Jedro

V spornem primeru po mnenju revizijskega sodišča ni šlo za prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo v smislu določb 15. člena ZTPDR oziroma 11. člena SKPG, kot to razloguje sodišče v izpodbijani sodbi. Iz dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka v celoti ukinila dejavnosti čiščenja, oziroma dejavnost čuvanja, saj je na delu obdržala (po izvedenem postopku za ugotavljanje trajno presežnih delavcev) tako čistilce (3) kot tudi čuvaje (4). Ker tudi ni prenehala potreba po delu vseh delavcev določenega profila poklica, druga organizacija vseh delavcev profila čistilec oziroma čuvaj tudi ni mogla zaposliti, saj je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo prevzela samo nekatere od njih. To pa pomeni, da je tožena stranka z razporeditvijo določenih delavcev v drugo organizacijo lahko samo reševala njihov socialni položaj kot trajno presežnih delavcev, s tem, da jim je ponudila zaposlitev v drugi organizaciji. Gre torej za drugačen institut delovnega prava, kot prevzem na delo v smislu 15. člena ZTPDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevkom tožnikov, naj se razveljavijo sklepi direktorja tožene stranke št. 3.0.-96-2/94 z dne 26.1.1994, št. 3.0.-110-13/94 z dne 1.2.1994, št. 3.0.-110-6/94 z dne 1.2.1994 in 3.0.-96-1/94 z dne 1.2.1994 ter sklepi delavskega sveta tožene stranke št. 3.0.DS-7-24/94, 3.0.DS-7-20/94, 3.0.DS-7-21/94 in 3.0.DS-7-16/94, vsi z dne 7.4.1994, na podlagi katerih je tožnikom prenehalo delovno razmerje, odločilo, da jih je tožena stranka glede na to, da jim delovno razmerje ni prenehalo, dolžna sprejeti nazaj na delo, smiselno pa je zavrnilo njihove zahtevke za izplačilo denarnih obveznosti za čas, ko niso delali pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnikov, v kateri so grajali zavrnitev njihovih denarnih zahtevkov zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbene zahtevke tožnikov kot neutemeljene zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji so navajali, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo napačno, ko ni upoštevalo, da bi lahko tožnikom delovno razmerje prenehalo šele s pravnomočnostjo, saj je tako določeno v samih sklepih. Poleg tega je iz sklepov tožene stranke razvidno, da jim je delovno razmerje prenehalo zaradi operativnih razlogov. Ker niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za takšno prenehanje delovnega razmerja, saj niso bili izvedeni vsi postopki, tožniki pa so, razen tožnice J.V., ki je mati samohranilka, invalidi III. kategorije, so predlagali, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih stranka v reviziji uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po določbi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ga je tožena stranka uporabila v spornih primerih, je delavec lahko prevzet v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V 11. členu splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) določa, da je po citirani določbi ZTPDR delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo pod pogojem, da se v organizaciji ukine določena dejavnost v celoti in zaradi tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila. Takrat veljavna kolektivna pogodba za dejavnosti železniškega prometa (Uradni list RS, št. 1/92) in pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke z dne 23.4.1992, določb o prevzemu delavcev v drugo organizacijo nista vsebovala.

V spornem primeru po mnenju revizijskega sodišča ni šlo za prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo v smislu določb 15. člena ZTPDR oziroma 11. člena SKPG, kot to razloguje sodišče v izpodbijani sodbi. Iz dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka v celoti ukinila dejavnosti čiščenja, oziroma dejavnost čuvanja, saj je na delu obdržala (po izvedenem postopku za ugotavljanje trajno presežnih delavcev) tako čistilce (3) kot tudi čuvaje (4). Ker tudi ni prenehala potreba po delu vseh delavcev določenega profila poklica, druga organizacija vseh delavcev profila čistilec oziroma čuvaj tudi ni mogla zaposliti, saj je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo prevzela samo nekatere od njih. To pa pomeni, da je tožena stranka z razporeditvijo določenih delavcev v drugo organizacijo lahko samo reševala njihov socialni položaj kot trajno presežnih delavcev, s tem, da jim je ponudila zaposlitev v drugi organizaciji. Gre torej za drugačen institut delovnega prava, kot prevzem na delo v smislu 15. člena ZTPDR.

Sodišče druge stopnje naj zato ob upoštevanju izvedenih dokazov presodi, ali so izpolnjeni pogoji za razporeditev tožnikov v drugo organizacijo v smislu reševanja trajno presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je zaključevalo, da ti pogoji niso izpolnjeni, ker tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov (drugi odstavek 36.h člena ZDR), vendar je tožena stranka nato v pritožbi pojasnila dejstva in predložila manjkajoče dokaze (priloge B30-82), kar bi morda lahko pogojevalo novo sojenje. Zaradi ugotavljanja pravilne izpeljave postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev in vprašanja, ali je dejanska razporeditev tožnikov v drugo organizacijo del njenega programa z namenom omilitve škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, je revizijsko sodišče v skladu z določbami drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).