Jedro

Pritožničino vztrajanje, da je šlo izključno za njej dano darilo in da je to tudi ustrezno (jasno) zatrjevala, ne prepriča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 12. 2019: - ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank solastninski delež do 11/24-in celotne nepremičnine parcela št. 602/0 k.o. ... (ID ...) in parcela št. 603/0 k.o. ... (ID ...), pri katerem je v zemljiško knjigo kot izključna lastnica vpisana tožena stranka, ter da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju do 23/100-in celote (kar predstavlja solastni del do 5/48 prej navedene nepremičnine), delež tožene stranke pa do 77/100-in celote (kar predstavlja solastni del do 17/48 prej navedene nepremičnine) tega solastnega deleža (I. točka izreka), - odločilo, da bo o stroških postopka sodišče odločilo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Sklepom z dne 9. 4. 2020 pa je odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške, nastale z izdelavo izvedenskega mnenja, v višini 1.566,03 EUR (I. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka pravdne stroške tožeče stranke v višini 665,26 EUR v roku 15-ih dni od dneva prejema odločbe povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (II. točka izreka), - da je dolžna tožeča stranka pravdne stroške tožene stranke v višini 146,03 EUR v roku 15-ih dni od dneva prejema odločbe povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo in sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ju razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu stvarnopravnemu zahtevku, uveljavlja kršitev materialnega prava (sklicuje se na vsebino obrazložitev odločb II Cp 1073/2018 in III Cp 3019/2010). V konkretni zadevi naj bi tožnik zatrjeval vlaganja v času trajanja zakonske zveze v stanovanjski objekt, katerega solastnica je bila sama že ob sklenitvi zakonske zveze do 9/24. Njeno premoženje je predstavljal del visoko pritlične hiše, nato pa ji brat prodal (denar za izplačilo ji je dala mama) še delež 2/24. Nova sodna praksa, ki trdi, da darilo dano s strani enega od staršev pomeni darilo dano zakoncema, se ne more uporabiti za nazaj, saj bi sicer toženka z mamo sklenila pisni dogovor. Mati je darilo dala izključno njej in ne drži, da sama tega ni zatrjevala. Noben starš ne bo plačeval denarja za priženjenega zeta ali snaho, saj so časi takšni, da se ve, da je vsaka tretja zakonska zveza razvezana in da je daleč od trajne življenjske skupnosti. Ni dolžnost razvezanega zakonca pomagati bivši tašči, zaradi česar je odločitev, ki jo je nazadnje sprejelo Vrhovno sodišče, ne pa takrat, ko je bilo konkretno darilo dano, povsem neživljenjska in pomeni odmik od logičnega razmišljanja in od zakona. V kolikor je tožnik prejel darilo od njene mame, ni jasno, s čim izraža hvaležnost za tako darilo, saj je do nje nasilen in nevljuden. Do toženkine matere se obnaša nehvaležno in mu že iz tega razloga darilo ne pripada. S to zadnjo sodno prakso je Vrhovno sodišče porušilo ustaljen režim, ki je bil tudi edino logičen. Tudi glede naknadne ugotovitve, da naj bi bil delež tožnika na nepravilno ugotovljenem obsegu skupnega premoženja, ki ga je sodišče ocenilo na 22/48 celote, dejansko 23/100 oziroma 5/48 celote, delež toženke pa 17/48 celote, naj bi šlo za kršitev materialnega prava. Hiša je bila vknjižena kot celota, v naravi pa dejansko predstavlja dvojčka, katerega solastnika do 26/48 sta A. A. do 13/48 in B. B. do 13/48. Z vlaganji, kjer je bila do 22/48 vknjižena toženka, bi se moral njen solastniški delež spremeniti v razmerju do obeh omenjenih solastnikov. Vlaganja v stanovanjsko hišo, ki je v solasti, bi torej najprej spremenila razmerje med že obstoječimi solastniki in bi moral tožnik s tožbo zajeti vse solastnike, saj gre za nujne sospornike. Sodišče je spregledalo, da gre za solastno nepremičnino. Dejansko se je izkazalo, da vlaganje v hišo, v kateri je živela toženka in prej njena primarna družina, ni povečalo oziroma spremenilo identitete nepremičnine v takšnem smislu, da bi bilo potrebno uskladiti ZK stanje z dejanskim. Kršitev ZZZDR je sodišče zagrešilo s tem, ko je povsem neizkazano tožniku dosodilo višji procent vlaganj, pri tem pa ni upoštevalo niti odškodnine, ki jo je toženka prejela zaradi poškodbe in ne more predstavljati skupnega premoženja. Vse domače delo je bilo izključno na njeni strani in je nizko ovrednotenje tako gospodinjskega kot vzgojnega dela matere v tretjem tisočletju zaskrbljujoče. Nadalje sodišče k povečani vrednosti neupravičeno šteje tudi zemljišče, ki ga je bilo toliko, kot ga je bilo, in ga sam prihod tožnika k hiši ni povečal niti cenovno povzdignil. V konkretnem primeru bi šlo kvečjemu za obligacijski zahtevek. Absolutna bistvena kršitev ZPP je v tem, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka, v katerem je ugotovilo, da je toženka pri razdružitvi premoženja izplačala brata, denar pa ji je podarila mati, v nasprotju z dokaznimi listinami štelo, da gre za darilo, dano obema pravdnima strankama, ne da bi o tem povprašalo darovalko ali obdarjenca (tožnika), v čem se izkazuje hvaležnost za dano darilo. Kršitev dejanskega stanja oziroma njegova nepravilna ugotovitev je podana zato, ker sodišče sploh ni ugotovilo, da se objekt ni bistveno spremenil, niti se ni spremenila njegova namembnost, kot to zahteva SPZ. Z ozirom na navedeno naj bi bila napačna tudi stroškovna odločitev.

4. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb za odločitev v predmetni zadevi relevantnega ZTLR12 (v skladu s katerim je izvirna pridobitev lastninske pravice zaradi vlaganj v tujo nepremičnino prišla v poštev; glej 24. – 26. člen ZTLR) obširno in prepričljivo obrazložilo svoj zaključek, da je v posledici obširnih (pomembnih) vlaganj pravdnih strank (v času trajanja njune zakonske zveze) v toženkino posebno premoženje (v njen del3 dejansko razdeljene nepremičnine, na kateri je imela v zemljiški knjigi prvotno vpisan solastni del do 9/24) zaradi spremembe njegove identitete4 moč govoriti o nastanku nove stvari56 (ki je upoštevaje relevantne določbe ZZZDR7 hkrati predstavljala skupno premoženje pravdnih strank). Ker ta zaključek temelji na (pritožbeno neizpodbitih) dejanskih ugotovitvah omenjenega sodišča o obsegu in naravi (vsebini) vlaganj pravdnih strank, posplošeno pritožbeno izpostavljanje vsebine (obrazložitve) posameznih sodnih odločb8 in vztrajanje, da bi šlo lahko v konkretnem primeru »kvečjemu« za obligacijsko-pravni zahtevek tožnika, pomislekov v njegovo pravilnost oziroma obstoj njegovega stvarno-pravnega zahtevka, ne poraja.

7. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega naziranja sodne prakse (pritožbeno poudarjanje, da naj bi šlo za novo sodno prakso, ki ne more veljati za nazaj, je nekonkretizirano/nejasno9 in neutemeljeno10), da je potrebno (če zainteresirani ne zatrjuje in izkaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) dano izključno njemu ter nikomur drugemu) pri ugotavljanju skupnega premoženja načeloma šteti, da je bilo darilo (pomoč) dano obema zakoncema, pravilno zaključilo (saj toženka, na kateri je bilo v zvezi s tem trditveno in dokazno breme, ustreznih nasprotnih trditev ni podala, niti tega niso potrdili izvedeni dokazi – glej predvsem 12. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil denar za izplačilo 2/24 solastninskega deleža toženkinega brata (na katerem je sedaj zemljiškoknjižno vpisana toženka) v višini 1.800.000,00 SIT kot darilo (kot prispevek v enakih delih) s strani njene matere dan obema pravdnima strankama in ne le toženki (zaradi česar ne gre za njeno posebno premoženje). Pritožničino vztrajanje, da je šlo izključno za njej dano darilo in da je to tudi ustrezno (jasno) zatrjevala,11 ne zadošča oziroma ne prepriča. Njeno pojasnjevanje, da je bilo v času darila jasno, da je zakonska zveza obsojena na propad, da (spričo nejasnosti, koliko časa bo zakonska zveza trajala) noben starš ne bo plačeval za priženjenega zakonca in da bo pomagal le svojemu otroku (na pomoč katerega edino lahko teoretično računa), nadalje da ni dolžnost razvezanega zakonca, da bi pomagal bivši tašči (zaradi česar starši na pomoč razvezanih zetov/snah ne računajo in jim posledično daril večjih vrednosti ne dajejo),12 je ne le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP13), ampak prvenstveno posplošeno (nekonkretizirano),14 hipotetično in nedokazano. Neutemeljeno15 je tudi izpostavljanje, da bi moralo sodišče toženko in njeno mamo C. C. izrecno vprašati, komu je bil denar dan, saj predvsem zaradi materine izpovedbe (z dne 14. 11. 2014) iz razveznega postopku,16 ki je bila očitno drugačna od tiste, ki jo je podala ob zaslišanju v tej pravdi, sodišče prve stopnje le-tej (oziroma izpovedbi toženke dane v tej pravdi) upravičeno ni sledilo (glej 12. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Novo, hipotetično (neustrezno pojasnjeno) oziroma neizkazano pa je tudi pritožničino pojasnjevanje, da je bil tožnik, v kolikor je od bivše tašče prejel darilo, do slednje nehvaležen (nasilen in nevljuden), zaradi česar mu že iz tega razloga darilo ne pripada.17

8. Sodišče prve stopnje je nadalje obširno obrazložilo, zakaj znaša tožnikov delež na skupnem premoženju (to je na 11/24 deležu na parcelah št. 602/0 in št. 603/0, oboje k.o. ...) 23/100 (oziroma gledano »absolutno« 5/48 na obeh relevantnih parcelah), delež toženke pa 77/100 (kar pomeni solastni del 17/48 na obeh relevantnih parcelah/nepremičninah). Okoliščina, da je kot imetnica solastninskega deleža obeh nepremičnin (do 11/24) vknjižena »zgolj« toženka, je za presojo nastanka skupnega premoženja (gre namreč za primer originarne pridobitve lastninske pravice) nebistveno, kar enako velja za pritožbeno poudarjanje, da se njen delež (na obeh nepremičninah) v zemljiški knjigi tekom zakonske zveze ni spremenil.18 Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem oziru kršilo SPZ19 in da naj bi imel tožnik »le« obligacijski zahtevek, je ne le nepojasnjen, ampak predvsem neutemeljen. Enako velja za njeno trditev, da bi se moral z vlaganji pravdnih strank spremeniti tudi solastninski delež ostalih solastnikov (in sicer A. A. ter B. B.), in očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da gre za solastno nepremičnino. Omenjeno sodišče je v tem pogledu prepričljivo pojasnilo20 (pritožba pa tem razlogom jasno/argumentirano ne nasprotuje), da je toženkin (v zemljiško knjigo vpisani) solastni del dejansko (in v dogovoru s solastnikom) predstavljal točno določen del (dele) visoko pritlične (neadaptirane) hiše na naslovu ... (kar naj bi pravdni stranki kot nesporno tudi ugotovili – glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe; tudi teh zaključkov pritožba ustrezno ne izpodbija). Nadalje je izpostavilo (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta toženka in solastnica D. D. dejansko razdelili nepremičnino (stanovanjsko hišo), da ni dvoma o tem, kateri del naj bi pripadal posamezni solastnici,21 in da tudi ni sporno, da sta pravdni stranki vlagali le v prostore, ki pripadajo toženki, in na njej pripadajočem zemljišču zgradili prizidek ter garažo. Z ozirom na to pritožbena trditev, da naj bi vlaganja pravdnih strank v stanovanjsko hišo spremenila razmerja med obstoječimi solastniki ter da bi jih moral tožnik (ker gre za nujne sospornike) s tožbo zajeti vse, ne drži, kar vse je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ni moč slediti v zvezi s tem povezani nadaljnji pritožbeni trditvi (ki je tudi sicer neustrezno pojasnjena/konkretizirana, glede na predhodno izpostavljeno (pritožbeno neizpodbijano/neizpodbito) ugotovitev sodišča prve stopnje o vlaganju pravdnih strank v »zgolj« toženkin (solastni) del nepremičnine/objekta, pa za presojo, ali bi moral tožnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti vse v zemljiški knjigi vpisane solastnike, nebistvena/neodločilna) o izkazanosti, da vlaganje v hišo, v kateri je živela toženka in prej njena primarna družina, ni povečalo oziroma spremenilo identitete nepremičnine v takšnem smislu, da bi bilo potrebno uskladiti zemljiško-knjižno stanje z dejanskim.22 Kar se tiče vlaganja v toženkin (solastni) del nepremičnine, takšna trditev (kot je ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje) namreč ne drži. 9. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditve obeh pravdnih strank, relevantne določbe ZZZDR (glej 51. in nadaljnje člene omenjenega zakona) ter na podlagi izvedenih dokazov podalo prepričljivo (konkretno) obrazložene zaključke (glej 10. – 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) o višini prispevkov vsake od njiju v nastanek (obseg) skupnega premoženja. Kot je ugotovilo, je bil tožnikov prispevek večji v obliki neposrednih vlaganj v adaptacijo in dozidavo stanovanjskega objekta. Ker je bila na (drugi strani na) toženki pretežna skrb za gospodinjstvo, družino in otroka, pa je bil (gledano celostno) njun prispevek enak. Pritožničino pojasnjevanje, da je bilo vse domače delo izključno na njeni strani in da naj bi bilo nizko vrednotenje gospodinjskega ter vzgojnega dela matere v tretjem tisočletju zaskrbljujoče, je posplošeno in v dokazno podprte ter konkretno obrazložene zaključke sodišča prve stopnje pomisleka ne vzbudi. Kar se tiče odškodnine, ki naj bi jo toženka (kot navaja pritožba) prejela od svojega delodajalca za nepremoženjsko škodo, utrpljeno zaradi poškodbe pri delu, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je šlo sicer za njeno posebno premoženje, a da slednja (ob upoštevanju tožnikove izpovedbe) ni izkazala, kolikšen del prejetega denarja je (sploh) šel v adaptacijo hiše. Pritožba (tudi) teh zaključkov (razlogov) sodišča prve stopnje konkretno (argumentirano) ne izpodbija. Glede zlatnikov, ki naj bi jih prispevala za gradnjo in ki jih (v zvezi z izdelavo fasade) izpostavlja tudi v pritožbi, pa je omenjeno sodišče (glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izpostavilo, da so le-ti predstavljali nagrado toženki za opravljeno delo (pospravljanje),23 zaradi česar jih ni moč šteti za njeno posebno premoženje (glej drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Teh ugotovitev/zaključkov pritožba prav tako (ustrezno/konkretno) ne izpodbija, zaradi česar neprepričljivo izzvenijo tudi njeni očitki o (s strani sodišča prve stopnje) zagrešenih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V sklepu z dne 9. 4. 2020 je sodišče prve stopnje upoštevaje obseg upravičeno nastalih (potrebnih) pravdnih stroškov obeh strank in njun procesni uspeh (glej 154. in 155. člen ZPP) odločilo o njihovi povrnitvi, kar vse je tudi konkretno obrazložilo. Pritožba to odločitev izpodbija »zgolj« z vidika (zatrjevane) napačne odločitve o glavni stvari, kar pa (kot je bilo predhodno pojasnjeno) ne drži. 11. Ker pritožbeni razlogi24 niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep z dne 9. 4. 2020 potrdilo (353. člen in drugi odstavek 365. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso pripomogle (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakaj je potrebno v konkretnem primeru uporabiti omenjeni zakon (in ne SPZ, na katerega se neutemeljeno sklicuje pritožba), ki je v posledici gradnje (vlaganj) v tujo nepremičnino omogočal originaren nastanek (so)lastninske pravice, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej predvsem 9. – 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 3 Glej predvsem 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Pravdni stranki nista zgolj (obsežno) prenovili/obnovili (obstoječih) prostorov (uporabne površine) v stari hiši (ki so dejansko pripadali toženki), ampak je bil k (obstoječemu) objektu (in s tem toženkinim prostorom) na novo zgrajen prizidek (glej npr. VSRS sklep II Ips 232/2017 z dne 7. 2. 2017 in VSL sklep II Cp 1699/2017 z dne 29. 11. 2017), katerega obstoj je eden od ključnih razlogov za oceno o nastanku nove (identitete) stvari/to je vsebine pred tem obstoječega toženkinega posebnega premoženja (glej tudi fotografije objekta razvidne iz izvedenskega mnenja E. E. z dne 5. 4. 2018). 5 V tem okviru je izpostavilo tudi sam obseg (to je 40%) povečanja uporabnih površin in (upoštevaje skupno vrednost vlaganj pravdnih strank v toženkin zemljiškoknjižni solastni del do 11/24 ob izdelavi mnenja izvedenca E. E. v višini 89.015,00 EUR – glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) povečano vrednost toženkinega dela nepremičnine glede na stanje pred začetkom vlaganj pravdnih strank (glej npr. 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vsi s strani sodišča prve stopnje podani razlogi/zaključki (ki temeljijo na ugotovitvah v postopku angažiranih izvedencev gradbene stroke), v nasprotju s tem, kar trdi pritožba, jasno kažejo na to, da je zaradi vlaganj pravdnih strank prišlo do bistvenega posega v staro hišo (ta sprememba je še bolj očitna zgolj ob upoštevanju dela starega objekta, ki je dejansko pripadal toženki), tako da je iz prvotne hiše z razdeljenimi prostori v dve stanovanji s skupnim vhodom ter instalacijami dejansko nastala dvostanovanjska hiša z ločenima vhodoma in ločenimi (razen vodovodne) instalacijami (glej 13. – 16. točko obrazložitve in 22. sprotno opombo izpodbijane sodbe, prav tako odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014). 6 Pri tem ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje k povečani vrednosti štelo tudi zemljišče (oziroma njegovo vrednost). Vrednost zemljišča (kot njeno posebno premoženje) je pravilno upoštevalo »zgolj« pri določitvi toženkinega deleža na skupnem premoženju (glej npr. 17. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je izpostavilo razmerje med vrednostjo zemljišča, ko še ni bilo komunalno opremljeno, in povečano vrednostjo nepremičnine zaradi vlaganj). 7 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami. 8 Izdanih v zadevah III Cp 3019/2010 in II Cp 1073/2018 tega sodišča, v okviru katerih pa ugotovljena narava/obseg vlaganj v času veljavnosti ZTLR pravnemu standardu »nove stvari« ni ustrezala. 9 Pritožba v zvezi s tem (nejasno) omenja odločbo Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi bila (za verjetno določeno osebo/osebe) sprejeta nazadnje in ki naj bi porušila ustaljen (ter edino logičen) režim. Zakaj takšnemu (nejasnemu) navajanju (o zadnji sodni praksi, ki naj bi se kmalu spremenila) ni moč slediti, izhaja iz sodne prakse, ki je opredeljena v naslednji sprotni opombi te odločbe. 10 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/94 (z dne 29. 9. 1994), II Ips 831/94 (z dne 8. 5. 1996), II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008 (z dne 20. 11. 2008), II Ips 1087/2008 (z dne 16. 12. 2009) ter sodbo tega sodišča I Cp 2626/2017 z dne 30. 5. 2018. 11 Kje (kdaj) točno, ne pojasni. 12 Zaradi česar naj bi bilo (po mnenju pritožbe) drugačno naziranje neživljenjsko in naj bi predstavljalo odmik od logičnega razmišljanja in zakona. 13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 14 Kar velja tudi za poudarjanje, da naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z dokaznimi listinami, ki jih pritožba (razen listin o dvigih denarja toženkine matere, ki pa o tem, komu je bilo darilo dano, same za sebe ne povedo veliko) konkretno ne opredeli. 15 Navajanje, da bi moralo darovalko ali obdarjenca (tožnika) povprašati, v čem se izkazuje hvaležnost za dano darilo, pa hkrati ne(po)jasn(jen)o. 16 Glej zapisnik z naroka o glavni obravnavi v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2895/2012 z dne 14. 11. 2014 (priloga A16). 17 Pritožnica se torej smiselno sklicuje na dejanski stan, predviden v 540. členu OZ, ki je podlaga za preklic darilne pogodbe s strani darovalca, v zvezi s čimer pa ne v postopku na prvi stopnji in ne v tej pritožbi ustreznih trditev (o tem, da je do preklica prišlo) ni podala. 18 Kar glede 2/24 deleža, ki sta pravdni stranki v tem obdobju (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) odplačno pridobili od toženkinega brata (na podlagi sodne poravnave z dne 19. 4. 2006) in se je toženka vknjižila kot njegova edina imetnica (glej izpiska iz zemljiške knjige v prilogah A3 in A4), tudi sicer ne drži. Pritožnica je (kot pravilno ugotavlja sama) v zemljiški knjigi vknjižena na deležu do 11/24 (22/48) obeh nepremičnin. 19 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02, s kasnejšimi spremembami. 20 Glej npr. 8., 10. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Kar pomeni, da je bila kljub vknjiženi solastnini na nepremičnini (nepremičninah), ta dejansko razdeljena oziroma da je bil (s strani solastnikov) izoblikovan položaj v bistvenem podoben vzpostavitvi (dejanske) etažne lastnine in da ni šlo za (pravo) solastnino (glej npr. VSRS sklep II Ips 37/2017 z dne 6. 9. 2018). 22 Glej tudi 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 23 In ne darilo. 24 Vključno z vsemi očitki o (domnevni) neustreznosti (pavšalnosti) obrazložitve izpodbijane sodbe.