Jedro

Toženec v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova neizplačanih plač napačna, ker je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, po katerem je tožnik dobil za obdobje, ko se je pri tožencu delalo, plačo, v obdobju, ko se ni delalo, pa so mu bili plačani le davki in prispevki. Takšen dogovor je v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati ustrezno plačilo za opravljanje dela (42. člen ZDR), določeno v pogodbi o zaposlitvi (8. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR). Tožnik in toženec sta bila zato dolžna spoštovati določbe ZDR in bi bil kakršenkoli dogovor o tem, da tožnik v določenih obdobjih leta ni upravičen do plačila za delo, ničen (86. člen OZ).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 plačati znesek 173,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 3. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 17,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 do plačila) se zavrne.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati neto plačo za mesec februar 2008 v višini 407,70 EUR, za mesec januar 2009 v višini 471,07 EUR in za mesec februar 2009 v višini 471,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od zamude dalje do plačila (točka I izreka), iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 znesek 191,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje (točka II izreka) ter iz naslova odpravnine znesek 218,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (točka IV izreka sodbe v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožencu naloži, da mora povrniti tožniku njegove stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Hkrati naj tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka in je prepričan, da bi sodišče moralo tožencu naložiti v plačilo vse stroške postopka. Tožba je bila nujno potrebna, saj je tožnik toženca večkrat pozval, naj mu plača dolgovane zneske, vendar toženec ni želel plačati ničesar. Dejstvo, da je toženec del tožbenega zahtevka prostovoljno poravnal med samim postopkom, ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje glede plačila stroškov postopka oziroma glede uspeha tožnika. Toženec bi ta del zahtevka lahko poravnal že pred vložitvijo tožbe, zato ne more biti uspeh tožnika za ta del manjši. Toženec je očitno del plačal zgolj zaradi kazenskega postopka, ki se je zoper toženca vodil tudi zaradi neplačila regresa za letni dopust in odpravnine. Tožnik je tožbeni zahtevek umaknil tudi za plačilo določenih plač, vendar je to storil zaradi zastaranja in ne zato, ker mu toženec vtoževanih plač ne bi dolgoval. Poleg tega pa v zvezi z delom tožbenega zahtevka, glede katerega tožnik ni uspel, niso nastali nobeni posebni stroški in bi zato sodišče prve stopnje moralo vse stroške naložiti tožencu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel plačila za meseca januar 2009 in februar 2009, pri čemer je obrazložitev sodišča v tem delu skopa. Med strankama je bil sklenjen drugačen dogovor glede izplačila plač, ki se je ves čas izvrševal, kar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi upoštevalo navedbe toženca, pravilno ovrednotilo izvedene dokaze in zaslišalo predlagano pričo A.A., s čimer je kršilo še določbe postopka. Dogovor je bil tak, da je tožnik za čas, ko so se dela izvajala, prejemal bistveno višje plačilo, kot bi mu šlo po pogodbi o zaposlitvi, in sicer v višini 5,00 EUR neto na uro, povišano za 15 % od ustvarjenega prometa, ko pa se dela niso izvajala, ker je toženčevo delo izrazito sezonske narave, pa se tožniku izplačujejo prispevki. Pri zdajšnjem uveljavljanju neto izplačil za mesece, ko se ni delalo, torej januar in februar 2009, gre za očitno zlorabo tožnikovih pravic. Tožnik je sam izpovedal, da so vsi delavci prejemali plačilo na roko. Glede plačila za februar 2008 toženec vztraja, da tožnik takrat ni delal, saj je bil na neplačanem očetovskem dopustu, kar jasno izhaja iz plačilne liste za februar 2008. Več o tem bi lahko izpovedala tudi priča A.A., ki pa je sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Tožbena zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust in odpravnine sta zastarana, saj ju je tožnik oblikoval šele dne 3. 1. 2014, sodišče pa bi moralo upoštevati datum spremembe zahtevka. V zvezi z obračunom izplačanega regresa in odpravnine navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo od obresti upoštevati še obresti, sam zahtevek za obresti pa je bil v letu 2014 že zastaran glede na triletni zastaralni rok. Toženec navaja še, da je izkazal slabo finančno stanje, zato bi lahko obresti od zneska regresa za letni dopust tekle šele od 1. 11. 2009 dalje, saj je konec leta 2009 imel izgubo v višini 187.014,00 EUR, tožniku je v decembru 2009 prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov, stanje pa je bilo že tekom leta 2009 slabo, kar kaže bilanca uspeha in stanja za 2009. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je tožnik uspel le v glede 1/4. Priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Kot neutemeljene zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnik je v tem sporu uveljavljal več denarnih tožbenih zahtevkov za izplačilo neto plače, nadomestila za prehrano, stroškov prevoza, regresa za letni dopust in odpravnine. S tožbo je zahteval izplačilo plačila za delo za januar in februar 2005, januar in februar 2006, februar 2008, januar in februar 2009 ter november in december 2009, nato pa je s pripravljalno vlogo z dne 13. 2. 2012 delno umaknil tožbo in zahteval le še izplačilo za mesece februar 2008 ter januar in februar 2009. S pripravljalno vlogo z dne 14. 1. 2014 je tožnik delno umaknil tožbo tudi v delu, v katerem je zahteval izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in izplačilo odpravnine, saj je toženec med postopkom dne 7. 3. 2013 plačal zneske 576,24 EUR iz naslova regresa za letni dopust in 772,46 EUR iz naslova odpravnine.

K pritožbi toženca: Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo postopkovna določila, ker ni zaslišalo priče A.A.. Ker toženec ne navede niti kakšno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje s tem storilo niti kako naj bi takšna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, se pritožbeno sodišče do navedenega očitka ni opredelilo. Je pa bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne zasliši navedene priče, pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku za izplačilo neto plače za januar in februar 2009, toženec v pritožbi navaja, da je odločitev napačna, saj je bil med pravdnima strankama sklenjen poseben dogovor, po katerem je tožnik dobil za obdobje, ko se je pri tožencu delalo, plačo v višini 5,00 EUR na uro, povišano za 15 % od ustvarjenega prometa, v obdobju, ko se ni delalo, pa so mu bili plačani le davki in prispevki. Dogovor z vsebino, kot jo navaja toženec, je v nasprotju s prisilnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v letu 2009 in ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati ustrezno plačilo za opravljanje dela (42. člen ZDR), določeno v pogodbi o zaposlitvi (8. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR). ZDR je določal minimum pravic delavca, ki so lahko s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene le ugodneje (drugi odstavek 7. člena ZDR) in v tem smislu tudi omejuje pogodbeno svobodo strank pogodbe o zaposlitvi. Tožnik in toženec sta bila zato dolžna spoštovati določbe ZDR in bi bil kakršenkoli dogovor o tem, da tožnik v določenih obdobjih leta ni upravičen do plačila za delo, ničen (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001). Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno ugotavljati vsebine morebitnega takšnega dogovora, ker, tudi če bi ugotovilo, da je dogovor dejansko obstajal in se izvrševal, ga zaradi ničnosti ne bi smelo upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki naj bi vedela izpovedati o vsebini tega dogovora. Toženec navaja še, da se je dogovor med strankama ves čas izvrševal, vendar ne gre za utemeljeno pritožbeno navedbo, ker izvrševanje dogovora na njegovo veljavnost ne more vplivati. Teorija o realizaciji, ki jo izrecno omenja toženec, sanira le napake v zahtevani pisni obliki pogodbe (58. člen OZ) in ne pride v poštev v primerih, ko pogodba nasprotuje prisilnim predpisom ali so podani drugi razlogi za ničnost pogodbe(1). Poleg navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s svojimi trditvami prihaja sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani trdi, da je tožnik dobil plačilo za mesec januar in februar 2009 v gotovini, po drugi strani pa, da za ta dva meseca do plačila glede na dogovor ni bil upravičen. Pritožbeno sodišče pa se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik plačila v gotovini za navedena dva meseca ni prejel. Tudi iz izpovedbe tožnika, na katero pritožba opozarja, ne izhaja, da bi za vtoževano obdobje prejel plačilo v gotovini, pač pa je tožnik izpovedal le, da se je plačilo za delo v obdobju, ko se je delalo, izplačevalo tako, da so na transakcijski račun dobili nakazan znesek v višini, kot izhaja iz plačilne liste, presežek pa v gotovini.

Nadalje toženec navaja, da tožnik ni upravičen niti do plače za februar 2008 in da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna, saj je bil tožnik takrat na neplačanem očetovskem dopustu. Pri tem se toženec sklicuje na plačilno listo za februar 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obračuna plače za mesec februar 2008 (B2) sicer res izhaja, da je bil tožnik takrat na očetovskem dopustu, vendar glede na odgovor Centra za socialno delo C. (list. št. 43), v nadaljevanju CSD, iz katerega izhaja, da iz njihovih podatkov ni razvidno, da bi tožnik koristil očetovski dopust, drugačen zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, ni možen. Delodajalec v času koriščenja neplačanega očetovskega dopusta delavcu ni dolžan izplačevati plače, vendar mora delodajalec predhodno izpolniti ustrezne obrazce. Če tega ne stori, kot je bilo to v konkretnem primeru glede na odgovor CSD C., delavec očetovskega dopusta ne nastopi in mu je zato delodajalec dolžan izplačevati plačo. Tudi v zvezi s temi ugotovitvami sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati priče A.A., saj ima odgovor CSD takšno dokazno težo, da tudi na podlagi morebitne nasprotne izpovedbe priče, sodišče ne bi moglo narediti drugačnega dejanskega zaključka.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem toženec navaja, da sta tožnikova tožbena zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in za izplačilo odpravnine zastarana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik oba tožbena zahtevka postavil že v tožbi dne 4. 10. 2011, nato pa jih je v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2014 zmanjšal. Pri zmanjšanju tožbenega zahtevka ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP), kot zmotno meni toženec, pač pa za delni umik tožbe. Za tek zastaralnega roka je zato odločilen datum postavitve takšnega tožbenega zahtevka, v konkretnem primeru torej datum vložitve tožbe, tj. 4. 10. 2011. Delodajalec je bil dolžan delavcu plačati odpravnino najkasneje z dnem prenehanja delovnega razmerja, torej najkasneje 16. 12. 2009. Zastaranje je tako začelo teči 17. 12. 2009 (prvi odstavek 336. člena OZ) in bi nastopilo glede na 5-letni splošni zastaralni rok iz 206. člena ZDR dne 17. 12. 2014. V času vložitve tožbe zato tožnikova terjatev za izplačilo odpravnine še ni bila zastarana. Prav tako takrat še ni bila zastarana njegova terjatev za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009. Toženec bi tožniku upoštevaje tretji odstavek 131. člena ZDR ta regres moral izplačati najkasneje 1. 11. 2009 (glede določitve datuma zapadlosti glej točko 13 obrazložitve te sodbe). Zastaranje je tako začelo teči 2. 11. 2009 in bi nastopilo 2. 11. 2014 oziroma naslednji delovni dan po tem datumu, to pa je po vložitvi tožbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi glede teka obresti, saj je sodišče pravilno določilo začetek teka obresti, tudi glede na triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ).

Pritožba toženca pa je utemeljena v delu, v katerem navaja, da je izkazal slabo poslovanje v letu 2009 in da zato zamudne obresti od zneska regresa za letni dopust za leto 2009 tečejo šele od 2. 11. 2009(2) dalje. Tretji odstavek 131. člena ZDR določa, da se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadalj.), ki se je uporabljala za toženca(3) in je veljala do konca leta 2013, je v drugem odstavku 45. člena določala, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca lahko regres za letni dopust izplača v več obrokih, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Toženec je v tem sporu dokazoval svojo nelikvidnost v letu 2009 s predložitvijo bilance stanja na dan 31. 12. 2009 (B16), iz katere izhaja, da je imel toženec ob koncu leta 2009 negativni poslovni izid (-187.014,00 EUR). Sodišče prve stopnje ni sprejelo pavšalne navedbe toženca, da je bil nelikviden že pred julijem 2009. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Negativni poslovni izid toženca ob koncu leta 2009 je namreč tako velik, da ni verjetno, da bi mu nastal šele v drugi polovici leta 2009, tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil njegov poslovni izid ob koncu leta 2008 le 17.749,00 EUR dohodka. Pri tem ni mogoče spregledati, da je bila 30. 10. 2009, kar je dva meseca pred koncem leta 2009, tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer prav zaradi slabega poslovanja toženca. Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da tečejo zamudne obresti od zneska regresa za letni dopust za leto 2009 šele od 2. 11. 2009 dalje in temu ustrezno spremenilo točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje (2. alineja 358. člena ZPP). Izračunalo je, da je toženec s tem, ko je dne 7. 3. 2013 iz naslova regresa plačal znesek 576,24 EUR, ob upoštevanju dejstva, da zamudne obresti tečejo od 2. 11. 2009 dalje (in ne od 2. 7. 2009, kot je tožnik vtoževal), plačal v celoti zamudne obresti, ki so na dan znašale 173,82 EUR, in del glavnice v višini 402,42 EUR (288. člen OZ). Posledično dolguje še znesek 173,82 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti od 8. 3. 2013 (naslednji dan po plačilu) dalje. V presežku do vtoževanega zneska glavnice 191,29 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

K pritožbi tožnika in toženca glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka: Delna sprememba sodbe ni bistveno vplivala na uspeh strank v postopku, zato ni bila potrebna sprememba odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP).

V tem sporu je tožnik med postopkom dvakrat delno umaknil tožbo. V primeru delnega umika tožbe je potrebno od preostalih situacij razlikovati primer, ko tožnik tožbeni zahtevek zmanjša takoj, ko toženec (delno) izpolni zahtevek. V tem primeru je potrebno šteti, da je tožnik v celoti uspel v višini delnega umika tožbe, ki je posledica izpolnitve zahtevka s strani toženca. Tožnikov uspeh tako predstavlja seštevek prisojenih plač za februar 2008 ter januar in februar 2009 (407,70 EUR + 471,07 EUR + 471,07 EUR), med postopkom plačanega regresa za letni dopust (576,24 EUR) in odpravnine (772,46 EUR) ter prisojenega zneska regresa za letni dopust (po sodbi sodišča prve stopnje znaša 191,29 EUR, po spremembi s sodbo pritožbenega sodišča pa 173,82 EUR) in odpravnine (218,14 EUR). Uspeh tožnika je tako po sodbi sodišča prve stopnje znašal 3.107,97 EUR, kar predstavlja 50,45 %, to pa še opravičuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (1.759,27 EUR) uspela le v sorazmerno majhnem delu (v višini 17,47 EUR(4) ), kar predstavlja približno 1 %, zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stranki z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke k odločitvi nista bistveno pripomogli, zato skladno s 155. členom ZPP sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) 35. člen, drugi odstavek 38. člena, četrti odstavek 39. člena, drugi in tretji odstavek 40. člena, 55. člen, 60. člen, 86. člen OZ in drugi.

(2) Toženec sicer kot datum začetka teka zamudnih obresti navaja 1. 11. 2009, vendar je glede na določbo tretjega odstavka 131. ZDR 1. november naveden kot zadnji dan za izplačilo regresa v primeru nelikvidnosti delodajalca, kar pomeni, da zamuda nastopi z naslednjim dnem (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

(3) Ta kolektivna pogodba je v prvem odstavku 2. člena določala, da velja za delodajalce, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/08), in za druge delodajalce, ki so člani stranke te kolektivne pogodbe. Navedena Uredba v 4. členu določa da je dejavnost cestnega tovornega prometa, ki je bila glavna dejavnost toženca (izbrisan dne 31. 12. 2011), obrti podobna dejavnost, zato se je za toženca uporabljala navedena kolektivna pogodba.

(4) Sprememba dosojenega regresa za letni dopust za leto 2009: 191,29 EUR - 173,82 EUR = 17,47 EUR.