8. 2016, s katero je bilo odločeno, da mora do dne 30. 11. 2016 vozila navedena v izdani odločbi odstraniti, ter da mu je bila navedena odločba vročena na naslovu za vročanje na ..., zoper katero se tožnik (kot stranka v postopku ni pritožil) in je tako postala izvršljiva dne 1. 12. 2016, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti. V posledici je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1105/2016-16 z dne 12. 4. 2017 (vročen na naslovu za vročanje na ..., dne 3. 5. 2017), zoper katerega se zavezanec prav tako ni pritožil. 4. Pritožbeni organ je v odločbi še pojasnil, da je bil tožniku kot stranki v postopku, izpodbijani sklep, vročen na naslovu za vročanje v ... in na začasnem naslovu bivanja tožnika, kar izhaja iz uradnih evidenc, in sicer izpisa e-RISK glede prebivališča stranke in tudi iz izpisa Centralnega registra prebivalstva (CRP), in je bil torej vročen na pravi naslov.

5. Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in navaja, da ni lastnik vozila ..., ki je predmet postopka in tudi ne lastnik zemljišč na parc. št. 1495 in 1496/1 k.o. ..., in sicer od dne 20. 3. 2017 (Občina ...) oziroma od dne 21. 4. 2017 (A.A.). Tako meni, da iz navedenega razloga ne sme posegati v navedeni nepremičnini in izdane odločbe tudi ne more izvršiti, saj da je zoper sklep z dne 17. 11. 2017 podal pravočasno pritožbo.

Dodatno še izpostavlja, da mu sklep, št. 06182-1105/2016-11 z dne 19. 8. 2016 ni bil vročen.

6. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v nadaljnji postopek odločanja oziroma da upravni postopek zoper tožečo stranko ustavi ter istočasno priglaša nastale stroške, ki pa jih ne specificira.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

Glede glavne obravnave

9. Sodišče je v predmetni zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 2. 3. 2021, na katerega pa ni pristopila nobena izmed strank, kljub ustrezno opravljeni vročitvi.

10. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe navedla naslov ..., od koder se je poštna pošiljka večkrat vrnila z oznako preseljen („moved“). Glede na naknadne navedbe tožnika z dne 13. 6. 2018, da je njegov pooblaščenec za vročanje v R Sloveniji odvetnik A., je sodišče odvetnika dne 15. 1. 2021 pozvalo na predložitev pooblastila za vročanje. Odvetnik A. je sodišču dne 20. 1. 2021 sporočil, da je sicer v preteklosti zastopal tožnika, vendar v drugih zadevah, v predmetni zadevi pa nima pooblastila niti za zastopanje niti za sprejem sodnih pošiljk, in da se tožnik tudi ne odziva na njegove klice. Zaradi navedenega je sodišče dne 29. 1. 2021 opravilo uradne poizvedbe v Centralnem registru prebivalstva (CRP), torej še pred pošiljanjem vabil na glavno obravnavo in ugotovilo, da ima tožnik v R Sloveniji kot naslov začasnega bivanja in naslov za vročanje naveden naslov na .... Sodišče je tako vabilo posredovalo tako na naslov, ki ga je tožnik navedel v tožbi, kakor tudi na naslov za vročanje v R Sloveniji. Vabilo za narok na glavno obravnavo je bilo tožniku puščeno v hišnem predalčniku dne 17. 2. 2021, ker ga tožnik kot naslovnik kljub opozorilom na obvestilu ni lastnoročno prevzel. Sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da je bila tožeča stranka pravilno vabljena na obravnavo, prav tako pa je imela skladno z določili 280. člena ZPP tudi dovolj časa za pripravo na glavno obravnavo, saj je bil tožnik o prispeli pošiljki obveščen že 1. 2. 2021 (kar je mesec dni pred samim narokom za glavno obravnavo) in je imel možnost pošiljko prevzeti. Iz obvestila pošiljke pod oznako „Vsebina“ tudi jasno izhaja, da je predmet vsebine pošiljke tudi vabilo za dne 2. 3. 2021. Sodišče je z odločitvijo, zaradi morebitnega naknadnega prejema opravičila, počakalo še do 15. 3. 2021, vendar ga vse do dneva izdaje predmetne sodbe ni prejelo.

11. V vabilu na narok je bil tožnik opozorjen, da bo sodišče odločilo brez glavne obravnave kolikor na narok ne bo pristopil (drugi in tretji odstavek 58. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1).

12. Sodišče ugotavlja, da tudi tožena stranka na narok za glavno obravnavo ni pristopila, kljub temu, da je vabilo na narok za glavno obravnavo prejela dne 1. 2. 2021 in tudi ni podala opravičila o odsotnosti, kljub temu, da je bila opozorjena na posledice morebitne odsotnosti z naroka.

13. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče o tožbenem zahtevku odločilo brez glavne obravnave, saj sme sodišče ob odsotnosti obeh pravilno vabljenih strank odločiti le na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta1. Glede vročitve izpodbijanega sklepa, ki je predmet tožbenega zahtevka

14. Sodišče je po uradni dolžnosti preverilo navedeno vročitev, kljub temu, da je tožnik v tožbi posebej ne izpostavlja, saj je tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navajal, da mu izpodbijani sklep, ki je predmet predmetnega tožbenega zahtevka, št. 06182-1105/2016-19 z dne 17. 11. 2017, ni bil pravilno vročen, ker na navedenem naslovu ne biva.

15. Sodišče na tem mestu pripominja, da je v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, 6. točka 2. člena) naslov za vročanje naslov prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča posameznika v Republiki Sloveniji, ki je namenjen vročanju poštnih pošiljk državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter pravnih in fizičnih oseb, če drug zakon ne določa drugače. V skladu s 25. členom ZPPreb-1 ima posameznik lahko naslov za vročanje na naslovu stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Posameznik lahko ima le en naslov za vročanje. Kolikor ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, v skladu s 26. členom ZPPreb-1, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kolikor pa ima ob prijavi tako stalno kot začasno prebivališče, določi katerih od teh dveh naslovov šteje za naslov za vročanje.

16. Iz izpisa uradnih evidenc, ki se nahajajo v spisovnem gradivu (e-RISK evidence z dne 3. 1. 2018 in CRP z dne 3. 1. 2018) izhaja, da je imel tožnik, na dan vročanja izpodbijanega sklepa (torej dne 17. 11. 2017) začasno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu ..., zaradi česar mu je bil izpodbijani sklep pravilno vročen in je odločitev drugostopenjskega organa v tem delu pravilna.

Glede vročitve odločbe, št. 06182-1105/2016-11 z dne 19. 8. 2016

17. Glede tožbenega ugovora domnevno nevročene odločbe št. 06182-1105/2016-11 z dne 19. 8. 2016, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka navedenega ugovora ni podala v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim organom zoper izpodbijani sklep, zaradi česar gre za pritožbeno novoto in je tako na tem mestu ne more uveljavljati.

18. V postopku upravne izvršbe, lahko stranke uveljavljajo zgolj tožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega postopka ter izpodbijanega sklepa, kot je to na strani 3 odločbe z dne 6. 3. 2018 pravilno navedel drugostopenjski organ.

19. Sodišče pa na tem mestu glede navedb tožnika, da avtomobil, ki ga je treba odstraniti in tudi zemljišče na katerem se nahaja, nista njegova še pripominja, da je bila tožniku že dne 19. 8. 2016 z odločbo št. 06182-1105/2016-11 odrejena v odstranitev v odločbi navedenih vozil, med katerimi je tudi vozilo ..., in da so se vozila navedena v isti odločbi nahajala na k. o. 1496/1 in 1495 ..., ko lastnika še nista bila Občina .... in A.A.. Navedena odločba je bila tožniku vročena dne 4. 9. 2016, v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer v skladu s četrtim odstavkom 87. člena, na podlagi katerega se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka, ki je bil določen v Sporočilu o prispelem pismu. Iz sporočila o prispelem pismu za predmetno odločbo, ki se nahaja v spisovnem gradivu izhaja, da je bilo sporočilo puščeno v hišnem predalčniku dne 20. 8. 2016, s katerim je bil naslovnik B.B., ... obveščen, da lahko predmetno pošiljko dvigne v roku 15 dni, pri čemer začne navedeni rok za vročitev pošiljke teči dne 21. 8. 2016, hkrati pa je bil tudi opozorjen, da kolikor navedenega pisma ne bo prevzel, da se bo v skladu z zgoraj navedenimi določili ZUP-a štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Kasneje je bila celotna pošiljka vložena tudi v hišni predalčnik na navedenem naslovu, in sicer dne 5. 9. 2016 ob 8.15 uri. Tako je bila tudi po mnenju sodišča navedena vročitev opravljena pravilno, saj je pritrditi navedbam tožene stranke iz pojasnila izpodbijane odločbe prve in druge stopnje, da je imel tožnik v navedenem času na naslovu ... prijavljeno začasno bivališče in tudi naslov za vročanje, saj iz izpisa iz e-RISK evidence z dne 13. 6. 2018 in 28. 6. 2018 izhaja, da je imel tožnik na navedenem naslovu prijavljen naslov za vročanje od 12. 9. 2014, kar pomeni, da je bila vročitev v skladu z določili ZUP veljavno opravljena. Prav tako pa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku tudi odločba organa druge stopnje z dne 6. 3. 2018, na navedenem naslovu vročena na enak način in je tožnik zoper navedeno odločbo podal pravočasno tožbo v tem upravnem sporu, kar izkazuje, da tožnik pošiljke na navedenem naslovu sprejema.

20. Tako je na podlagi zgoraj navedenega neutemeljena sicer tožbena novota tožnika, da osnovne odločbe, na podlagi katere teče izvršba in na podlagi katere je bila izrečena tudi denarna kazen v upravni izvršbi, ni prejel. Iz spisovnega gradiva Zapisnika o inšpekcijskem pregledu številka 06182-1105/2016-2 z dne 13. 6. 2016 tudi izhaja, da je bil tožnik prisoten pri prvem inšpekcijskem pregledu na zemljiščih k.o. ... par.št. 1496/1 in 1495 in je tako vedel, da zoper njega teče inšpekcijski postopek.

21. Ker tožnik v tožbi navaja enake tožbene navedbe (razen zgoraj navedene novote), kot jih je navajal že v pritožbi, se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev odločb prve in druge stopnje tožene stranke ter jih zaradi nepotrebnega podvajanja na tem mestu ne navaja ponovno.

Glede predmeta tega upravnega spora

22. Med strankama ni sporno, da je predmet tega upravnega spora upravna izvršba s prisilitvijo, ki ima podlago v 298. členu ZUP. Gre za izvršbo za nedenarne obveznosti, torej za primer, ko je zavezanec dolžan opraviti določeno dejanje (kot v konkretnem primeru – odstranitev vozila). V primeru kadar zavezanec ne izpolni obveznosti naložene s sklepom o izvršbi, upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi. Organ, ki opravlja izvršbo tako najprej izda sklep o dovolitvi izvršbe (kot je bilo v predmetnem primeru storjeno dne 12. 4. 2017), v katerem je navedeno opozorilo organa zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem dodatno določenem roku ne bo izpolnil, kar mu je naloženo (kar je bilo prav tako v predmetnem primeru storjeno). Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu je denarna kazen. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Sodišče pri tem še pripominja, da je s pritožbo mogoče izpodbijati samo sklepe, ki so bili izdani v izvršbi (pa še to le do pravnomočnosti sklepa), ni pa mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, kot to določata prvi odstavek 290. člena ZUP in prvi odstavek 292. člena ZUP. V fazi postopka izreka denarne kazni v upravi izvršbi je namreč izključena možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej izreka odločbe, ki se izvršuje, ker se v upravni izvrši ne odloča več meritorno o sami upravni zadevi, ki je že izvršljiva in končana z izvršilnim naslovom. Zakonitost in pravilnosti odločbe, ki se izvršuje lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in/ali z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s pravočasno tožbo v upravnem sporu. Navedenega pa ne more storiti v postopku izvršbe2 in izreka denarne kazni v upravni izvršbi. Denarne kazni v upravni izvršbi so namreč namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov, s čimer se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi zagroženih ali izrečenih kazni naknadno izpolnil obveznost, ki mu je bila že predhodno naložena, in ki izhaja iz izvršilnega naslova. Namen izrekanja denarnih kazni v upravni izvršbi je vplivati na ravnanje zavezanca, pri čemer denarna kazen ne predstavlja kazenske sankcije, temveč gre za prisilno sredstvo3. 23. Glede navedb tožnika, da je bil predmetni sklep o izreku plačila denarne kazni v upravni izvršbi izdan šele novembra leta 2017, ko sam ni bil več lastnik zemljišč, na katerih se vozila nahajajo, pa sodišče pojasnjuje, da je bila tožniku inšpekcijska odločba izdana že v letu 2016 in tudi vročena dne 5. 9. 2016 ter je postala izvršljiva dne 1. 12. 2016, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti, medtem ko iz izpiska iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra z dne 23. 4. 2018, ki ju je v spis priložil tožnik izhaja, da sta postala lastnika parcel A.A. (sicer lastnica parc. št. 1495 k.o. ..., vendar šele od dne 21. 4. 2017) in Občina ... (na parc. št. 14961/1 šele od dne 20. 3. 2017), kar pomeni, da se je lastništvo na predmetnem zemljišču spremenilo po izdaji in izvršljivosti inšpekcijske odločbe. Tako je pritrditi navedbam tožene stranke, da je odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa, da pritožnik do dne 1. 7. 2017, torej do izteka dodatnega roka (določenega v navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe) navedene obveznosti ni izpolnil. Dejansko stanje se tako ugotavlja na dan izdaje odločbe dne 19. 8. 2016, s katero je bila v navedeni odločbi odrejena odstranitev tam navedenih vozil, ki je postala tako pravnomočna, kakor tudi izvršljiva, saj naslovnik zoper navedeno odločbo ni podal pritožbe. Prav tako pa tožnik tudi v tožbi ne navaja, da v letu 2016 ni bi bil lastnik zemljišč parc.št. 1496/1 in 1495 k.o. ..., v sled česar so napačne tožbene navedbe tožnika o neupravičeno izdanem sklepu o plačilu denarne kazni v upravni izvršbi, ki je bil le posledica predhodno izdane odločbe z dne 19. 8. 2016 in sklepa o izvršbi številka 06182-1105/2016-16 z dne 12. 4. 2017 s strani upravnega organa po uradni dolžnosti, v katerem je bila tudi določena denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, kolikor tožnik ne bo do 1. 7. 2017 izpolnil naloženih obveznosti, pa pritožbe zoper navedeni sklep tožnik ni podal. Iz spisovnega gradiva (popis zadeve z dne 17. 1. 2018) in izpisa iz e-RISK evidence (12. 4. 2017) tudi izhaja, da je bil tudi pred vročitvijo sklepa o dovolitvi izvršbe dne 12. 4. 2017 ponovno opravljen vpogled v e-RISK evidenco zaradi ugotovitve naslova za vročanje tožnika, ko je imel tožnik še vedno naslov za vročanje na ..., kar pomeni, da mu je bil tudi navedeni sklep o izvršbi vročen skladno z zgoraj navedenimi določili ZUP in tožnik v tožbi niti ne navaja, da ga ni prejel. 24. Nadalje iz spisovnega gradiva tudi izhaja, da je inšpektor dne 19. 10. 2017 ugotovil, da niso bila odstranjena vsa vozila, pri čemer je bil zapisnik o ugotovitvi navedb zavezancu tudi vročen (skladno z določili ZUP). Istočasno je bil zavezanec pozvan na izjavo. Šele po tem je bil izdan izpodbijani sklep o denarni kazni v upravni izvršbi, ki je predmet tega tožbenega zahtevka. Prav tako pa je sklep o izvršbi z dne 12. 4. 2017 inšpektor spremenil na način, da je v 3. točki izpodbijanega sklepa o denarni kazni v upravni izvršbi upravno izvršbo, ki je bila zagrožena s sklepom ustavil, razen v delu, ki se nanaša na rabljeno vozilo kamion ... in s katerim je bil zavezancu (tožniku) v naknadnem datumu do 1. 3. 2018 postavljen rok, da se navedeno vozilo prestavi na ustrezno nepropustno utrjeno površino z urejenim zajemanjem in čiščenjem padavinske odpadne vode v lovilniku olj ali čistilnih naprav, kot je bilo predhodno že naloženo z odločbo z dne 19. 8. 2016. 25. Sodišče pojasnjuje, da bi tožnik lahko ugovor glede lastništva vozila in parcelnih številk podal zgolj v pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo, ki se v tem trenutku izvršuje. Tožbene navedbe, kot jih v tožbi navaja tožnik se namreč ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega postopka ter izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni in kot take v izvršilnem postopku upravne izvršbe niso dopustne. Sodišče pritrjuje organu druge stopnje, da je pritožbeni organ pri obravnavanju pritožbe dolžan upoštevati 292. člen ZUP, ki določa, da je zoper sklepe o upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo (torej na napake povezane z morebitno neupravičeno izdano izvršbo s strani nepristojnega organa z morebitno poravnavo, morebitno neizvršljivostjo odločbe, ki se izvršuje ali umikom izvršilnega predloga ipd).

26. Izrek denarne kazni, je namreč vezan na ugotovitev dodatno postavljenega roka v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 12. 4. 2017 (št. 06182-1105/2016-16) za prostovoljno izpolnitev obveznosti izvršilnega naslova (inšpekcijske odločbe št. 06182-1105/2016-11 z dne 19. 8. 2016). Pritrditi je navedbam tožene stranke, da je bila inšpekcijska odločba izdana in pravilno vročena zavezancu za izpolnitev, da zavezanec ni podal pritožbe zoper izdano odločbo, zaradi česar je le-ta postala pravnomočna, prav tako pa je na podlagi navedene odločbe bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe (zoper katerega pritožba ni bila podana), na podlagi katerega je bil zaradi neizpolnitve obveznosti navedene v predmetnem sklepu izdan izpodbijani sklep o izreku denarne kazni.

27. Na podlagi zgoraj navedenega je tako sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je predmetno tožbo, v skladu s 63. členom določili Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer sodišče pripominja, da tožnik tudi ni specificiral nastalih stroškov postopka, zaradi česar sodišče o njih tudi ni odločalo.

28. Prav tako pa sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

29. Sodišče je tako, na podlagi določil 58. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi listinske dokumentacije v spisu, saj se je tožnik skliceval na nepravilno vročitev zaradi nebivanja na naslovu vročanja, o čemer izkazujejo uradne listine izpisov iz evidence registra prebivalcev in Centralnega registra prebivalcev, prav tako pa se v spisovnem gradivu nahajajo vse povratnice in sporočila o prispelem pismu, na podlagi katerih je sodišče lahko presodilo tožnikove navedbe. Tožnik je v spis sam predložil tudi izpis iz zemljiške knjige za zemljišči, na katerih je bila odrejena izvršba, iz katerih izhaja, da se je lastništvo na predmetnih zemljiščih spremenilo šele v letu 2017, torej po izdaji odločbe in sklepa o izvršbi, na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep o izreku denarne kazni. Tožnik pa v spis ni predložil nobenih drugih dokazov, ki bi jih sodišče moralo presoditi ali dodatno razčiščevati na morebitni glavni obravnavi (v zvezi s samim izpodbijanim sklepom) in je tako v predmetni zadevi šlo zgolj za preveritev zakonitosti izdanega sklepa o denarni kazni v upravni izvršbi, pri presoji katerega pa se dejansko stanje, ki je navedeno v odločbi iz leta 2016, v tem postopku več ne more izpodbijati.

1 Komentar ZUS-1 k 58. členu, str. 329, GV založba, 2019. 2 Enako Sodba Upravno sodišče RS I U 1495/2015 z dne 19. 4. 2016. 3 Enako izhaja iz Komentarja ZUP k 298. členu, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 857.