Jedro

Ker [toženkina obveznost] v delu, kjer je bila dobesedno dana pod vprašaj, ni bila dokazana jasno in nedvoumno, s stopnjo prepričanja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je nedokazana tožnikova trditev, da mu je toženka septembra 2012 obljubila, da bo dolg plačala skupaj z obrestmi od 6. 12. 2011, je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zamudo dolžnice ocenilo na trenutek tožnikovega poziva po splošni določbi 299. člena OZ pravilna. Zamuda ni mogla nastati z vložitvijo tožbe, ki je bila kasneje umaknjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka) potrdi.

II. Tožnik in toženka sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo še preostali del zahtevka, to je za plačilo 500 EUR, odločilo pa je še o obrestih od že pravnomočno prisojenega zneska 2690 EUR, in sicer je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od poziva na plačilo, to je od 25. 3. 2013 dalje. Odločilo je še o stroških postopka, in sicer je toženki naložilo, da tožniku plača 1415,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z ustreznimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pritožuje, sklicujoč se na vse dopustne pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Vztraja, da mu je toženka dolžna plačati tudi 500 EUR, kar se je zavezala, namesto da mu vrne zlatnino. Pod vprašajem je bilo zapisano zato, ker je imela toženka opcijo, da bodisi plača bodisi vrne zlatnino. To vrednost je določila toženka, zato ne razume zavrnitve tega dela zahtevka. Glede obresti je prepričan, da mu gredo od 6. 12. 2011, to je od vložitve prve tožbe, tako, pravi, mu je toženka obljubila. Obljubila naj bi mu septembra 2012, da bo plačala v enem mesecu, vendar s plačilom od 6. 12. 2011. Posledično se pritožnik zavzema še za večji delež glede povrnitve stroškov.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev in opredelila še stroške v zvezi s tem svojim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov pa ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravnomočno je že razsojeno, da je toženka dolžna tožniku plačati 2690 EUR, kot se je to zavezala s posebno pisno izjavo. Ob tem znesku izrecnega dolga je bilo v izjavi v oklepaju zapisano še „500 € ?“. Sodišče prve stopnje po zaslišanju obeh strank ni bilo prepričano, da se je toženka zavezala tudi za plačilo 500 EUR, pritožbeno sodišče pa v to oceno nima resnih pomislekov, saj je jasna in skrbno ter logično obrazložena. Tožnik, na kateremu je bilo dokazno breme, da sodišče prepriča do te mere, ko v resničnost njegovih trditev ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek, pri tem ni uspel s tezo, da je vprašaj zapisan zato, ker naj bi toženki puščal možnost, da bodisi vrne podarjeno zlatnino bodisi plača 500 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema razmišljanje prvostopenjskega sodnika, da ni videti razlogov, zakaj bi tega stranki ne zapisali, če bi res tako mislili. Tako je ostal znak vprašaja vsebinsko pomemben, pod vprašajem je bila toženkina obveznost sama. Ker ta v delu, kjer je bila dobesedno dana pod vprašaj, ni bila dokazana jasno in nedvoumno, s stopnjo prepričanja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

7. Enako nedokazana je ostala tožnikova trditev, da mu je toženka septembra 2012 obljubila, da bo dolg plačala skupaj z obrestmi od 6. 12. 2011, to je datum, ko je tožnik prvič vložil tožbo zoper njo, pa jo kasneje umaknil. To ni prepričljivo že na ravni trditev, je pa tudi v nasprotju z zapisanim, da bo dolg vrnjen „v obrokih v prihodnje kolikor se bo dalo čimprej.“ O dolgovanih obrestih ne duha ne sluha. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zamudo dolžnice ocenilo na trenutek nedvoumno izkazanega tožnikovega poziva, po splošni določbi 299. čl. Obligacijskega zakonika, je zato popolnoma pravilna. Zamuda ni mogla nastati že z vložitvijo tožbe, ki je bila kasneje umaknjena, saj se v tem primeru izrecno šteje, kot da ni bila vložena (4. odst. 188. čl. ZPP).

8. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

9. Ker je torej odločitev vsebinsko pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na načelu uspeha, zato je neutemeljena tožnikova pritožba tudi v tem delu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa prav tako po načelu uspeha temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.